Spiritus Sanctus
TEMELJI VERE in POMEMBNE NOVICE

VIGANÒ: VATIKAN II JE OZNAČIL ZAČETEK LAŽNE, VZPOREDNE CERKVE

 

Carlo Maria Viganò; 9. 6. 2020, god sv. Efrema

 

Z velikim zanimanjem sem prebral esej njegove ekscelence Athanasiusa Schneiderja, objavljen na LifeSiteNews 1. junija, ki so ga nato v italijanščino prevedli na Chiesa e post concilio pod naslovom Ni Božje pozitivne volje ali naravne pravice do raznolikosti religij. Študija njegove ekscelence z jasnostjo, ki odlikuje besede tistih, ki govorijo v skladu s Kristusom, povzema ugovore zoper domnevno upravičenost uveljavljanja verske svobode, kateremu je Drugi vatikanski koncil dal teoretično podlago, ki je v nasprotju s pričevanjem Svetega pisma in glasom izročila, kot tudi s katoliškim učiteljstvom, ki je zvest varuh obeh.

Zasluga eseja njegove ekscelence je predvsem v njegovem razumevanju vzročne zveze med načeli, ki jih navaja Vatikan II, in njihovim logičnim posledičnim učinkom v doktrinarnih, moralnih, liturgičnih in disciplinskih odstopanjih, ki so se pojavila in postopoma razvijala do današnjega dne.

 

Pošast, ki je bila ustvarjena v modernističnih krogih, bi mogla sprva zavesti, vendar je rasla in se okrepila, tako da se danes kaže taka, kakršna v resnici je v svoji razdiralni in uporniški naravi. Stvor, ki je bil takrat spočet, je vedno enak in naivno bi bilo misliti, da bi se lahko njegova sprevržena narava spremenila. Poskusi popravljanja koncilskih ekscesov – s sklicevanjem na hermenevtiko kontinuitete1 – so se izkazali za neuspešne: Naturam expellas furca, tamen usque recurret (Izženi naravo z vilami; takoj se bo vrnila – Horace, Epist. I, 10,24). Deklaracija iz Abu Dabija – in kot pravilno opazi škof Schneider, njeni prvi simptomi v panteonu2 Assisija – »je bila zasnovana v duhu Drugega vatikanskega koncila«, kot Bergoglio ponosno potrjuje.

Ta »duh koncila« je pooblastilo za veljavnost, s katerim inovatorji nasprotujejo svojim kritikom, ne da bi se zavedali, da je prav izpovedovanje te zapuščine tisto, kar potrjuje ne le zmotnost sedanjih izjav, temveč tudi krivoversko matrico, ki jih domnevno upravičuje. Ob natančnejšem pregledu se nikoli v zgodovini Cerkve koncil ni predstavil kot zgodovinski dogodek, ki bi bil drugačen od katerega koli drugega koncila: nikoli ni bilo govora o »duhu Nicejskega koncila« ali o »duhu Ferrarsko-Florentinskega koncila,« še manj o »duhu Trentskega koncila«, tako kot po Lateranu IV ali Vatikanu I nikoli nismo imeli »pokoncilskega« obdobja.

 

Razlog je očiten: ti koncili so bili brez razlikovanja izražanje v edinosti z glasom svete matere Cerkve in prav zato z glasom našega Gospoda Jezusa Kristusa. Pomenljivo je, da se tisti, ki vztrajajo pri novosti Vatikana II, držijo tudi krivoverskega nauka, ki Boga Stare zaveze postavlja v nasprotje z Bogom Nove zaveze, kot da bi lahko prišlo do protislovja med Božjimi osebami presvete Trojice. Očitno je to nasprotje, ki je skoraj gnostično3 ali kabalistično4, uporabno pri uzakonitvi novega subjekta, ki je prostovoljno drugačen in nasprotuje Katoliški cerkvi. Doktrinarne napake skoraj vedno izdajo neke vrste trinitarično5 krivoverstvo in tako se lahko z vrnitvijo k razglašanju trinitarične dogme premagajo nauki, ki ji nasprotujejo: ut in confessione veræ sempiternæque deitatis, et in Personis proprietas, et in essentia unitas, et in majestate adoretur æqualitas: Ko izpovedujemo vero v resničnega in večnega Boga, bi morali v njem častiti različnost oseb, njihovo edinost v bistvu in njihovo enakost v veličastvu.

