KLARINA KARIZMA V SLOVENIJI
ŠTIRIDESETLETNICA OŽIVITVE KLARINE KARIZME V SLOVENIJI
Življenje klavzurnih nun,
ki se še na prav poseben način trudijo za molitev,
askezo in goreče napredovanje v duhovnem življenju,
ni nič drugega kot teženje po nebeškem Jeruzalemu,
predokus eshatološke Cerkve,
ki je zatopljena v posest in zrenje Boga.
V luči te poklicanosti je klavzura odgovor na zahtevo,
ostati vedno z Gospodom.
Klavzurne nune so soudeležene pri Kristusovem izničenju,
in to s pomočjo korenitega uboštva, ki se ne izraža
le v odpovedi stvarem, ampak tudi »prostoru«,
stikom, tolikerim dobrinam tega stvarstva.
Klavzura torej spominja na tisto kamrico srca,
v kateri je vsakdo poklican, da živi v edinosti z Gospodom.
Sprejeta kot dar in izbrana kot svoboden odgovor ljubezni,
je klavzura tisti kraj duhovnega občestva z Bogom
in brati in sestrami, kjer omejenost prostora in stikov
deluje v prid ponotranjenja evangeljskih vrednot.
Klavzurne skupnosti,
postavljene kot mesto na gori in svetilka na svetilniku,
v preprostosti svojega življenja vidno predstavljajo cilj,
proti kateremu se je napotila vsa cerkvena skupnost,
ki »goreča za delo in predana premišljevanju«
hodi dalje po poteh časa, s pogledom, uprtim na prihodnje
zedinjenje vsega v Kristusu, … ko bo Bog vse v vseh.
Tem dragim sestram se torej še posebno zahvaljujem
in jih spodbujam, naj ostanejo zveste
klavzurnemu življenju v skladu z lastno karizmo.
Po zaslugi njihovega zgleda ta način življenja
še vedno beleži številne poklice,
ki jih privlači korenitost »ženitovanjskega« življenja,
ki je popolnoma posvečeno Bogu v kontemplaciji.
Kontemplativno življenje kot izraz čiste ljubezni,
ki je vredna več od slehernega delovanja,
razvija izredno apostolsko
in misijonarsko učinkovitost.
Janez Pavel II., Posvečeno življenje, št. 59
BESEDA PASTIRJA
Kristjan živi med dvema časovnima mejnikoma: med gotovostjo odrešenosti in upanjem na Gospodov prihod v slavi. Živeti v tem časovnem loku, ki se pne od velikonočnega jutra do poslednje dopolnitve, ko bo Bog »vse v vsem« (1 Kor 15, 28), je velika sreča. Tu je vir notranje uravnovešenosti, zdravega odnosa do stvarnosti, stalni vzgib za odgovorno dejavnost in ustvarjalnost.
Ta čas polnosti temelji na odločilni preteklosti in je usmerjen v zadnjo dopolnitev, med že in še ne. Časovni mejnik že je Kristusova smrt in vstajenje, vdor Božje novosti v stari in izčrpani čas. To je lepa sedanjost, ki krščansko zavest navdaja z radostjo: veselje zaradi Gospodove navzočnosti med nami, radost zaradi materinske vloge Cerkve, ki ohranja Gospodovo pristno besedo, po kateri prejemamo njegovo milost. Ta radost se izraža v gotovosti vere, v lepoti naših cerkva, prazničnem bogoslužju, v petju zvonov, v občestvu, kjer bratje in sestre prebivajo skupaj v ljubezni.
Časovni mejnik še ne nas postavlja v kruto realnost, kjer so povsod še navzoče sledi greha – smrt, trpljenje, nasilje, krivice – hkrati pa nas navdaja z upanjem, da bo vse to nekoč premagano. Sv. Avguštin lepo razlaga simbolni pomen števila štirideset in globlji smisel odrekanja snovnim dobrinam zaradi večnosti: Dokler živimo v času, se moramo zaradi večnosti, v kateri hočemo živeti, odrekati njegovim sladkostim in se postiti, čeprav nam že sámo minevanje časa razodeva nauk, da ga moramo zaničevati in stremeti k večnosti (Sv. Avguštin, O krščanskem nauku).
Sedanji čas, ko pričakujemo prihod Božjega kraljestva, pa nas kliče, da se bojujemo proti vsakovrstnemu zlu in zavzeto delamo za vse dobro. Hkrati pa je to čas hrepenenja po polnejšem bivanju, ki rodi kulturno in umetniško ustvarjanje in civilizacije. Vsaka umetnina je namreč po svojem bistvu eshatološka, odprta v prihodnost, saj je podoba, izražena slutnja tega, kar še ni in kar človek, vsem razočaranjem navkljub, pričakuje.
Časovni mejnik še ne odpira naš čas v neskončnost. To pa je za zdravo duševno življenje in za smiselno dejavnost neizogibno potrebno, kajti človeku brez prihodnosti grozi apatija ali celo obup. Pred človekom mora biti pot odprta, prihodnost neomejena.
Naši predniki so se že pred tisočletjem odprli za neskončnost. Za Slovence je bil odločilen trenutek, ko so volili med krščanstvom in poganstvom. Obri, ki so Kristusovo vero zavrgli, so izginili brez sledu iz zgodovine. Slovenci pa, čeprav razmeroma maloštevilni, so s krščanstvom stopili v krog kulturnih narodov in so se ohranili celo danes, ker so spoznali dan svojega obiskanja (dr. Josip Gruden).
Franc kard. Rode; Vatikan, 8. februarja 2019
Iz knjige
ODSEV LUČ
Štiridesetletnica oživitve
Klarine karizme v Sloveniji
Izdal Samostan Brezmadežne sester klaris
Samostanska pot 51, 3331 Nazarje
2019
Red, ki se je v Slovenijo vrnil po 200 letih: https://si.aleteia.org/2018/02/11/red-ki-se-je-v-slovenijo-vrnil-po-200-letih/
OSC – Klarise: https://www.franciskani.si/?page_id=32
Knjiga o klarisah v Sloveniji: https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/knjiga-o-klarisah-v-sloveniji?Open