»SINODALNA POT«
ŠKOF SCHNEIDER: »PAPEŽ NE SME MOLČATI,
KO GLEDA, KAKO VOLKOVI ŽREJO ČREDO«
Diane Montagna
Škof Athanasius Scheinder se je izrekel zoper »sinodalno pot« nemških škofov.
RIM, 3 februar 2020 – Dolžnost papeža Frančiška je, da prepreči škofom, da bi duhovnike in vernike vodili po »sinodalni poti« nad prepadom krivoverstva (herezije), je dejal škof Athanasius Schneider.
V novi izjavi, ki je bila danes objavljena na nemški spletni strani Kath.net (prevod uradnega besedila je spodaj), je pomožni škof Astane v Kazahstanu pokazal, da je »sinodalna pot poskus« uradne odobritve »krivoverskega nauka in praks«, ki so že desetletja kvarile nemško Cerkev.
»Odločilna težava pri tem tragičnem dogodku,« je dejal, »je dejstvo, da papež Frančišek s svojim molkom dozdevno prenaša tiste nemške škofe – predvsem kardinala Reinharda Marxa (predsednika Nemške škofovske konference) – ki odkrito izražajo krivoverske nauke in prakse.«
Škof Schneider, ki je nemškega porekla, je priznal, da je bilo »Pismo romarskemu Božjemu ljudstvu Nemčije« papeža Frančiška meseca junija 2019 »dober« prvi korak. Trdil pa je, da »ni bilo dovolj konkretno« in mu »ni uspelo postaviti mej« v zagotovilo, da je »sinodalna pot« zares katoliška.
Vztrajal je tudi na tem, da ima papež Frančišek kot »vrhovni učitelj« in »varuh« katoliške vere »važno dolžnost zaščititi ‘male’, to je preproste vernike in tiste duhovnike in škofe v Nemčiji, ki so bili potisnjeni na obrobje in katerih glasove so zadušili« posvetni prelati, čeprav so bili slednji zadolženi, da varujejo Kristusovo čredo.
»Papež ne sme nedejavno mirno gledati in molčati, ko ‘volkovi’ žrejo čredo ali ko ‘požigalci’ podtikajo ogenj v hiši,« je dejal.
Škof Schneider, ki je lani od papeža Frančiška dobil pojasnilo (čeprav zgolj zasebno) glede spornega dokumenta iz Abhu Dabija, je rekel, da verjame, da bi moral papež »posredovati in zahtevati, da udeleženci ‘sinodalne poti’ uradno izpovejo tiste resnice in splošne zakramentalne prakse Cerkve«, ki se sedaj postavljajo pod vprašaj.
Nemška »sinodalna pot« se je uradno začela z zasedanjem od 30. januarja do 1. februarja v Frankfurtu v Nemčiji. Cilj dveletnega sinodalnega procesa je lotiti se »ključnih spornih vprašanj«, ki izvirajo iz krize cerkvenih spolnih zlorab.
»Sinodalna pot« meri na sprejem resolucij na štirih področjih, ki se nanašajo na splošno učenje in upravljanje Cerkve: »Avtoriteta in ločevanje moči v Cerkvi«; »Duhovniško življenje danes«; »Ženske v službah in uradih Cerkve« in »Živeti v uspešnih odnosih – živeti ljubezen v spolnosti in partnerstvu«.
V intervjuju za Katolische.de dne 2. februarja je nemški kardinal Rainer Maria Woelki izjavil, da so se njegove največje skrbi glede »sinodalne poti« že uresničile. Kölnski škof je nemškim medijem povedal, da je »veliko dokazov, ki so bili navedeni na prvem sinodalnem zasedanju, nezdružljivih z vero in naukom vesoljne Cerkve.
Ko je spomnil na arijanski spor v četrtem stoletju kot zgodovinski primer, je škof Schneider končal svojo izjavo tako, da je spodbudil duhovščino in vernike, naj vztrajajo v spominu na Božji izvor in moč Cerkve.
»Cerkve,« je rekel, »ne more premagati niti krivoverska in razkolniška »sinodalna pot« – četudi bi ta ‘pot’ imela tiho privolitev papeža.«
Sledi prevod uradnega angleškega prevoda izjave škofa Athanasiusa Schneiderja.
Celotna Cerkev in katoliška vera sta močnejši od nemške »sinodalne poti«
Tako imenovana »sinodalna pot (Synodaler Weg) je konec koncev poskus uradne potrditve resnično krivoverskih naukov in z njimi skladnih zakramentalnih in pastoralnih praks. Ti nauki in prakse že desetletje kvarijo življenje Katoliške cerkve v Nemčiji.
Za sedaj je torej pričujoči primer «sinodalne poti« prej primer krivoverstva kot razkola. Krivoverstvo, kakor ga določa Zakonik cerkvenega prava, je »trdovratno zanikanje ali uporen dvom po prejemu krsta o neki resnici, v katero je po božanski in katoliški veri treba verovati. Po drugi strani razkol pomeni »zavrnitev pokornosti papežu ali zavrnitev občestva s člani, ki so mu podrejeni« (Can. 751). V primeru nemških škofov so oni še vedno formalno pokorni papežu. Nadalje, treba je reči, da vse nemški škofje ne podpirajo krivoverske vsebine »sinodalne poti«. Obstaja skupina nemških škofov (čeprav jih je malo), ki ne bodo sprejeli naukov in praks, ki so očitno krivoverski.
