BENEDIKT XVI. O DUHOVNI MOČI ANTIKRISTA
Papež Benedikt povezuje nadvlado »istospolne poroke« in »splava« z duhovno močjo antikrista.
Zaslužni papež je dejal, da je za »odpor« potrebna molitev.
Maike Hickson; 1. maj 2020 (sodeloval Pete Baklinski)
Zaslužni papež Benedikt XVI. je v novem življenjepisu povezal nadvlado »istospolne poroke« in »splava« v svetu – na način, ki ne prenaša nobenega drugačnega mnenja brez strahu pred kaznijo – z »duhovno močjo antikrista.«
»Pred sto leti,« je v življenjepisu Petra Seewalda zapisal Benedikt, »bi govorjenje o istospolni poroki vsi imeli za nesmiselno. Danes družba izključuje človeka, če temu nasprotuje. Enako velja za »splav in ustvarjanje človeškega bitja v laboratoriju,« je dodal Benedikt.
»Sodobna družba je sredi oblikovanja protikrščanskega verovanja, in če kdo temu nasprotuje, ga družba kaznuje z izobčenjem,« je nadaljeval. »Strah pred duhovno močjo antikrista je potem več kot samo naraven in resnično potrebuje pomoč molitev celotne škofije in vesoljne cerkve, da bi se mu uprli.«
Merodajen življenjepis na več kot 1000 straneh z naslovom Benedikt XVI: Ein Leben (v nemščini) in Benedikt XVI. Življenjepis: Prvi zvezek (v angleščini) bo objavljen v nemškem jeziku 4. maja in v angleščini 17. novembra. Portal LifeSiteNews je dobil izvod pred uradnim izidom. Seewald je z Benediktom soavtor več knjig, z nekdanjim papežem pa je že objavil tudi avtobiografsko knjigo intervjujev.
Po smrti Janeza Pavla II. leta 2005 je Benedikt, prej znan kot kardinal Joseph Ratzinger, služil kot papež Katoliške cerkve do svojega presenetljivega odstopa februarja 2013. Marca 2013 je bil za njegovega naslednika izvoljen papež Frančišek.
Zaradi te knjige si je Seewald lahko velikokrat dopisoval s papežem Benediktom in tudi z njegovim osebnim tajnikom nadškofom Georgom Gänsweinom. V prilogi k tej novi knjigi je Seewald objavil odgovore papeža Benedikta pod naslovom: »Zadnja vprašanja Benediktu XVI.« Ta vprašanja so bila po pojasnilu avtorja poslana Benediktu jeseni 2018 po »številnih intervjujih«, opravljenih z njim. Mnoga Seewaldova vprašanja so ostala brez odgovora, toda tista, na katera je Benedikt odgovoril, so v tej prilogi.
Na vprašanje o pogosto ponavljajoči se trditvi, da je kot papež s strani rimske kurije naletel na »veliko blokad« med svojim papeževanjem, je Benedikt odgovoril: »Do blokad je prihajalo bolj od zunaj kot iz kurije. Nisem želel zgolj prednostno spodbujati čiščenja v malem svetu kurije, temveč v Cerkvi kot celoti.« Ko je dodatno pojasnil svoje misli, je dodal, da so »medtem dogodki pokazali, da je kriza vere pripeljala še posebej do krize krščanskega obstoja.« To je tisto, je nadaljeval, kar »mora papež imeti pred očmi.«
Ko je Seewald nadalje vprašal, ali je Benedikt predvideval vse, kar se bo zgrnilo nanj – papež je na začetku svojega pontifikata katoličane prosil, naj molijo zanj, da ne bo »zbežal pred volkovi« – je Benedikt dejal, da je obče razumljena razsežnost težav, ki se jih papež lahko »boji«, vse »premajhna.«
»Seveda,« je nadaljeval, »so dogodki, kot je »VatiLeaks«1, nadležni, za ljudi po svetu na splošno nerazumljivi in globoko moteči. Toda resnična grožnja Cerkvi in s tem petrinski službi ne izhaja iz takih stvari, ampak iz vsesplošne diktature na videz humanističnih ideologij.« Benedikt je pojasnil, da nasprotovanje tej diktaturi »pomeni izključitev iz osnovnega soglasja v družbi.«
Benedikt je antikrista omenil v tem kontekstu.
Katoliška cerkev uči, da mora Cerkev pred Kristusovim slavnim drugim prihodom prestati »poslednjo preizkušnjo,« ki bo »omajala vero številnih vernikov.«
»Preganjanje, ki spremlja njeno romanje na zemlji, bo razkrilo ‘skrivnost hudobije’ v obliki religiozne prevare, ki prinaša ljudem navidezno rešitev njihovih problemov za ceno odpada od resnice,« navaja Katekizem Katoliške cerkve (675).
»Najhujša religiozna prevara je antikristova prevara, to je prevara lažnega mesijanstva, kjer človek poveličuje samega sebe namesto Boga in njegovega Mesija, ki je prišel v telesu,« nadaljuje Katekizem.
Častiti nadškof Fulton J. Sheen je v radijski pridigi leta 1947 opisal antikrista kot »velikega človekoljuba«, ki bo »govoril o miru, blaginji in obilju.«
»Antikrist se ne bo imenoval tako, sicer ne bi imel privržencev. Ne bo oblečen v tesno rdečo obleko, ne bo bruhal žvepla in ne bo nosil trizoba, ne mahal z repom, ki ima na koncu puščico, kakor Mefisto v Faustu2,« je rekel Sheen.
