Spiritus Sanctus
TEMELJI VERE in POMEMBNE NOVICE

HIŠA ABRAHAMSKE DRUŽINE – SVETIŠČE NOVE RELIGIJE

 

Nadškof Viganò o nevarnosti sinkretizma.

 

Dr. Robert Moynihan; 20. november 2019

 

Uvodno pojasnilo: Nadškof Carlo Maria Viganò (78) je pravkar objavil kratek esej na italijanskem spletnem mestu Duc in altum (Odrini na globoko; prim. Lk 5,4), ki ga vzdržuje italijanski novinar Aldo Maria Valli, nadškofov prijatelj.

Nadškof Viganò, ki ima skoraj 79 let in se je upokojil iz vatikanske diplomatske službe, živi mirno molitveno življenje na varnem mestu. Preučuje aktualna vprašanja, s katerimi se sooča Cerkev, prebira članke in preučuje polpreteklo zgodovino Cerkve, ko se ob brevirju (Katoliška liturgična knjiga z dnevnimi obveznimi molitvami) poglablja v misli in duha cerkvenih očetov. Odločil se je, da bo z vidika zvestega sina Cerkve napisal kratka razmišljanja o dnevnih vprašanjih. Njegova želja je razložiti in zagovarjati pravoverno cerkveno učenje, ker je prepričan, da je to pot odrešenja, torej človekove blagoslovljenosti – človeške sreče, ne bede in razočaranja vseh človeških upanj – blagoslova in ne prekletstva. Pravi, da se čuti poklicanega, da ponudi te razmisleke, ker je moč posvetne misli danes tako velika, da vpliva na številne cerkvene voditelje in navadne vernike, in tako ustvarja zmedo ter odpira pot izgubi tiste vere, za katero se je kot škof zaobljubil, da jo bo varoval in branil. Upa, da bodo njegove misli – ki so plod njegove molitve in meditacije – lahko pomagale drugim bolj jasno videti obrise sedanje bitke in dobroto Gospoda, ki je vse kristjane poklical »iz teme v svojo čudovito luč.«

Tu je njegov zadnji razmislek.

 

»Častitim bratom, ki so v miru in občestvu z Apostolskim sedežem v obrambi resnice, ki jo je razodel Jezus Kristus, zdravje in apostolski blagoslov. Mogoče se v preteklosti še nikoli ni zgodilo, da je srce človeških bitij vnela tako živa želja po bratstvu … Človek zlahka razume … koliko je tistih, ki hrepenijo po tem, da bi se med seboj bolj in bolj združili različni narodi, k čemur jih vodi obči občutek bratstva.«

Tako se je vrhovni škof papež Pij XI. izrazil na začetku svoje okrožnice Mortalium animos1 leta 1928, podpisane točno na praznik Gospodovega razglašenja, ko se Cerkev spominja treh modrih z Vzhoda, voditeljev nenehne procesijske karavane pod vodstvom sijoče ​​zvezde, ki se je pojavila na nebesnem svodu, ko se je na zemlji utelesil Božji Sin, edini Odrešenik, središče vesoljstva in zgodovine.

 

Enaindevetdeset let pozneje je minuli petek, 15. novembra 2019 – kot poroča Vatican News – papež Bergoglio sprejel velikega imama Ahmeda Al Tayeba, ki so ga spremljale različne osebnosti in predstavniki univerze Al Azhar in Višjega odbora2, vsi pa so bili oživljeni z željo oblikovati in osmisliti vsebino Dokumenta o človeškem bratstvu za svetovni mir in skupno sobivanje, o kateri so se dogovorili avgusta neposredno po zgodovinski Emiratski deklaraciji, ki sta jo papež in imam podpisala (4. februarja 2019) v letu bratstva.