Odločilna težava pri tem tragičnem dogodku je, dejstvo, da papež Frančišek s svojim molkom dozdevno prenaša tiste nemške škofe – predvsem kardinala Reinharda Marxa – ki odkrito izražajo krivoverske nauke in prakse, to je blagoslov istospolnih skupnosti, pripustitev k svetemu obhajilu ljudi, ki živijo v prešuštvu in zagovarjanje zakramentalnega posvečenja žensk. Pismo, ki ga je papež Frančišek napisal nemški Katoliški cerkvi glede »sinodalne poti« je bilo dobro, a ni bilo dovolj konkretno in mu ni uspelo postaviti mej v zagotovilo, da bi imela »sinodalna pot« resnično katoliški značaj, kar pomeni, da bi ustrezala temu, kar so vsi katoličani verovali vedno in povsod.
Da bi izpolnil svojo prvo nalogo vrhovnega učitelja katoliške vere, vrhovnega varuha neokrnjenosti katoliške vere in vidnega središča edinosti, bi moral papež Frančišek nujno posredovati in zahtevati, da udeleženci »sinodalne poti« javno izpovejo tiste resnice in splošne zakramentalne prakse Cerkve, ki jih postavljajo pod vprašaj s strateškim in ideološkim programom »sinodalne poti«.
Papež ima važno dolžnost zaščititi ‘male’, to je preproste vernike in tiste duhovnike in škofe v Nemčiji, ki so bili potisnjeni na obrobje in katerih glasove je zadušila močna »nomenklatura«1 nove neverne gnostične kaste tako imenovanih »znanstvenih« teologov, cerkvenih aparatčikov in tistih škofov, ki so se prilagodili ideološki diktaturi sredstev množičnega obveščanja in politike. posvetni prelati, čeprav so bili slednji zadolženi, da varujejo Kristusovo čredo.
Papež ne sme nedejavno mirno gledati in molčati, ko ‘volkovi’ žrejo čredo ali ko ‘požigalci’ podtikajo ogenj v hiši.
»Sinodalna pot«, ki je sedaj v teku, je že odkrito pokazala, da je nastopila delitev med tistimi, ki še imajo katoliško in apostolsko vero, in tistimi, ki zavračajo ali postavljajo pod vprašaj kaj od njene bistvene vsebine. Moč si je stvarno predstavljati položaj, v katerem duhovniki in škofje v drugih državah ne bodo mogli ohraniti občestva s tistimi nemškimi škofi, ki zagovarjajo krivoverske nauke. Sedanja zmeda bi lahko celo narasla, če bi krivoverne škofe papež še vedno formalno priznaval.
Vendar pa so v zgodovini Cerkve primeri takega stanja (čeprav redki). Eden izmed najbolj znanih je arijanska kriza v četrtem stoletju, ko je bilo celotno telo katoliškega škofovstva pravzaprav razdeljeno na tri skupine: (1) katoliški in pravoverni škofje, ki so nedvoumno izpovedovali polnost krščanske vere in božansko naravo Jezusa Kristusa; bili so v manjšini in s papežem; (2) druga skupina je izbrala dvoumno izražanje; bili so v večini in so se navadno zavoljo politične korektnosti prilagodili dominantnemu položaju vladajočih političnih moči; (3) tretjo skupino so sestavljali radikalni in neverni arijanci; tudi oni so bili v manjšini. Merilo in poroštvo za resnično katolištvo je bila edinost z apostolskim sedežem v Rimu in z nespremenljivo in trajno doktrinalno tradicijo.
Če bo »sinodalna pot« v Nemčiji odobrila zakramentalno posvečenje žensk, zakonitost istospolnih dejanj, blagoslov istospolnih parov in zakonitost raznospolnih dejanj izven veljavnega zakona, potem bodo gotovo celo v Nemčiji katoliški škofje in bo tudi veliko duhovnikov in vernih laikov, ki tega ne bodo sprejeli, in tako ne bodo v polnem občestvu s tistimi škofi, ki zagovarjajo taka krivoverstva.
Če papež ne bi popravil krivoverskih odločitev »sinodalne poti«, bi jim tako pritrdil s svojim molkom. To bi vodilo v nenavaden položaj, ko papež istočasno potrjuje očitno krivoverske škofe in tudi škofe, ki še vedno ščitijo pravo katoliško vero. Cerkev je že izkusila tako stanje v četrtem stoletju (čeprav le za kratek čas), ko je papež Liberius izobčil sv. Atanazija, zagovornika katoliške vere, obenem pa vzpostavil občestvo s pol-krivovernimi vzhodnimi škofi, to je pol-arijanci. Upam, da nas bo Bog obvaroval takega pogubnega stanja.
A če bi se to vendarle zgodilo – in papež ne bi posredoval z nedvoumno izpovedjo katoliške vere in trajne zakramentalne prakse Cerkve – bi bila Cerkev po videzu in delovanju enaka anglikanski skupnosti ali protestantski svobodni cerkvi, to je verskemu sistemu, oblikovanemu kot »McDonald’s« ali restavraciji a la carte2.
Čeprav bi se to zgodilo (in Bog ne daj, da bi se), bo trajalo le kratko, ker je Katoliška cerkev božanska in je njena narava jasnost, nespremenljivost in trdnost vere. Resnično, sam Kristus jo je sezidal na skali, ki je ne more premagati niti krivoverska in razkolniška »sinodalna pot« – četudi bi ta »pot« uživala tiho privoljenje papeža. Celotna Katoliška cerkev je močnejša od tega, katoliška vera pa je vedno zmagovita, saj je Marija, Mati Cerkve porazila vsa krivoverstva po celem svetu.
2. februarja 2020
+ Athanasius Schneider, pomožni škof nadškofije sv. Marije v Astani
1 Nomenklatura je bil sistem v bivši Sovjetski zvezi, kjer so bili pomembni položaji v vladi in industriji zapolnjeni s partijskimi nameščenci.
2 A la carte pomeni po naročilu.