 

Škof Schneider navaja več predpisov ekumenskih koncilov, ki po njegovem mnenju predlagajo nauke, ki jih je danes težko sprejeti, na primer obveznost ločevanja Judov po oblačilih ali prepoved kristjanom, da bi služili muslimanskim ali judovskim gospodarjem. Med temi primeri je tudi zahteva traditio instrumentorum6, ki jo je razglasil Florentinski koncil, in jo je pozneje popravila Apostolska konstitucija Pia XII. Sacramentum Ordinis. Škof Athanasius pojasnjuje: »Lahko upravičeno upamo in verjamemo, da bo prihodnji papež ali ekumenski koncil popravil napačno izjavo« Vatikana II. To se mi zdi argument, ki, čeprav podan z najboljšimi nameni, spodkopava zgradbo katolištva v samih njenih temeljih. Kajti če priznamo, da lahko obstajajo zakoni učiteljstva, ki so zaradi spremenjene občutljivosti podrejeni razveljavitvi, spremembi ali drugačni razlagi skladno s potekom časa, neizogibno podležemo obsodbi dekreta Lamentabili7 in končamo tako, da nudimo opravičilo tistim, ki so pred kratkim, prav na podlagi napačne domneve, razglasili, da smrtna kazen »ni v skladu z evangelijem«, in tako spremenili Katekizem katoliške cerkve. In po istem načelu bi na nek način lahko trdili, da je Vatikan II nekako popravil besede blaženega Pija IX. v Quanta Cura, prav kakor njegova ekscelenca upa, da bi se moglo dogoditi za Dignitatis Humanae. Med primeri, ki jih ponudi, noben od njih sam po sebi ni hudo zmoten ali krivoverski: dejstvo, da je Florentinski koncil razglasil, da je traditio instrumentorum potreben za veljavnost svetih redov, nikakor ni ogrozilo duhovniške službe v Cerkvi ali jo vodilo k neveljavnemu podeljevanju svetih redov. Prav tako se mi ne zdi mogoče trditi, da je ta vidik, čeprav pomemben, privedel do doktrinarnih zmot vernikov, kar se je zgodilo le pri zadnjem koncilu. In ko so se skozi zgodovino širila različna krivoverstva, je Cerkev vedno nemudoma posredovala, da bi jih obsodila, kot se je to zgodilo v času Pistojske sinode leta 1786, ki je na nek način slutnja Vatikana II, zlasti v tem, ko je ukinila obhajilo izven maše, uvedla domač jezik in ukinila molitve kanona, izgovorjene submissa voce8; še bolj pa, ko je postavljala teorijo o temelju škofovske zbornosti, s čimer je papeževo prvenstvo zmanjšala na zgolj administrativno funkcijo. Ponovno branje dokumentov te sinode nas pusti osuple vpričo točne ubeseditve istih napak, ki jih kasneje v pomnoženi obliki zasledimo na koncilu, ki sta mu predsedovala Janez XXIII. in Pavel VI.. Po drugi strani velja, da kot resnica prihaja od Boga, tako se zmota napaja pri nasprotniku in jo hrani nasprotnik, ki sovraži Kristusovo Cerkev in njeno srce: sveto mašo in presveto evharistijo.

 

V našem življenju nastopi trenutek, ko smo po volji Božje previdnosti soočeni z odločilno izbiro glede prihodnosti Cerkve in našega večnega odrešenja. Govorim o izbiri med prepoznanjem napake, v katero smo padli praktično vsi, skoraj vedno brez hudobnih namenov, in željo po tem, da bi svoj pogled še vedno obračali stran ali se zagovarjali.

 

Med drugimi smo storili tudi to napako, da smo svoje sogovornike obravnavali kot ljudi, ki so kljub razliki v idejah in veri še vedno motivirani z dobrimi nameni in ki bi bili pripravljeni popraviti svoje napake, če bi se lahko odprli za našo vero. Skupaj s številnimi koncilskimi očeti smo ekumenizem imeli za proces, povabilo, ki kliče razkolnike v eno Kristusovo cerkev, malikovalce in brezbožnike k enemu pravemu Bogu, judovsko ljudstvo k obljubljenemu Mesiji. Toda od trenutka, ko je dobil teoretično osnovo v koncilskih komisijah, je bil ekumenizem oblikovan na način, ki je bil v neposrednem nasprotju z naukom, ki ga je pred tem podalo cerkveno učiteljstvo.

