SSPX IN VATIKAN
Škof Schneider: Izobčenja SSPX[i] bi bila zgodovinska napaka
Škof Athanasius Schneider[ii] pravi, da Rim mora obravnavati resna doktrinarna vprašanja, ki jih postavlja Duhovniška bratovščina svetega Pija X., ko se pripravlja na škofovsko posvečenje[iii].
LifeSite News; 23. junij 2026
V izjavi, ki jo je ekskluzivno objavila ameriška novinarka Diane Montagna, škof Athanasius Schneider trdi, da razprave o Bratovščini svetega Pija X. ni mogoče razumeti brez obravnave doktrinarnih in bogoslužnih vprašanj, ki so se pojavila po Drugem vatikanskem cerkvenem zboru. Škof poziva k mirnemu pregledu tistega, kar meni, da je srčika problema:
Vprašanja in težave, povezane z Duhovniško bratovščino svetega Pija X. (SSPX), so bile predmet večinoma neuspešnih razprav že več kot 50 let in so zdaj dosegle vrhunec v napovedanih škofovskih posvečenjih, ki jih Sveti sedež še ni odobril. Razpravo poganjajo čustva — pogosto dobesedno cum ira et studio[iv] — in jo pogosto vodijo posamezniki, ki nimajo neposrednega poznavanja ustreznih dokumentov ali osebnih izkušenj glede SSPX. V številnih primerih je njihovo znanje površinsko in oblikovano s predsodki. Zaradi tega razprava pogosto spominja na dialog gluhih, v katerem se isti dokazni razlogi neprenehoma ponavljajo brez kakršnega koli pomembnega napredka.
Poleg tega razprava v veliki meri zaobide osrednje vprašanje, ki ga izpostavlja SSPX. Ta napaka izhaja iz temeljne metodološke zmote in pomanjkanja na dejstvih temelječe utemeljitve glede objektivnih doktrinarnih in bogoslužnih dvoumnosti, ki so v središču spora. V svojem jedru se konflikt vrti okoli vprašanja resnice.
- Drugi vatikanski cerkveni zbor v kontekstu preostalih 20 ekumenskih zborov
Prva napaka je v tem, da se pastoralni zbor — v tem primeru Drugi vatikanski cerkveni zbor — obravnava kot popolnoma dogmatičen in se predpostavlja, da je treba vse njegove izjave obravnavati kot dokončno predlagane in zavezujoče za vse katoličane. Tisti, ki to počnejo, spregledajo, da je Pavel VI. sam izjavil: »Nekateri sprašujejo, kakšno avtoriteto, kakšno teološko kvalifikacijo je zbor nameraval dati svojim naukom, saj vedo, da se je izognil izdajanju slovesnih dogmatičnih definicij, ki bi se sklicevale na nezmotljivost cerkvenega učiteljstva. Odgovor pozna vsak, ki se spomni koncilske deklaracije z dne 6. marca 1964, ponovljene 16. novembra 1964: glede na pastoralni značaj zbora se je slednji izognil temu, da bi na izreden način izrekel dogme, za katere velja nezmotljivost.« (Splošna avdienca, 12. januar 1966). To velja tudi za dve ‘dogmatski’ konstituciji zbora, Dei Verbum in Lumen gentium, saj ima pridevnik ‘dogmatičen’ širši pomen in ni omejen na dogme, ki jih razumemo kot nezmotljive nauke.