 

Glede omenjenega dokumenta je njegova ekscelenca Mohamed Khalifa Al Mubarak kot predstavnik Združenih arabskih emiratov pred tem izjavil (Vatican News, 21. september 2019), da »se v svetu, kjer je toliko stvari, ki ločujejo, Emirati zavzemajo za združevanje. Kot znamenje luči želijo privesti svetlobo v temni svet s predstavitvijo tega dokumenta, ki je najpomembnejši dokument, podpisan v zadnjih časih«; kot bi hotel reči, da je »Luč z vzhoda«, ki nas je obiskala z višave kot vzhajajoče sonce (prim. Lk 1, 78), zasenčena z novim »žarečim svetilnikom.«

Pogovori vatikanskega srečanja so bili prisrčni, z besedami in izraznimi kretnjami zdaj že utrjenega prijateljstva: spomnimo se, da je to šesto srečanje med papežem in velikim imamom. Latinskoameriška toplina je tako prevladala nad dolgim ​​in togim »mrazom«, ki je prej zaznamoval odnose med Apostolskim sedežem in najvišjim vodstvom sunitskega islama. Srečanje je ponudilo tudi priložnost, da se papežu predstavi edinstven projekt, o katerem je mogoče dobiti določen vtis ob pomoči tlorisov in 3D rekonstrukcij.

Sir David Adjaye OBE3 je ustvarjalec tega arhitekturnega projekta, ki bo zgrajen v razkošnem in ekstravagantnem Abu Dabiju. Imenovan bo »Hiša abrahamske družine«, neke vrste nov šotor Univerzalne bratovščine, ki spominja na tisti drugi šotor gostoljubnosti, v katerem je starodavni očak (Abraham) gostil tri skrivnostne angele (prim. 1Mz 18), predpodobo troedinega Boga, v polnosti razodetega zakonitemu Abrahamovemu potomstvu po veri v Jezusa Kristusa.

»Hiša abrahamske družine« je torej ime te zgradbe, v kateri bodo sinagoga, mošeja in cerkev, ki bo seveda posvečena asiškemu ubožcu (sv. Frančišek Asiški).

Projekt Sir Davida predvideva, da bi tri različna mesta češčenja povezal en sam temelj in bi bila umeščena v vrt, ki ponazarja novi raj, kar je ponovna obuditev raja prvotnega stvarstva v skladu z gnosticizmom in prostozidarstvom.

 

Kot je pojasnil papež Bergoglio, bo ta »struktura … služila kot mesto posamičnega češčenja, pa tudi za dialog in medversko izmenjavo.« Pravzaprav je načrtovana tudi četrta zgradba, v kateri bo Center za preučevanje in raziskovanje človeškega bratstva, katerega cilj, kar je razvidno iz dokumenta v Abu Dabiju, bo »razglašanje treh verstev.« Na istem prizorišču bodo potekale tudi slovesnosti ob podelitvi nagrade za človeško bratstvo.

 

Zdi se, da je zgradba Hiše abrahamske družine babilonski podvig, ki so si ga zamislili sovražniki Boga, Katoliške cerkve in edine prave vere, ki je zmožna rešiti človeka in celotno stvarstvo pred uničenjem tako zdaj kot v večnosti, in sicer dokončno. Temelji te »hiše«, ki ji je usojeno, da se bo umaknila in zrušila, nastajajo tam, kjer bo po rokah samih graditeljev nezaslišano odstranjen edini temeljni kamen: Jezus Kristus, Odrešenik in Gospod, na katerem je zgrajena Božja hiša. »Zato,« opozarja apostol Pavel, »pa naj vsak gleda, kako zida naprej. Drugega temelja namreč nihče ne more položiti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus.« (1 Kor 3, 10).

 

V vrtu v Abu Dabiju bo nastalo svetišče svetovne sinkretistične4 neo-religije5 z njenimi protikrščanskimi dogmami. Niti prostozidarji, najbolj polni upanja, si ne bi mogli toliko predstavljati!

Papež Bergoglio tako nadaljuje z udejanjanjem odpada od vere, ki se je zgodil v Abu Dabiju in je plod panteističnega in agnostičnega neo-modernizma, ki je vzklil na osnovi koncilskega dokumenta Nostra Aetate6 in tiranizira Katoliško cerkev. Moramo ga prepoznati: zastrupljeni sadeži »koncilske pomladi« so pred očmi vsakogar, ki si ne dovoli, da bi ga zaslepila prevladujoča laž.

