Torej, čeprav je celična linija zarodka »pridobljena v sedemdesetih letih … to ne spremeni njenega značaja. Svojstvo stvari … ostaja nespremenjeno – to pomeni, da gre za celično linijo splavljenega ploda, za del telesa, ki pripada otroku, ki mu je bil ukraden s splavom. Še vedno je del njegovih ostankov«.

»Zlasti katoličani, ki imajo razvit moralni sistem, morajo biti pripravljeni, da bodo zavzeli stališče glede tovrstnih zadev, četudi bi to pomenilo resne nevšečnosti. Pripravljeni bodo morali biti za boj v tej bitki.«

Danes sem bil udeležen v prometni nesreči in kmalu zatem umrl. Takoj sem se znašel v strašnem okolju. Bilo mi je sojeno. Vse moje življenje je bilo pod drobnogledom.

Ko sem zagledal nedoumljivo veličastvo našega Gospoda, mi je takoj postalo jasno, da ima najmanjša malomarnost element neskončnosti, ker je žalitev za neskončno dobrega Boga. Nobena malomarnost ni majhna stvar. Kaj pa moje neštete malomarnosti?

Vsak papež si mora zelo vzeti k srcu tisto, kar je razglasil Prvi vatikanski koncil: »Sveti Duh ni bil obljubljen Petrovim naslednikom, da bi po njegovem razodetju lahko oznanjali nov nauk, ampak da bi z njegovo pomočjo lahko ohranjali neokrnjeno in zvesto razlagali razodetje, zaklad vere, posredovan po apostolih.« (Dogmatska konstitucija Pastor aeternus, poglavje 4)

Zagovarjanje pravne zveze, da bo zakonsko poskrbljeno za življenjski slog zoper izrecno Božjo zapoved, človeško naravo in zoper človeški razum, je nova doktrina.

Spodbujanje zakonitega načina življenja v grehu je v nasprotju z jedrom samega evangelija.

Raymond Leo kardinal Burke:

Vir najgloblje žalosti in pereče pastoralne zaskrbljenosti je, da zasebna mnenja, o katerih so novinarji poročali s toliko poudarka in jih pripisujejo papežu Frančišku, ne ustrezajo trajnemu nauku Cerkve, kot je izražen v Svetem pismu in svetem izročilu, ki ga varuje, ščiti in razlaga učiteljstvo.

Enako žalostni in zaskrbljujoči so razburjenost, zmeda in zmote, ki jih povzročajo med katoliškimi verniki, pa tudi pohujšanje, ki ga na splošno povzročajo s popolnoma napačnim vtisom, da je Katoliška cerkev spremenila smer, torej je spremenila svoj trajni nauk o tako temeljnih in kritičnih vprašanjih.

Papež Frančišek je šokiral svet s hvaljenjem redovnice, ki spodbuja katoliško sprejemanje navzkrižnega oblačenja, operacij »spremembe spola« in istospolnih odnosov.

Pohvala papeža Frančiška je prišla v luči njenega odprtja novega kompleksa dvanajstih majhnih apartmajev, rezerviranih izključno za moške, ki trdijo, da so ženske, in njihove spolne partnerje. Papež je v komunikaciji s sestro Cremono njene transspolne stranke označil za »dekleta«.

Če Trump izgubi predsedniške volitve, bo zadnji kathèkon (on, ki zadržuje) padel (2. Tes. 2: 6-7), ta, ki preprečuje, da bi se »skrivnost nepostavnosti« razkrila, in diktatura novega svetovnega reda bo imela zaveznika v novem ameriškem predsedniku.

Znašli bi se pred orvelovsko diktaturo, ki si jo želita tako »globoka država« kot tudi »globoka Cerkev«, v kateri bi bile pravice, ki se danes štejejo za temeljne in neodtujljive, poteptane ob sokrivdi glavnih medijev.

Vatikanska akademija zagovarja opuščanje besede Bog iz dokumenta o pandemiji s ciljem doseči »najširše možno občinstvo«.

Kritiki so poudarili, da vatikanski dokument »ne omenja Boga, Jezusa Kristusa, Svetega Duha, Cerkve, zakramentov, molitve in niti dobrodelnosti«

»Nikjer v dokumentu ni omenjeno, da je Bog naš končni cilj, da je Kristus naše upanje in da potrebujemo milost Svetega Duha tako za naše moralno spreobrnjenje kot za dobro moralno življenje. Nikjer ni omenjena niti Cerkev – podeljevalka zakramentov kot vira milosti.«

Nadškof Hector Aguer je v svoji najnovejši kolumni navedel pet sodobnih »ran«, ki neposredno vplivajo na Cerkev in ne le na okoliško kulturo.