Med ostalimi 20 ekumenskimi cerkvenimi zbori najdemo številne pastoralne ali disciplinske izjave in dokumente, ki danes niso več uporabni (npr. dekret Četrtega lateranskega zbora, ki pravi: »Če svetni gospod ne očisti svojega ozemlja krivoverske umazanije, naj ga doleti izobčenje«), pa tudi nedokončne doktrinarne izjave (npr. o materiji in obliki zakramenta svetega reda s koncila v Firencah), ki jih je kasneje cerkveno učiteljstvo popravilo. Ne moremo vsaki konkretni zgodovinski obliki cerkvenega vodstva pripisovati absolutnega značaja, saj bi s tem odstranili potrebno razlikovanje med nespremenljivimi in trajnimi resnicami vere (Depositum Fidei) na eni strani in različnimi načini, kako se te resnice prenašajo (npr. pastoralna izjava, nedokončna doktrinarna izjava ali definicija ex-cathedra) na drugi, pri čemer ima vsaka od njih drugačno stopnjo avtoritete in zavezujoče moči.
Da pa bi bili danes v polnem občestvu s Svetim sedežem, je treba sprejeti tiste izjave in učenja Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki so pastoralna in zagotovo nedokončna, skladno z njihovo učiteljsko naravo. To odpira pomembno vprašanje: zakaj je brezpogojno sprejetje besedil Drugega vatikanskega zbora predstavljeno kot pogoj za polno občestvo s Svetim sedežem, medtem ko ne obstaja primerljiva zahteva glede pastoralnih, disciplinarnih ali nedokončnih naukov prejšnjih 20 ekumenskih zborov?
Med nedokončnimi nauki Drugega vatikanskega zbora jih je več — zlasti tistih glede verske svobode, ekumenizma, medverskega dialoga in kolegialnosti — katerih ubeseditve so dvoumne in težko združljive z nauki, ki jih je učiteljstvo dosledno učilo od obdobja cerkvenih očetov do obdobja neposredno pred zborom.
Obstaja tudi vprašanje obrednih in doktrinarnih pomanjkljivosti Novus Ordo Missae[v]. Takšnih skrbi ni več mogoče kar tako zavreči, kot dokazuje na primer pričevanje arhimandrita Bonifacija Luykxa v njegovi knjigi Širši pogled na Drugi vatikanski cerkveni zbor: Spomini in analiza svetovalca zbora (Angelico Press, Brooklyn, NY, 2025). Pomanjkljivosti Novus Ordo Missae ostajajo predmet resne razprave in jih ni mogoče preprosto spregledati. Kljub temu Sveti sedež prosi SSPX, naj sprejme ne le pravno veljavnost, temveč tudi zakonito naravo in vrednost bogoslužne reforme v Novus Ordo Missae.
Rešitev vprašanja SSPX je ovirana ne le zaradi nepripravljenosti, da bi se z intelektualno poštenostjo soočili z osnovnimi doktrinarnimi vprašanji in priznali obstoj doktrinarnih dvoumnosti, ki zahtevajo popravek, temveč tudi zaradi nezdrave miselnosti, ki se je v Cerkvi razvila v zadnjih stoletjih: namreč prvenstvo legalizma ali pravnega pozitivizma, skupaj s pretiranim papeškim centrizmom, ki se približuje navideznemu božanstvu tako urada kot osebe papeža.
Ta sodobna pretiravanja izkrivljajo in omejujejo življenje Cerkve, saj podrejajo prvenstvo čistosti in jasnosti vere in bogoslužja zahtevam legalizma in papeškega centrizma — pojav, ki je tuj cerkvenim očetom in slavni tradiciji. V tej pretirani obliki papeškega centrizma sta papež in njegovo učiteljstvo, tudi kadar ni strogo dogmatično ali dokončno, obravnavana, kot bi imela neomejeno in skoraj božansko dostojanstvo. Cerkveno ozračje je bilo pogosto, vsaj posredno, oblikovano s predpostavkami, ki se približujejo takšnim stališčem.