 

Pij XI. nas je svaril in opozarjal. Toda nauki, ki so veljali pred Drugim vatikanskim koncilom, so bili zavrženi kot nestrpni in zastareli. Primerjava med predkoncilsko učiteljsko oblastjo Cerkve in novimi nauki Nostra Aetate in Dignitatis humanae7 – če omenim le ti okrožnici – kaže strašen prelom, ki ga je treba priznati in čim prej popraviti. Adjuvante Deo (»z Božjo pomočjo«).

Prisluhnimo besedam vrhovnega škofa (Pontifex Maximus) papeža Pija XI. v času, ko so papeži govorili jezik resnice, z ognjem izklesane v diamantu. »Zaradi tega te osebe pogosto prirejajo dogovore, srečanja in nagovore, na katerih je navzočih veliko število poslušalcev, in kjer so vsi brez razlike povabljeni, naj se pridružijo razpravi, tako neverniki vseh vrst, kot kristjani, celo tisti, ki so nesrečno odpadli od Kristusa ali z upornostjo in vztrajnostjo zanikajo njegovo božansko naravo in poslanstvo. Seveda katoličani nikakor ne morejo odobravati takih poskusov, utemeljenih na tisti lažni domnevi, ki ima vse religije za bolj ali manj dobre in hvalevredne, saj vse na različne načine proglašajo in naznanjajo tisti smisel, ki je prirojen v vseh nas, in po katerem smo vodeni k Bogu in poslušnemu priznanju njegovega vladanja. Ne le, da so tisti, ki so takega mnenja, v zmoti in zavedeni, ampak v izkrivljanju pojma prave vere slednjo zavračajo in se počasi podajajo na stranpot naturalizma in ateizma; iz česar je jasno razvidno, da tisti, ki podpira njih, ki se držijo te teorije in jo poskušajo uresničiti, popolnoma opušča Božjo razodeto vero.« (Mortalium Animos, 2)

 

Po Ciprijanovih besedah Kristusova skrivnostna nevesta skozi stoletja nikoli ni bila onečaščena in nikoli ne bo onečaščena: »Kristusova nevesta ne more biti nezvesta svojemu Ženinu: nepokvarjena je in skromna. Eno samo bivališče pozna, v neomadeževanosti in čednosti varuje svetost poročne sobe.« (Mortalium animos, 10)

 

»Danes bolj kot kdaj koli prej … Cerkev potrebuje močne in dosledne nauke. Med razkrojem … kompromisi postajajo vse bolj nerodovitni in vsak od njih odvzame delček resnice … Pokažite se torej … prepričani katoličani, kdo ste na koncu …! S polno in dovršeno izpovedjo vere je povezana milost. Apostol nam govori, da je ta izpoved odrešenje tistih, ki jo uresničijo, izkušnje pa kažejo, da je tudi odrešenje tistih, ki jo razumejo.« (Dom Prosper-Louis-Pascal Guéranger, Krščanski pomen zgodovine).

 

Zaslužni papež Benedikt XVI. je pred kratkim prekinil svoj molk, ko je javno izrazil svojo žalostno prošnjo za Cerkev v tej tako težki uri njene zgodovine: »Še danes naši veri grozijo spremembe, ki bi jo oslabile, in katerim bi jo posvetne navade rade podredile, da bi ji odvzele njeno veličino. Gospod, pomagaj nam v tem našem času, da bomo postali in ostali resnični katoličani – da bomo živeli in umrli v veličini tvoje resnice in v tvojem božanstvu. Vedno nam daj pogumnih škofov, ki nas bodo vodili k edinosti v veri in s svetniki vseh časov, in ki nam bodo lahko pokazali, kako primerno delovati v službi sprave, h kateri je naš škofovski zbor poklican na poseben način. Gospod Jezus Kristus, usmili se nas!«

Carlo Maria Viganò

 