Mislili smo, da so določena prekoračenja le pretiravanje tistih, ki so si dovolili, da jih je zajelo navdušenje nad novostjo; iskreno smo verjeli, da je pogled na Janeza Pavla II., obkroženega s čarovniki-zdravilci, budističnimi menihi, imami, rabini, protestantskimi pastorji in drugimi krivoverci dokaz sposobnosti Cerkve, da skliče ljudi, da bi prosili Boga za mir, ob tem pa je avtoritativni zgled tega dejanja sprožil odklonsko nasledstvo panteonov, ki so bili bolj ali manj uradni, in sicer celo do te mere, da so škofje na ramenih nosili nečisti malik Pachamamo9, svetoskrunsko prikrit pod pretvezo, da prikazuje sveto materinstvo.

Če pa je podoba nečednega božanstva uspela vstopiti v cerkev svetega Petra, je to del crescenda10, ki ga je druga stran predvidevala od začetka. Številni dejavni katoličani in morda tudi večina katoliške duhovščine so danes prepričani, da katoliška vera ni več nujna za večno odrešenje; verjamejo, da je en in troedini Bog, ki se je razodel našim Očetom, enak Mohamedovemu bogu. Že pred dvajsetimi leti smo to slišali s prižnic in škofovskih sedežev, v zadnjem času pa slišimo, da je bilo enako s poudarkom potrjeno celo z najvišjega prestola.

 

Dobro vemo, da so s sklicevanjem na izrek iz Svetega pisma Littera enim occidit, spiritus autem vivificat (Črka namreč ubija, Duh pa oživlja) (2 Kor 3,6), progresisti in modernisti znali spretno skriti dvoumne izraze v koncilska besedila, ki so se takrat večini zdela neškodljiva, danes pa se razkrivajo v svojem razdiralnem pomenu. To je metoda, uporabljena pri rabi besedne zveze subsistit in: povedati pol-resnico ne toliko, da ne bi užalili sogovornika (ob predpostavki, da je dovoljeno utišati Božjo resnico iz spoštovanja do njegovega ustvarjenega bitja), ampak z namero, da bi lahko uporabili pol-zmoto, ki bi se takoj razblinila, če bi bila razglašena celotna resnica. Tako »Ecclesia Christi subsistit in Ecclesia Catholica« ne določa istovetnosti obeh, temveč obstoj ene znotraj druge in zaradi doslednosti tudi v drugih cerkvah: tukaj je priložnost za medverska obhajanja svetih maš, ekumenske molitve in neizogibni konec kakršne koli potrebe po Cerkvi v redu odrešenja, v njeni edinstvenosti in v njeni misijonski naravi.

 

Nekateri se morda spomnijo, da so prva ekumenska srečanja potekala z vzhodnimi razkolniki in zelo preudarno z drugimi protestantskimi ločinami. V začetku razen Nemčije, Nizozemske in Švice države katoliške tradicije niso sprejemale mešanih obhajanj svete maše s protestantskimi pastorji in katoliškimi duhovniki skupaj. Spominjam se, da so takrat govorili o odstranitvi predzadnjega slavospeva iz Veni Creator (Pridi Stvarnik), da ne bi užalili pravoslavnih, ki ne sprejemajo Filioque11. Danes slišimo sure iz Korana, recitirane s prižnic naših cerkev, vidimo lesen malik, ki ga častijo redovnice in redovniki, slišimo, da škofje zanikajo tisto, kar se nam je do včeraj zdelo najbolj verjetno opravičilo za toliko ekstremizmov. Kar hoče svet na pobudo prostozidarstva in njegovih peklenskih lovk je ustvariti univerzalno religijo, ki je humanitarna in ekumenska, iz katere je ljubosumni Bog, ki ga častimo, izgnan. In če to želi svet, je vsak korak Cerkve v isto smer nesrečna izbira, ki se bo obrnila proti tistim, ki verjamejo, da se Bogu lahko posmehujejo. Upanja Babilonskega stolpa ne bo mogoče oživiti z globalističnim načrtom, katerega cilj je ukinitev Katoliške cerkve, da bi jo nadomestil z zvezo malikovalcev in krivovercev, ki jih združuje okoljevarstvo in obče bratstvo. Bratstva ne more biti razen v Kristusu in samo v Kristusu: qui non est mecum, contra me est12.