Večina komentatorjev trenutnega spora glede škofovskih posvečenj SSPX ostaja, pogosto nehote, pod vplivom pretiravanj legalizma in pretiranega papeškega centrizma, ki zaznamujeta velik del sodobnega cerkvenega življenja. Zakon, da škofovsko posvečenje, opravljeno brez papeškega dovoljenja — ali v nasprotju z izrecno voljo papeža — predstavlja razkolniško dejanje, je bil tuj obdobju cerkvenih očetov. Pravzaprav je ta zakon začel veljati šele v drugem tisočletju. Kanon 1382 Zakonika cerkvenega prava iz leta 1983, ki prepoveduje posvečenje škofa brez papeškega pooblastila, je uvrščen med ‘Kazniva dejanja proti zakramentom’ in ne med ‘Kazniva dejanja proti veri in edinosti Cerkve’, kjer se kaznuje razkol (kan. 1364). Če bi bilo škofovsko posvečenje brez papeškega pooblastila po naravi razkolniško, bi bilo umeščeno med prestopke ‘zoper edinost Cerkve’. Ustrezni kanon v Zakoniku iz leta 1917 je bil prav tako vključen med ‘prekrške pri podeljevanju in prejemanju zakramenta svetega reda in drugih zakramentov” (naslov XVI), ne pa med ‘prekrške zoper vero in edinost Cerkve’ (naslov XI).
- Izredno stanje krize in celo izredne razmere v Cerkvi
Od Drugega vatikanskega cerkvenega zbora naprej Katoliška cerkev doživlja ozračje splošne dvoumnosti, nejasnosti in negotovosti glede pomembnih naukov, kot so edinstvenost Kristusa Odrešenika, edinstvenost Katoliške cerkve, božansko vzpostavljena monarhična struktura Cerkve (na univerzalni in krajevni ravni) ter darovanjski značaj svete maše. Nedvomno je očitno, da tisti, ki so v zadnjih desetletjih imeli upravno oblast pri Svetem sedežu in jo imajo še danes, od SSPX zahtevajo kot conditio sine qua non (pogoj, brez katerega je to nemogoče; op. prev.) za polno občestvo s Svetim sedežem sprejetje de facto (stvarnega; op. prev.) ozračja doktrinarne in bogoslužne nejasnosti ter relativizma, ki je doseglo vrhunec s sinodalnim procesom, ki zdaj poteka v celotni Cerkvi in povzroča izredno zmedo. Vse od cerkvenega zbora, ki je prinesel nekatera že omenjena dvoumna učenja, poteka postopek za vzpostavitev tako imenovane ‘Cerkve drugega vatikanskega koncila’ ali ‘Koncilske cerkve’ z avtoriteto rimskega papeža. Ta težnja, ki se danes imenuje ‘sinodalna Cerkev’, v bistvu stremi k relativistični religiji, prilagojeni svetu. Poskusi, da bi to novo gibanje v smeri dvoumne, relativistične in posvetne oblike Katoliške cerkve prikrili s pomočjo hermenevtike[viii] kontinuitete, so nepošteni in neprepričljivi.
- Dilema vesti SSPX
Sveti sedež zahteva, da SSPX sprejme dvoumno oblikovane in nedokončne nauke kot pogoj za polno občestvo s Svetim sedežem in za sprejem kanonične zakonske ureditve njenega statusa. Med njimi so nauki o verski svobodi, ekumenizmu, medverskem dialogu (vključno npr. z izjavo Lumen Gentium 16, da muslimani skupaj s katoličani častijo ‘enega in usmiljenega Boga’), škofovsko kolegialnost (razumljeno na način, ki zmanjšuje božansko ustanovljeno monarhično strukturo Cerkve) in bogoslužne reforme, povezane z Novus Ordo Missae. Sveti sedež zahteva tudi, da SSPX uradno prizna objave in učenja pokoncilskih papežev, ki pripadajo tako imenovanemu merodajnemu in dnevnemu učiteljstvu. Med njimi so na primer določene izjave v Amoris Laetitia, ki resno spodkopavajo in celo nasprotujejo Božjemu razodetju; uradno dovoljenje papeža Frančiška, da ločeni in ponovno poročeni ljudje prejmejo sveto obhajilo; in Izjava o blagoslovih za istospolne pare, Fiducia Supplicans.