»Naš Gospod nam pravi, da bo antikrist tako podoben njemu, da bi zavedel celo izvoljene – in zagotovo noben hudič, ki smo ga kdaj videli v slikanicah, ne bi mogel zavesti celo izvoljenih. Kako bo nastopil v tej novi dobi in pridobil privržence za svojo vero?«
Sheen nadaljuje: »Prišel bo preoblečen v velikega človekoljuba; govoril bo o miru, blaginji in obilju, a ne kot o sredstvih, ki nas vodijo k Bogu, temveč kot da so sama po sebi cilj. Napisal bo knjige o novi ideji Boga, ki bo ustrezala načinu življenja ljudi.
Vzpostavil bo vero v astrologijo, da za naše grehe ne bo odgovorna volja, ampak zvezde. Krivdo bo psihološko opravičil kot potlačeno spolnost, ljudi bo napeljal, da se bodo čutili osramočene, če bodo njihovi bližnji rekli, da niso tolerantni in svobodomiselni.
Strpnost bo enačil z ravnodušnostjo do tega, kaj je prav in kaj narobe. Spodbujal bo več razvez pod pretvezo, da je drug partner ‘življenjsko pomemben.’
Povečeval bo ljubezen do ljubezni in manjšal ljubezen do oseb. Skliceval se bo na religijo, da bi uničil religijo.
Govoril bo celo o Kristusu in dejal bo, da je bil največji človek, ki je kdaj koli živel. O sebi bo rekel, da je njegovo poslanstvo osvoboditi ljudi hlapčevstva vraževernosti in fašizmu, ki ju ne bo nikoli opredelil.
Sredi svoje navidezne ljubezni do človeštva in svojega gostobesednega govorjenja o svobodi in enakosti bo imel eno veliko skrivnost, ki je ne bo razodel nikomur: ne bo verjel v Boga. In ker bo njegova vera bratstvo brez Božjega očetovstva, bo zavedel celo izvoljene.
Postavil bo proti-Cerkev, ki bo opica Cerkve, ker je on, hudič, opica3 Boga. To bo skrivnostno telo antikrista, ki bo po vsem zunanjem podobno Cerkvi, Kristusovemu skrivnostnemu telesu. Sodobnega človeka v obupni potrebi po Bogu bo spodbudil, da v svoji osamljenosti in razočaranju čedalje bolj hrepeni po članstvu v njegovi skupnosti, ki bo človeku omogočilo krepitev občutka smisla brez kakršne koli potrebe po osebnem poboljšanju in brez priznanja osebne krivde. To so dnevi, v katerih so bile hudiču dane še posebno proste roke.«
Benediktovi komentarji so morda njegova najstrožja obsodba diktature moralnega relativizma in LGBT agende, ki so se ji večkrat uprli tudi drugi pomembni katoliški voditelji, kot so kardinal Robert Sarah, kardinal Gerhard Müller, kardinal Raymond Burke in kardinal Walter Brandmüller, kakor tudi škof Athanasius Schneider in drugi.
Takratni kardinal Joseph Ratzinger je izraz »diktatura relativizma« prvič uporabil v govoru aprila 2005, tik pred izvolitvijo za papeža.
Kolegom kardinalom je dejal, da je »danes jasna vera, ki temelji na veroizpovedi Cerkve, pogosto označena kot fundamentalizem. Medtem pa se zdi, da je relativizem, to je prepustiti se, da nas »premetava sem ter tja, ko nas s seboj nosi vsak veter nauka«, edina drža, ki se lahko spoprime s sodobnim časom. Gradimo diktaturo relativizma, ki ničesar ne prepozna kot dokončno in katere končni cilj je izključno lastni ego in želje.« Nasproti temu relativizmu, je opozoril, stoji Jezus Kristus.
»Mi pa imamo drugačen cilj: Sina Božjega, pravega človeka. On je merilo resnične človekoljubnosti,« je dejal Ratzinger.
Leta 2017 je ob pogrebu kardinala Joachima Meisnerja Benedikt pohvalil »dubia«4 kardinala, ker je živel »globoko prepričanje, da Gospod ne zapusti svoje Cerkve, tudi če je v čoln vdrlo toliko vode, da je na robu prevračanja.«
Takrat je Benedikt dejal, da »Cerkev čuti še posebej nujno potrebo po prepričljivih pastirjih, ki se lahko uprejo diktaturi duha časa in odločno živijo ter verujejo.«
1 VatiLeaks je afera iz leta 2012, ko so v javnost prišli notranji vatikanski dokumenti in zaupna pisma papeža Benedikta XVI., ki razkrivajo pokvarjenost znotraj vatikanskih zidov (finančne nepravilnosti, podkupovanja, istospolnost (t.i. gay lobby), satanizem, ….) Po opravljeni preiskavi je papež Benedikt prejel poročilo in kmalu zatem kot prvi papež po sedemsto letih dne 28. februarja 2013 odstopil.
2 Učenjak Faust in hudič Mefisto sta glavni osebi opere Faust Johanna Wolfganga Goetheja. Sklenila sta pogodbo, da bo na zemlji Mefisto služil Faustu, na onem svetu pa Faust Mefistu. Gre za razpetost med slo po znanju in slo po življenju.
3 Opica je žival, ki oponaša.
4 Leta 2016 so štirje ugledni kardinali (Raymond Burke, Joachim Meisner, Carlo Caffara, Walter Brandmüller) papežu Frančišku postavili vprašanja (dubia) glede posinodalne apostolske spodbude Amoris Laetitia, na katera nikoli niso prejeli odgovora..
Fotografija: Stefano Carofei – Vatican Pool via Getty Images