 

Moteče je, da se malo ljudi zaveda te dirke proti breznu in da le redki prepoznavajo odgovornost najvišjih ravni Cerkve pri podpiranju teh protikrščanskih ideologij, pri čemer se zdi, kot da bi si voditelji Cerkve želeli zagotoviti svoje mesto in vlogo med privrženci enoumnega mišljenja. Presenetljivo je, da ljudje vztrajajo pri tem, da ne želijo raziskati temeljnih vzrokov sedanje krize in se omejujejo na grajanje sedanjih izgredov, kot da niso logična in neizogibna posledica načrta, sestavljenega pred desetletji. Da se more Pachamama častiti v cerkvi, dolgujemo Dignitatis Humanae. Če imamo bogoslužje, ki je prežeto z vplivi protestantizma in na trenutke celo brezboštva, to dolgujemo revolucionarnemu delovanju msgr. Annibaleja Bugninija in pokoncilskim prenovam. Če je bila podpisana deklaracija v Abu Dabiju, jo dolgujemo Nostra Aetate. Če smo prišli do točke prenosa odločitev na škofovske konference – tudi ob hudi kršitvi konkordata, kot se je to zgodilo v Italiji – to dolgujemo zbornosti in njeni posodobljeni različici sinodalnosti. Zahvaljujoč sinodalnosti smo se znašli v tem, da moramo glede Amoris Laetitia iskati način, kako preprečiti tisto, kar je bilo vsem očitno od samega začetka: da je bil ta dokument, ki ga je pripravil impresiven organizacijski stroj, namenjen uzakonitvi obhajila za ločene in sobivajoče, tako kot bo Querida Amazonija uporabljena za uzakonjenje ženskih duhovnic (kot v nedavnem primeru »škofovske vikarke« v Freiburgu) in ukinitev svetega celibata. Prelati, ki so poslali Frančišku Dubio13, so po mojem mnenju pokazali enako pobožno naivnost: mislili so, da bo Bergoglio, ko bo soočen z razumno argumentiranim izpodbijanjem napake, razumel, popravil, kar se razlikuje od cerkvenega nauka in prosil za odpuščanje.

 

Koncil je bil uporabljen za uzakonitev najbolj zmotnih doktrinarnih odstopanj, najdrznejših liturgičnih inovacij in najbolj brezobzirnih zlorab, ob vsem pa je oblast molčala. Ta koncil je bil tako povzdignjen, da je bil prikazan kot edina zakonita referenca katoličanov, duhovščine in škofov, pri tem pa je zatemnjeval nauk, ki ga je Cerkev vedno z oblastjo poučevala in mu z občutkom zaničevanja pridajal drug pomen ter preprečeval trajno bogoslužje, ki je tisočletja hranilo vero neprekinjene vrste vernih, mučencev in svetnikov. Med drugim se je ta koncil izkazal za edinega, ki je povzročil toliko težav pri razlagi in toliko nasprotij glede predhodnega učiteljstva, medtem ko ni nobenega drugega koncila – od Jeruzalemskega do Vatikana I – ki se ne sklada popolnoma s celotnim učiteljstvom ali potrebuje toliko pojasnjevanja.

 

Z vedrino in brez oporekanja priznam: bil sem eden izmed mnogih ljudi, ki so kljub številnim zmedenostim in strahovom, ki so se danes izkazali za popolnoma upravičene, v brezpogojni pokorščini zaupali avtoriteti hierarhije. Dejansko menim, da mnogi ljudje, vključno z menoj, sprva niso razmišljali o možnosti, da bi lahko prišlo do navzkrižja med poslušnostjo ukazu hierarhije in zvestobo sami Cerkvi. Kar je to nenaravno, resnično bi rekel celo sprijeno ločitev med hierarhijo in Cerkvijo, med pokorščino in zvestobo, naredilo otipljivo, je bil gotovo ta zadnji pontifikat.