Če z intelektualno poštenostjo preučimo izjemno krizo, ki je prizadela Cerkev od cerkvenega zbora naprej — skupaj z dvoumnostmi ter doktrinarnim, bogoslužnim in pastoralnim relativizmom, ki jo spremlja — potem lahko obstoj in delovanje SSPX gledamo dolgoročno in v luči dvatisočletne zgodovine Cerkve kot delo Božje previdnosti in kot vir pomoči Cerkvi v krizi neprimerljivih razsežnosti.
Ob branju nedavnih dokumentov, ki jih je izdal generalni predstojnik SSPX, oče Davide Pagliarani, zlasti Izjave o katoliški veri[ix] in njegovega Sporočila bratstvu in njegovim vernikom[x], ne moremo spregledati popolnoma katoliškega duha, prežetega z resnično vero v papeško prvenstvo in sinovsko predanostjo osebi papeža.
Ni težko razumeti težave, s katero se sooča SSPX. Sveti sedež zahteva, da SSPX brez večjih ugovorov sprejme določena objektivno dvoumna in nedokončna učenja Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, dvoumne izjave pokoncilskega papeškega učiteljstva in objektivne doktrinarne in obredne pomanjkljivosti v Novus Ordo. Kljub temu Bog nikoli ni zahteval sprejemanja naukov, ki so nejasni ali dvoumno oblikovani, in skozi svojo zgodovino je Cerkev vedno ravnala v skladu s tem.
SSPX šteje za enega svojih bistvenih razlogov za obstoj, da s parrhesijo[xi] poziva k vrnitvi k popolni jasnosti in čistosti nauka, ki ju je Cerkev skozi stoletja vedno skušala ohraniti. V preteklosti so rimski papeži raje trpeli preganjanje, mučeništvo in celo razkole, kot da bi dopuščali najmanjšo dvoumnost v izražanju vere. Med najbolj znanimi primeri je zavrnitev dvoumnega izraza homoiousios; zavrnitev Henotikona[xii], ki sicer formalno ni bil heretičen, a je vseeno spodkopal jasnost kristološkega nauka in olajšal širjenje monofizitizma[xiii]; in zavračanje dvoumnih kristoloških izražanj papeža Honorija I. (+638). Več papežev je Honorija I. posmrtno obsodilo, ne zaradi herezije, temveč zaradi doktrinarne dvoumnosti in pomoči pri širjenju herezije. Enotnost sama po sebi ni končno merilo resnice. Zgodovina Cerkve pozna številne okoliščine, v katerih so obstajale napetosti med tradicijo in dejanskim izvajanjem cerkvene oblasti.
Samo dejstvo, da so določena učenja Drugega vatikanskega cerkvenega zbora skupaj z bogoslužno reformo povzročila — in še vedno povzročajo, tako v teoriji kot v praksi — oslabitev doktrinarne jasnosti, zavezuje papeža, da po zgledu svojih številnih junaških predhodnikov pojasni in po potrebi spremeni te nauke. To bi moralo biti storjeno z obnovljeno doktrinarno natančnostjo in jasnostjo, da ne bi ostalo nič prostora za dvoumne ali napačne razlage. V tem pogledu ostaja naslednje načelo, ki je dolgo vodilo rimske papeže, bolj aktualno kot kdaj koli prej: »Dvoumnosti ni mogoče nikoli dovoliti na sinodi (cerkvenem zboru), katere glavna slava je predvsem v jasnem poučevanju resnice in izključevanju vsake nevarnosti zmote« (Pij VI., Auctorem fidei).