V sekularizirani kulturi, ki zavrača Katoliško cerkev, je poseben značaj Aguerjevega stališča v tem, da meni, da nevarnost prihaja predvsem od znotraj. To tudi pomeni, da je odgovor v Cerkvi, ki mora te rane zaceliti, da bi lahko igrala svojo resnično vlogo.

Zaključek Hectorja Aguerja je še posebej iskren: »Katoliška odsotnost z območij, kjer se pojavlja nova kulturna moč, pušča svet v rokah Očeta laži.«

Katoliška cerkev posveča mesec julij Jezusovi predragoceni Krvi. Sveti apostol Peter nas spominja, da smo bili, ko smo bili še mrtvi v svojih grehih, milostno odrešeni po predragoceni Krvi Jezusa Kristusa, našega Gospoda, Božjega Jagnjeta.

Kot nas svari sveti Pavel v Pismu Efežanom 6, se naš boj ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. Nobeno človeško orožje ne more razorožiti teh zlih duhov, toda Jezusova predragocena Kri jih je vedno mogla in jih zlahka bo, če se bomo k njej pogosto zatekali.

Islamski učenjak je pojasnil, zakaj je bila ponovna osvojitev Hagije Sofije neizogibna kot posledica islamske teologije svetega prostora: »Islamska teologija trdi, da je v primeru, ko so bile v zgradbi izrečene muslimanske molitve, to mošeja.«

»Grožnja Hagiji Sofiji je grožnja naši duhovnosti in zgodovini,« je opozoril patriarh Kiril, vodja Ruske pravoslavne cerkve.

Odnos papeža Frančiška do islama je zanj veliko pomembnejši od njegovega ekumenskega odnosa do vzhodnih pravoslavnih kristjanov.

Upokojeni poljski nadškof je brate škofe in sobrate duhovnike opozoril, da bodo »končali v peklu« zaradi siljenja vernikov, naj kot odgovor na pandemijo koronavirusa sveto obhajilo prejmejo samo na roko.

Nadškof Jan Paweł Lenga ni skoparil z besedami, ko je obtožil duhovnike, ki vztrajajo pri deljenju svetega obhajila samo na roko, da ne poznajo zgodovine in nimajo spoštovanja do svetega zakramenta.

»Poljska je še vedno goreča v veri, poljski ljudje pa nočejo prejeti obhajila na roko in stoje, kot v izrojenem zahodnem svetu.«

Ko se ukrepi za zaustavitev COVID-19 v Evropi postopno odpravljajo in se svete maše previdno znova odpirajo za javnost, so se številne škofovske konference v državah, kot sta Italija in Avstrija, odločile, da bodo duhovnike obvezale, naj sveto obhajilo delijo samo na roko, čeprav je obhajilo na kolenih in na jezik tradicionalna praksa Katoliške cerkve.

Za tradicionalno misleče katolike je ta obveznost enakovredna popolni prepovedi prejemanja svetega obhajila.

Enaindvajset avstrijskih zdravnikov je napisalo pismo, v katerem so pozvali škofovsko konferenco svoje države, naj odpravi dejansko prepoved prejema svetega obhajila na jezik.

Resnično je nenavadno videti, kako spretno so bile uporabljene škarje in lepilo, saj berila pogosto preskočijo ključni verz ali niz verzov, ki učinkovito prenašajo stvarnost in izziv Božje besede, ko nas, padla človeška bitja, soočajo s klicem k spreobrnjenju in budnosti.

Verz – »Vstali bodo namreč lažni kristusi in lažni preroki in bodo delali velika znamenja in čudeže, tako da bi zavedli celo izvoljene, če bo mogoče.« – se pri tradicionalni latinski maši bere vsako leto na zadnjo nedeljo po binkoštih, v novem lekcionarju pa se ne pojavi nikjer.