V sobi solza, ki meji na Sikstinsko kapelo, je medtem, ko je msgr. Guido Marini za prvi nastop »novoizvoljenega« papeža pripravljal beli koretelj, ogrinjalo in štolo, Bergoglio vzkliknil: »Sono finite le carnevalate! (Konec z maškaradami!),« ko je zaničljivo zavrnil insignije, ki so jih do tedaj vsi papeži ponižno sprejeli kot značilno oblačilo Kristusovega vikarja. Toda te besede so vsebovale resnico, četudi je bila izrečena neprostovoljno: 13. marca 2013 je maska ​​padla z obrazov zarotnikov, ki so bili končno osvobojeni neprijetne navzočnosti Benedikta XVI. in predrzno ponosni, da jim je nazadnje uspelo doseči napredovanje kardinala, ki je utelešal njihove ideale, njihov način uvajanja revolucije v Cerkev, oblikovanja raztegljivega nauka, prilagodljive morale, ponarejene liturgije in ovrgljive discipline. In vse to so vodilne osebe zarote same imele za logično posledico in očitno uveljavitev Vatikana II, ki je bila po njihovem mnenju oslabljena zaradi kritik, ki jih je izrazil Benedikt XVI.. Največje kljubovanje njegovega pontifikata je bilo velikodušno dovoljenje za obhajanje globoko spoštovanega tridentinskega bogoslužja, katerega veljavnost je bila končno priznana in s tem ovrženo njegovo petdesetletno nezakonito preganjanje. Ni naključje, da so podporniki Bergoglija isti ljudje, ki so videli koncil kot prvi dogodek nove cerkve, pred katerim je bila stara religija s staro liturgijo.

 

Ni naključje: kar ti ljudje nekaznovano trdijo in tako pohujšujejo zmerne, je tisto, kar verjamejo tudi katoličani, in sicer: da je navkljub vsem naporom hermenevtike kontinuitete, ki je pri prvem soočenju s stvarnostjo sedanje krize doživela beden brodolom, nesporno, da je bila od Vatikana II naprej zgrajena vzporedna cerkev, ki je bila postavljena nad in je diametralno nasprotna pravi Kristusovi cerkvi. Ta vzporedna cerkev je postopoma zakrivala Božjo ustanovo, ki jo je ustanovil naš Gospod, da bi jo nadomestila z lažno stvaritvijo, ki ustreza želeni univerzalni religiji, ki ji je dalo prvo teoretično podlago prostozidarstvo. Izrazi, kot so novi humanizem, obče bratstvo, človekovo dostojanstvo, so gesla dobrodelne človekoljubnosti, ki zanika pravega Boga, gesla horizontalne solidarnosti z nejasnim spiritualističnim navdihom in ekumenskega irenizma, ki ga Cerkev nedvoumno obsoja. »Nam et loquela tua manifestum te facit (Tudi tvoja govorica te izdaja)« (Mt 26, 73): to zelo pogosto, celo obsedeno zatekanje k istemu besedišču, kot ga uporablja sovražnik, izdaja vdanost ideologiji, ki jo on navdihuje; medtem ko po drugi strani sistematično odrekanje jasnemu, nedvoumnemu in kristalno prozornemu jeziku Cerkve potrjuje željo po odcepitvi ne le od katoliške oblike, temveč celo od njene vsebine.

Kar smo že leta poslušali nedoločno in brez jasnih opredelitev izrečeno z najvišjega prestola, potem najdemo izpopolnjeno v resničnem in natančnem manifestu pri podpornikih tega pontifikata: demokratizacija Cerkve, ki se ne udejanja več po zbornosti, ki jo je izumil Vatikan II, temveč po sinodalni poti, ki jo je uvedla Sinoda o družini; rušenje službenega duhovništva z njegovo oslabitvijo s pomočjo izjem glede cerkvenega celibata in uvedbe ženskih likov z navidezno duhovniškimi dolžnostmi; tihi prehod iz ekumenizma, usmerjenega k ločenim bratom, v obliko pan-ekumenizma14, ki resnico enega troedinega Boga skrči na raven malikovanja in najbolj peklenskih vraževernosti; sprejemanje medverskega dialoga, ki predpostavlja verski relativizem in izključuje misijonarsko razglašanje; de-mistifikacija papeštva, ki ji Bergoglio sledi kot témi svojega pontifikata; postopna uzakonitev vsega, kar je politično pravilno: teorije spola, sodomije, istospolne poroke, maltuzianskih15 naukov, ideologije, ki se osredinja na okolje in priseljevanje … Če ne bomo prepoznali, da so korenine teh odstopanj v načelih, ki jih je določil koncil, bo nemogoče najti zdravilo: če naša diagnoza kljub vsem dokazom vztraja pri izključevanju začetne patologije, ne moremo predpisati primerne terapije.