Tragedija trenutnega stanja je v tem, da Sveti sedež zahteva, da SSPX sprejme obstoječe stanje doktrinarne in bogoslužne dvoumnosti kot pogoj za polno občestvo in kanonično zakonsko ureditev statusa. Med monotelitsko polemiko, ko je papež Honorij I. zavzel dvoumno stališče, je sveti patriarh Sofronij Jeruzalemski poslal svojega pomožnega škofa Štefana, škofa Dora, v Rim in mu naročil, naj gre na apostolski sedež, kjer so temelji pravoslavnega nauka, in naj ne preneha moliti in prositi, dokler tisti na oblasti ne preučijo in obsodijo nove zmote. Škof Štefan je v Rimu ostal deset let in vztrajal v tem poslanstvu, dokler ni bil priča obsodbi krive vere s strani papeža Martina I. na Lateranskem cerkvenem zboru leta 649. V določenem smislu SSPX danes opravlja podobno vlogo, ko neprenehoma poziva Sveti sedež, naj konča stanje doktrinarne in bogoslužne dvoumnosti ter negotovosti. SSPX je večkrat izjavila, da nima drugega namena kot oblikovati duše, zaupane njeni pastoralni skrbi, v dobre kristjane in prave sinove in hčere rimske Cerkve. Končno bi morali biti SSPX za to vlogo hvaležni, bodoči papeži ji bodo zagotovo.
- Papeževa pastoralna rešitev problema SSPX
Sveti sedež bi moral ustrezno upoštevati Izjavo o katoliški veri in Sporočilo vernikom, ki ju je izdal generalni predstojnik SSPX, ter te dokumente in delo priznati kot zadostne in take, ki izpolnjujejo minimalne pogoje za cerkveno občestvo. Če bi zdaj prišlo do izobčenja, bi to odprlo novo nepotrebno rano v Kristusovem skrivnostnem telesu, ki bi jo bilo mogoče preprečiti.
Glede na te dokumente in delo SSPX bi papež s svojim očetovskim srcem lahko naredil izjemo in dovolil škofovsko posvečenje z resnično velikodušno pastoralno potezo. S tem, ko bi papež izrekel izobčenje posvečevalcem in posvečenim škofom, bi posredno kaznoval tudi vernike SSPX — del svoje črede — ki ga iskreno ljubijo in priznavajo, a zaradi dojemanja resnične dileme vesti ne vidijo druge možnosti, kot da še naprej prejemajo pastoralno pomoč SSPX, za katero obstoj škofovstva ostaja nepogrešljiv, zlasti za podeljevanje zakramentov svetega reda in birme.
Zato SSPX izključno za dobro duš in Cerkve prosi papeža, da v trenutnih okoliščinah pokaže razumevanje glede potrebe po škofih in dovoli škofovsko posvečenje. Žal je SSPX kljub temu, kar sama vidi kot objektivno dilemo vesti, večinoma označena za razkolniško in ošabno.
Z duhom velikodušnosti bi lahko papež, kot pravi oče, zgradil most do SSPX, dela svoje črede, in izjemoma dovolil škofovsko posvečenje, da bi spodbudil ozračje, v katerem bi bilo moč z večjim medsebojnim zaupanjem potrpežljivo in postopoma najti rešitve doktrinarnih vprašanj in ustrezne pravne ureditve. Sinodalna cerkev našega časa bi morala biti sposobna takšne pastoralne širine in velikodušnosti. Glede na številne velikodušne ekumenske izjave in pobude zadnjih desetletij bi morala prav tako pokazati svojo sposobnost reševanja resnega cerkvenega problema z dialogom, potrpežljivostjo in razumevanjem znotraj Katoliške cerkve.
Nedavno je kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik, potrdil, da Sveti sedež glede odstopanj nemških škofov ne želi, da bi se delitve stopnjevale v kazenske ukrepe, in poudaril, da je treba težave znotraj Cerkve, kadar je mogoče, reševati mirno. Zakaj tega pristopa ne bi mogli uporabiti tudi za SSPX, ki ne zanika dogme, priznava prvenstvo papeža, moli zanj in mu izpoveduje sinovsko predanost, medtem ko ohranja le tisto, v kar je Cerkev splošno verjela in izražala v darovanju ves čas do cerkvenega zbora? Istočasno je nemška sinodalna pot predstavila jasna doktrinarna odstopanja, ki spodbujajo de facto herezije in celo bogokletna stališča. Zakaj bi torej v enem primeru poudarjali spravo in potrpežljiv dialog, v drugem pa ne?
