»Človeštvo, pogosto ranjeno s sovraštvom in z nasiljem, občuti bolj kot kdaj koli potrebo po dejanskem delovanju Odrešenikove Krvi, Kristusove Krvi. V njej je vključena velika moč Kristusove ljubezni, upanje in pot do sprave.« (Janez Pavel II) MOLIMO: Gospod, naj v spominjanju trpljenja in prelitja Krvi Kristusa, našega odrešenika, uresničimo svoje poslanstvo na zemlji in postanemo deležni obljubljenih večnih dobrin. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Križ odpuščanja je pravo orožje proti Satanu, pomemben zakramental v katoliški orožarni, saj je vir odpustkov in simbolike. Ko sta križu odpuščanja dodani čudodelna svetinja (sv. Katarina Labouré; 1830, Rue de Bac, Pariz) in medalja svetega Benedikta, je njegovo zaščitno delovanje proti zlu še močnejše, saj so mu pridružene tudi milosti in blagoslovi, ki prihajajo po slednjih dveh. Odpustke je leta 1905 križu odpuščanja podelil papež sv. Pij X., leta 1907 pa so bili potrjeni za odpuščanje živim in dušam v vicah.
Molitev je ponižno in zaupljivo pogovarjanje duše z Bogom, ki je njen stvarnik in končni namen. Izbrane molitve nas spodbujajo k temu, da bi iskali pomoč, uteho in varstvo pri Bogu, ki hoče biti naša prva in največja ljubezen ter smisel življenja. Molitve so preproste in nagovarjajo srce tako začetnika kot izkušenega molivca. Veliko jih je povzetih iz starih molitvenikov, zato je v njih čutiti duha pobožnosti naših prednikov, ki so znali resnično živeti iz vere in so radi in pogosto molili.
Nič ne more bolj pomiriti dušo, ki je obremenjena z grehom, kot Bog, ki odpušča. Sveta spoved ali kakor jo imenuje Katekizem katoliške Cerkve zakrament sprave, pokore, spreobrnjenja ali odpuščanja (KKC, 1423-1424), je sveta skrivnost, ki je zaupana Kristusovim učencem, in tako tudi njihovim naslednikom. Dejansko ima ta zakrament velike in zdravilne učinke! Greh nam uničuje dušo in telo, uničuje nas in naše družine, ker smo se po grehu oddaljili od Boga, ki nam želi dobro in prebiva le v čisti duši, prepustili pa smo se hudiču, da mrcvari nas in naše otroke. Zato prekinimo to zlo in dovolimo, da Bog vstopi v naša srca. Temu služi temeljita življenjska spoved. Besedilo v nadaljevanju je samo opomnik, da bi dobili spoznanje, kaj vse je greh, s čim in kako grešimo.
Jaz, tvoj otrok, ti v tej osebni posvetitvi izrekam svoj »DA«, ker hočem biti s teboj v najtesnejši povezanosti, da bi tako ostal močan in pokončen v tem sklepnem boju za dovršitev tega, kar si napovedala v Fatimi. Kraljica apostolov in Soodrešiteljica, vodi nas skozi to temno noč sedanjega časa, ko v žaru nebeške luči že sije zarja novega dne. V zavetju tvojega brezmadežnega Srca, ki je svetilnik za naše življenje, nas vodi na polje tega velikega boja. Opremi nas z močjo resnice, oboroži nas z vsemi krepostmi, da bomo znamenje neskončnega Božjega usmiljenja in ljubezni Boga Očeta.
Gospod resnično želi, naj mu izkazujemo svojo ljubezen s tem, da slavimo poseben praznik v čast njegovemu Srcu. O tem priča jasno to, da je Gospod obljubil velike milosti tistim, ki ga tako častijo. Ker Cerkev podeli popoln odpustek in s tem vabi vernike, naj praznik presvetega Srca obhajajo kar najslovesneje, in ker je Gospod sam zapovedal tak praznik, ni čudno, če verni ljudje ta praznik povsod prav slovesno obhajajo.
Najbolj prebrisani sovražniki so napolnili z grenkobo in opijanili z žolčem Cerkev, brezmadežno nevesto Jagnjeta. Na njene najsvetejše zaklade so položili svoje brezbožne roke. Kjer je bil ustanovljena stolica preblaženega Petra in sedež resnice kot luč narodom, so postavili prestol svoje gnusobe in brezboštva; da bodo lahko, ko bo udarjen pastir, razpršili čredo.
OČE NAŠ, KI SI V NEBESIH! Prosim te, odpusti ubogim dušam v vicah, ker niso dovolj ljubile in častile tebe, svojega očeta. V zadoščenje ti darujem ljubezen in čast, ki ti jo je izkazoval na zemlji tvoj božji Sin. Darujem ti zanje tudi zadostilno vrednost njegovega zasluženja, da se tako poplačajo vsi njihovi dolgovi ... ZDRAVA MARIJA! O usmiljena Mati, ozri se milostno na svoje uboge otroke, ki toliko trpe v ognjenih vicah. Zavoljo svetega veselja, ki ga je občutilo tvoje blago srce, ko te je prišel pozdravit nebeški knez, razveseli danes žalostne trpeče duše. Pošlji jim rajskega sla z veselim sporočilom, da žalost za vselej preneha in se prične veselje brez konca ...
Brat in sestra, Jezus te z ljubeznijo in potrpežljivo čaka, tako ti je blizu, če ga pokličeš, ali pa ti je daleč, če ti tako želiš. Če ga spustiš v svoje srce, ti bo dal nadnaravno moč, da se upreš grehu in skušnjavam. Ponižno priznaj svoje grehe, sprejmi Jezusa Kristusa kot svojega odrešenika, dopusti mu, da te očisti in naredi iz tebe novega človeka. Pri sveti spovedi povej jasno in razločno vse, kar imaš na vesti, brez kakršnegakoli strahu in sramu. Sramovati se moramo tedaj, ko grešimo, ko pa se obračamo k Bogu in si prizadevamo popraviti se, da bi bili pravi Božji sinovi, nam je to v čast in uteho, priznanje in kesanje!
Odobril in priporočil jih je papež Klemen XII (1730 – 1740). Ko človek da darovati šest svetih maš posvečenemu duhovniku za žive ali pokojne po sledečem vrstnem redu, bo prav gotovo duša tiste osebe, za katero se bodo svete maše darovale, takoj odrešena bolečega ujetništva vic. Ob tem gre pripomniti, da nihče ne more izraziti tega, kako veliko zasluženje si pridobi pri Bogu tisti, ki oznanja koristi zgoraj omenjenih svetih maš in način, kako naj se darujejo.