 

Tako ravnanje razumske poštenosti zahteva veliko ponižnosti, in sicer najprej v zavedanju, da smo bili v dobri veri desetletja vodeni v zmoto od ljudi, ki so se uveljavili na oblasti in niso vedeli, kako paziti na Kristusovo čredo in jo varovati: nekateri zavoljo mirnega življenja, drugi zaradi preveč obveznosti, spet drugi zaradi udobja in končno nekateri v slabi veri ali celo z zlobnimi nameni. Treba je dognati, kdo so ti zadnji, ki so izdali Cerkev, jih umakniti na stran, povabiti, naj se poboljšajo in, če se ne pokesajo, jih je treba izključiti iz družbe posvečenih. Tako deluje pravi pastir, ki mu je mar za blagor ovc in ki zanje daje svoje življenje; imeli smo in še vedno imamo veliko preveč najemnikov, ki jim je odobravanje Kristusovih sovražnikov pomembnejše od zvestobe njihovemu Ženinu.

Tako kot sem pred šestdesetimi leti pošteno in mirno ubogal vprašljive ukaze v veri, da izražajo ljubeč glas Cerkve, tako danes z enakim mirom in poštenostjo priznavam, da sem bil prevaran. Če bi bil danes dosleden pri vztrajanju v zmoti, bi to pomenilo slabo izbiro in bi me naredilo za sodelujočega v tej goljufiji. Zahtevati jasnost presoje od začetka ne bi bilo pošteno: vsi smo vedeli, da bo koncil bolj ali manj revolucija, vendar si nismo mogli predstavljati, da se bo izkazal za tako pogubnega, in to celo za delo tistih, ki bi ga morali preprečiti. In če smo si do Benedikta XVI. še lahko predstavljali, da se je državni udar Vatikana II (ki ga je kardinal Suenens imenoval »leto 178916 za Cerkev«) upočasnil, so v zadnjih nekaj letih celo najbolj naivni med nami doumeli, da molk zaradi strahu pred povzročanjem razcepa, prizadevanje, da bi popravili papeške dokumente v katoliškem smislu z namenom razjasnitve namernih dvoumnosti, pozivi in Dubia, naslovljeni na Frančiška, ki so zgovorno ostali brez odgovora, vsi potrjujejo stanje najnevarnejšega odpada, ki so mu izpostavljeni najvišji nivoji hierarhije, medtem ko krščansko ljudstvo in duhovščina čutita, da sta brezupno zapuščena in da ju škofje obravnavajo skoraj kot nadlego.

 

Deklaracija iz Abu Dabija je ideološki manifest zamisli o miru in sodelovanju med religijami, ki bi lahko imela nekaj možnosti, da bi jo dopustili, če bi prišla od poganov, ki so prikrajšani za luč vere in ogenj ljubezni. Kdor pa ima milost biti Božji otrok po svetem krstu, bi se moral zgroziti nad mislijo, da more zgraditi bogokletno sodobno različico Babilonskega stolpa v prizadevanju združiti edino pravo Kristusovo cerkev, ki je dedič obljube izbranemu ljudstvu, s tistimi, ki zanikajo Mesija, in s tistimi, ki menijo, da je sama ideja troedinega Boga bogokletna. Božja ljubezen ne pozna mere in ne prenaša kompromisov, kajti sicer preprosto ni ljubezen, brez katere ni mogoče ostati v Njem: qui manet in caritate, v Deo manet in et Deus in eo (tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem) (1 Jn 4,16). Malo je pomembno, ali gre za deklaracijo ali dokument cerkvenega učiteljstva: dobro vemo, da se razdiralni mens (um) inovatorjev poigrava s tovrstnimi besednimi igrami, da bi širil zmoto. In dobro vemo, da namen teh ekumenskih in medverskih pobud ni spreobrniti tiste, ki so daleč od ene Kristusove Cerkve, temveč odvrniti in spriditi tiste, ki še vedno ohranjajo katoliško vero, z zapeljevanjem v prepričanje, da je zaželeno imeti imenitno univerzalno religijo, ki združuje tri velike abrahamske religije »v eni sami hiši«: to je zmaga prostozidarskega načrta v pripravi na kraljestvo antikrista! Ali se to uresničuje z dogmatično bulo, deklaracijo ali intervjujem s Scalfarijem v La Repubblici17, je malo pomembno, saj podporniki Bergoglia čakajo na njegove besede kot na signal, na katerega se odzovejo z vrsto pobud, ki so bile že prej pripravljene in organizirane. In če Bergoglio ne bi sledil navodilom, ki jih je prejel, bi vrste teologov in duhovščine začele tarnati zaradi »osamljenosti papeža Frančiška« v smislu premise za njegov odstop (mislim na primer na Massima Faggiolija v enem njegovih zadnjih esejev). Po drugi strani pa ne bi bilo prvič, da bi uporabili papeža, ko sledi njihovim načrtom, in se ga znebili ali ga napadli takoj, ko tega ne počne več.