Če bi papež letos izrekel izobčenje, novo anatemo, nad posvečevalci in posvečenimi škofi, bi to v zgodovini Cerkve veljalo za napako pretirane pastoralne strogosti. Prihodnji rodovi in bodoči papeži bodo to obžalovali. Zakaj bi papež danes storil tisto, kar bodo prihodnji rodovi jutri obžalovali? Mar naj se ne bi učili iz zgodovine? Ali ni papež, kot vrhovni škof, poklican predvsem, da gradi mostove?
[i] SSPX ali Society of Saint Pius X.; Duhovniška bratovščina svetega Pija X.
[ii] Škof Athanasius Schneider, pomožni škof Astane, je deloval kot uradni vatikanski vizitator Duhovniške bratovščine sv. Pija X. (SSPX) in njenih semenišč v času papeževanja papeža Frančiška.
[iii] Posnetek celotne svečanosti škofovskega posvečenja (Écône 2026): https://fsspx.news/fr/news/sacres-episcopaux-du-1er-juillet-2026-econe-suivez-la-ceremonie-direct-59868
[iv] Dobesedni prevod se glasi »z jezo in gorečnostjo« ali »s strastjo«. Nanaša se na to, da nekaj počnemo – na primer debatiranje, pisanje ali raziskovanje – z intenzivno čustveno vpletenostjo in močno osebno pristranskostjo.
[v] Novi red svet maše.
[vi] Pretirano ravnanje po zakonih in predpisih.
[vii] Središčnost papeštva.
[viii] Nauk o metodah razlaganja cerkvenih tekstov.
[ix] https://sspx.org/sites/default/files/documents/2026-05-14_declaration_of_catholic_faith_en.pdf
[x] https://fsspx.org/en/news/episcopal-consecrations-what-fr-pagliarani-told-members-society-saint-pius-x-59250
[xi] Parrhesia je starogrški pojem, ki pomeni ‘svobodno govoriti’ ali ‘govoriti odkrito’. Gre onkraj preproste iskrenosti; nanaša se na neustrašno zavezanost resnici, kjer govornik izbere popolno odkritost namesto laskanja, tudi ko je to nevarno ali družbeno tvegano.
[xii] Henotikon (grško henotikon – »list o edinosti«) je spravni carigrajski odlok, ki ga je leta 482 izdal bizantinski cesar Zenon. Njegov namen je bil pomiriti in združiti kristjane po spornem Kalcedonskem vesoljnem cerkvenem zboru (451). Izognil se je občutljivemu vprašanju o številu Kristusovih narav (božje in človeške), da bi ugodil zmernim monofizitom. Čeprav je bil namenjen spravi, je razjezil rimskega papeža. To je vodilo v tako imenovano Akacijevo shizmo – prvi večji cerkveni razkol med vzhodno (konstantinopelsko) in zahodno (rimsko) cerkvijo, ki je trajal 35 let (484-519).
[xiii] Monofizitizem je bilo krščansko kristološko gledanje (z vidika katoliške, pravoslavne in protestantskih Cerkva je to herezija oziroma kriva vera), ki se je razvilo v okviru aleksandrijske šole v poznem 4. in v začetku 5. stoletja. Monofiziti so bili najbolj navzoči na ozemlju današnje Armenije. Po monofizitskem pojmovanju je v Jezusu Kristusu Božja narava tako prevladala, da je povsem zasenčila njegovo človeško naravo. Ta se je izgubila v božanstvu »kot kaplja sladke vode v morju«.
NOVICA: odziv Vatikana na posvečenja novih škofov – Dikasterij za nauk vere je objavil dekret o shizmi (razkolu):