Moteče je, da se malo ljudi zaveda te dirke proti breznu in da le redki prepoznavajo odgovornost najvišjih ravni Cerkve pri podpiranju teh protikrščanskih ideologij, pri čemer se zdi, kot da bi si voditelji Cerkve želeli zagotoviti svoje mesto in vlogo med privrženci enoumnega mišljenja. Presenetljivo je, da ljudje vztrajajo pri tem, da ne želijo raziskati temeljnih vzrokov sedanje krize in se omejujejo na grajanje sedanjih izgredov, kot da niso logična in neizogibna posledica načrta, sestavljenega pred desetletji.

Kako je izdan moj Sin? Njegovi duhovniki, moji lastni sinovi, ga izdajo, kadar ga ne oznanjajo in ko s tem, da ne učijo skrivnosti njegove resnične navzočnosti, puščajo duše v temi nevednosti brez ognja ali svetlobe. Mojega Sina izdajo, ko s svojim zgledom preprečujejo spoštovanje in češčenje ter ljubečo pozornost do njegove navzočnosti. Izdajo ga, ko nevredno darujejo sveto mašno daritev in ko ga izročijo grešnikom, ki nimajo namena predati mu svoje srce in iskati njegovo usmiljenje ter njegovo odpuščanje za svoje grehe.

V zadnjih mesecih smo bili priča oblikovanju dveh nasprotujočih si strani, ki bi ju poimenoval biblijski: otroci svetlobe in otroci teme.

Na očitno nerazložljiv način so dobri talci zlobnih in tistih, ki jim pomagajo bodisi iz lastnega interesa ali strahu.

Verjetno bomo ugotovili, da so v tej orjaški operaciji družbenega inženiringa ljudje, ki so odločali o usodi človeštva, pri čemer so si neupravičeno prisvojili pravico, da ravnajo proti volji državljanov in njihovih predstavnikov v vladah narodov.

»Ker Bog ni bitje, ki je samo v sebi protislovno,« je dejal škof Eleganti, »ne more želeti raznovrstnosti pojmovanj o sebi in s tem množice verstev, ki si med seboj nasprotujejo.« Islam je »izrecno protikrščanska veroizpoved, ki zanika natanko tisto, kar določa bistvo krščanstva: Božje sinovstvo Jezusa Kristusa in z njim povezano trojstvo Boga.

SVETIŠČE NOVE RELIGIJE

V vrtu v Abu Dabiju bo nastalo svetišče svetovne sinkretistične neo-religije z njenimi protikrščanskimi dogmami. Niti prostozidarji, najbolj polni upanja, si ne bi mogli toliko predstavljati!

»Zato,« opozarja apostol Pavel, »pa naj vsak gleda, kako zida naprej. Drugega temelja namreč nihče ne more položiti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus.« (1 Kor 3,10).

Od nas zahteva, naj se na ravni duha združimo s tistimi, ki častijo malike in demone ali častijo lažne preroke, ki zanikajo Kristusovo božanskost.

Seveda lahko na naravni ravni sodelujemo z ljudmi drugih ver, toda edinost na duhovni ravni je popolnoma nesprejemljiva. Storiti to bi pomenilo tveganje za nevarnost sinkretizma – ustvarjanje lažne religije, ki bogokletno poskuša združiti krščanstvo z verovanji in praksami lažnih in poganskih religij.

Ne dovolímo, da se pod pretvezo virusa izbrišejo stoletja krščanske civilizacije in da se vzpostavi odvratna tehnološka tiranija, v kateri ljudje brez imena in brez obraza odločajo o usodi sveta, ko da nas zapirajo v virtualno resničnost.

Če je to načrt, kateremu nas želijo moči te zemlje podrediti, potem vedite, da je Jezus Kristus, Kralj in Gospodar zgodovine, obljubil, da »vrata podzemlja ne bodo prevladala.« (Mt 16, 18)

»Da bi italijanskim katoličanom dopustili ponovno prejemanje svetega obhajila tako, da se izognemo okužbam, se razmišlja o obhajilu »naredi sam« s hostijami »vzemi s seboj«, ki jih je prej posvetil duhovnik, in ki bi bile posamično zaprte v plastično vrečko položene na policah v cerkvi.«

»Ni bilo teroristov! Ohraniti moramo hladno glavo in ustaviti ta cirkus. V nasprotnem primeru bomo govorili in opozarjali zelo glasno!« je posvaril nadškof in dodal: »Smo v dobi, ki spominja na določena obdobja Francije, ki niso zelo vesela, kot je nacistična okupacija.«