 

Prejšnjo nedeljo je Cerkev obhajala praznik presvete Trojice in v brevirju nam ponuja recitacijo veroizpovedi Symbolum Athanasianum18 ki je zdaj v skladu s koncilskim bogoslužjem prepovedana, in je bila v liturgični reformi leta 1962 že omejena na samo dva primera. Prve besede tega zdaj izgubljenega Symboluma ostajajo zapisane z zlatimi črkami: »Quicumque vult salvus esse, ante omnia opus est ut teneat Catholicam fidem; quam nisi quisque integram inviolatamque serveverit, absque dubio in aeternum peribit – Kdor hoče biti zveličan, ta se mora predvsem držati katoliške vere; kdor koli je ne ohrani v njenem celotnem obsegu in nedotaknjeno, se bo brez dvoma za večno pogubil.«

+ Carlo Maria Viganò

 

1 Teološka hermenevtika »reforme v kontinuiteti«, ki jo je utemeljil papež Benedikt XVI., Drugi vatikanski koncil presoja v luči skladnosti s prejšnjimi koncili in učiteljskim izročilom Katoliške cerkve.

http://kud-logos.si/2015/benediktova-hermenevtika/

2 Panteon je antično svetišče, posvečeno vsem bogovom.

3 Gnosticizem je kolaž dualističnih pogledov na vesolje, ki pravijo, da je slabi duh ustvaril vse, kar je otipljivega, torej tudi ljudi, nevidne reči in duša pa so delo dobrega Boga. Človek se lahko otrese zlih spon in združi z Bogom edinole potom ezoteričnega znanja in odpovedovanja materialnemu, hudičevemu bogastvu. (Gnosis pomeni znanje, vendar tega ne gre jemati kot izobraženost, marveč bolj kot razsvetljenost, spoznanje.)

4 Kabala je z mistiko prežeta ezoterična smer oz. z okultno razlago prežet judovski filozofski in verski nauk, po katerem je iz desetih božanskih bitij nastal svet. Kabalisti verjamejo, da je 72 božjih imen koda stvarjenja. S temi imeni oziroma kombinacijami črk naj bi Bog ustvaril vesolje, duhovne in materialne svetove, čas in prostor, človeka in vsa živa bitja.

5 Ki se nanaša na sveto Trojico.

6 Traditio instrumentorum je slovesnost v obredu podelitve svetih redov, pri kateri se kandidatu z ustreznim spremljajočim besednim obrazcem izroči predmet ali več predmetov, ki simbolizirajo službo, ki se podeljuje.

7 Dne 14. junija 1907 je  Kongregacija indeksa v dekretu Lamentabili izdala seznam modernističnih zmot. V tem novem pregledu (seznamu) je obsodila 65 krivih trditev.

8 S pritajenim glasom, potiho.

9 Pachamama je po poganskem inkovskem verovanju v Južni Ameriki ime za lažno boginjo matere zemlje. Pred začetkom sinode o Amazoniji je v Vatikanskih vrtovih ob navzočnosti papeža Frančiška potekal poganski ritual češčenja Pachamame, kasneje pa so jo odnesli v cerkev sv. Petra ter nato v procesiji v sinodalno dvorano.

https://www.casnik.si/svetoskrunska-dejanja-papeza-franciska/

10 Oznaka za postopno spremembo dinamike (glasnosti) v glasbenem (notnem) zapisu, ki pomeni vedno glasneje (postopno naraščanje glasnosti).

11 Poleg vprašanja papeževe avtoritete je beseda Filioque odigrala pomembno vlogo pri razkolu cerkve. Dodatek besede Filioque v nicejsko-carigrajski veroizpovedi izraža nauk, da Sveti Duh ne izhaja samo iz Očeta, marveč iz Očeta in Sina.

https://www.casnik.si/beseda-ki-spremeni-vse-filioque/

12 Kdor ni z menoj, je proti meni.

13 Kardinali Walter Brandmüller, Raymond L. Burke, Carlo Caffarra in Joachim Meisner so papežu Frančišku septembra 2016 predložili 5 vprašanj (dubia) glede 8. poglavja posinodalne apostolske spodbude Amiris Laetitia.

Dubia je množina od dubium. Beseda pomeni »dvom«’, vendar je v tem smislu tehnični izraz, ki pomeni vrsto vprašanja, na katerega je treba odgovoriti pritrdilno ali negativno, naslovljeno na svetega očeta ali Kongregacijo za nauk vere.

Kardinali (Carlo Caffara in Joachim Meissner sta že pokojna) do današnjega dne od papeža Frančiška niso prejeli nobenega odgovora.

14 Pan-ekumenizem vključuje vse vrste verstev in se ne omejuje le na krščanske ločine.

15 Maltuzijanizem je ideja, da je rast prebivalstva potencialno eksponentna, medtem ko je rast ponudbe hrane ali drugih virov linearna. Izhaja iz politične in ekonomske misli Thomasa Roberta Malthusa, kakor je bilo zapisano v njegovih spisih iz leta 1798, Esej o načelu prebivalstva. Malthus je verjel, da obstajata dve vrsti »omejevanja«, ki sta v vseh časih in krajih ohranjali rast prebivalstva v skladu z rastjo preskrbe s hrano: »preventivno omejevanje«, kot so moralne omejitve (vzdržnost in odlaganje zakonske zveze, dokler se finančno stanje ne uravnoteži), in omejevanje zakonske zveze z osebami, ki trpijo revščino ali veljajo za duševno ali telesno manjvredne, in »pozitivno omejevanje«, ki vodi v prezgodnjo smrt, kot je bolezen, stradanje in vojna, ki imajo za posledico t.i. maltuzijansko katastrofo. Katastrofa bi prebivalstvo vrnila na nižjo, bolj trajnostno raven. Maltuzijanizem je povezan z različnimi političnimi in družbenimi gibanji, vendar se skoraj vedno nanaša na zagovornike nadzora prebivalstva.

Neo-maltuzijanizem je zagovarjanje načrtovanja človeške populacije za zagotovitev virov in okoljske celovitosti za sedanje in prihodnje človeške populacije ter za druge vrste.

16 Veteran italijanskega novinarstva Eugenio Scalfari, ustanovitelj italijanskega dnevnika La Repubblica, je ateist, a pogosto objavlja verske prispevke in ima dost16 Leto francoske revolucije. Francoska revolucija je bila obdobje radikalnih družbenih in političnih sprememb v Franciji med letoma 1789 in 1799 in je pomenila preobrat v francoski in širše evropski zgodovini. Namen revolucije je bil rušenje krščanskih monarhij in Cerkva ter uveljavitev demokracije in nacionalizma pod geslom svoboda, bratstvo, enakost.op do voditeljev katoliške cerkve. Užival naj bi prijateljski odnos s papežem Frančiškom in z njim opravil več pogovorov, v katerih so navedene nekatere domnevne sporne papeževe izjave, ki niso v skladu z razodeto resnico.

17 Veteran italijanskega novinarstva Eugenio Scalfari, ustanovitelj italijanskega dnevnika La Repubblica, je ateist, a pogosto objavlja verske prispevke in ima dostop do voditeljev katoliške cerkve. Užival naj bi prijateljski odnos s papežem Frančiškom in z njim opravil več pogovorov, v katerih so navedene nekatere domnevne sporne papeževe izjave, ki niso v skladu z razodeto resnico.

18 Atanazijska veroizpoved
https://opusdei.org/sl-si/article/atanazijeva-veroizpoved-quicumque/

 

Prevedel Giuseppe Pellegrino

Vir: https://onepeterfive.com/vigano-vatican-ii-marked-the-beginning-of-a-false-parallel-church/

 
Scroll to top