1 V okrožnici Pija XI. Mortalium animos (6. 1. 1928) je podano najizčrpnejše stališče katoliške Cerkve o vprašanjih cerkvene edinosti in ekumenskega gibanja pred Drugim vatikanskim koncilom. Tiste, ki se navdušujejo za zedinjenje Cerkva, imenuje »panchristiani«. Poudarjena je misel, da je mogoče vidno edinost Cerkve poglobiti in razširiti samo tako, da se nekatoliški kristjani vrnejo v katoliško Cerkev. Katoličanom se prepoveduje udeležba pri ekumenskih srečanjih. To stališče ima svoj temelj v nauku, da samo katoliška Cerkev izhaja iz ustanovitvene volje Jezusa Kristusa in iz Božjega razodetja. Iz tega sledi, da »mora biti Kristusova Cerkev vidna, vsaj v tem smislu, da mora obstajati kot eno samo telo vernikov, ki so soglasni v enem samem in enakem nauku, pod enim učiteljstvom in vodstvom« (Pij XI. 1928b, čl. 8). Okrožnica je izšla po prvih neuradnih katoliško-anglikanskih pogovorih v Mechelnu/Malinesu v letih 1921–1925, po stockholmski Svetovni konferenci Praktično krščanstvo (1925) ter Svetovni konferenci Vera in cerkvena ureditev v Lausanni (1927), in se lahko razume kot odgovor na te dogodke.

Vir: https://www.teof.uni-lj.si/uploads/File/BV/BV2018/04/Dolenc.pdf

2V ponedeljek 9. avgusta 2019 se je do dneva natančno na osemnajsto obletnico napada na stolpa dvojčka v New Yorku prvič sestal sedemčlanski Višji odbor, ustanovljen za dosego ciljev Dokumenta o človeškem bratstvu za svetovni mir in skupno sobivanje. Papež Frančišek je člane sprejel v Domu svete Marte ob pol devetih zjutraj. Tiskovni urad Svetega sedeža je objavil izjavo glede srečanja, v kateri je dejal, da je bil 11. september izbran »kot znak volje za gradnjo življenja in bratstva, kjer so drugi posejali smrt in uničenje.« Papež Frančišek je pozdravil vsakega člana Odbora in tiste, ki vodijo njegovo tajništvo, ter vsakemu od njih dal izvod Dokumenta. Njegove besede so izrazile tako hvaležnost kot spodbudo tem »rokodelcem bratstva«. Upa, da bi lahko imeli bistveno vlogo pri uvedbi politik, ki ne predstavljajo samo »iztegnjenih rok«, ampak tudi »odprta srca.«

Dokument o človeškem bratstvu za svetovni mir in skupno sobivanje sta podpisala papež Frančišek in veliki imam mošeje Al Azhar na Globalni konferenci o človeškem bratstvu v Abu Dabiju 4. februarja 2019. Odbor z nalogo udejanjanja Dokumenta so ustanovili Združeni arabski emirati 19. avgusta. Takrat je papež Frančišek »z veseljem izvedel za pobudo« in jo označil za del »skritega morja dobrote, ki narašča,« kar omogoča ustvarjanje »sveta bratstva in miru.«

Vir: https://www.vaticannews.va/en/pope/news/2019-09/committee-document-human-brotherhood.html

3 OBE (Order of the British Empire) ali red britanskega imperija je najnižji in najbolj množični britanski viteški red, ki se ga podeljuje v dveh skupinah: vojaški in civilni. Ima pet stopenj.

Izjava arhitekta o projektu Hiša abrahamske družine: »Verjamem, da bi arhitektura morala služiti temu, da shrani kot sveto obliko sveta, v kakršnem želimo živeti, sveta strpnosti, odprtosti in nenehnega napredka. Kot arhitekt želim ustvariti zgradbo, ki začne raztapljati pojem hierarhične razlike – predstavljati bi morala univerzalnost in celovitost – nekaj višjega, kar povečuje bogastvo človeškega življenja.«

Vir: https://www.dezeen.com/2019/09/26/david-adjaye-the-abrahamic-family-house-temples-abu-dhabi-architecture/

4 Sinkretizem je združevanje, spajanje različnih, nasprotujočih si nazorov, religij ali njihovih elementov v skladno celoto.

5 Neo-religija je nova religija (vera).

6 Nostra Aetate (V našem času) je dokument Katoliške Cerkve, ki je nastal med Drugim vatikanskim koncilom; objavil ga je papež Pavel VI. 28. oktobra 1965. Dokument je izjava o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev.

7 Dignitatis Humanae (O človeškem dostojanstvu) je dokument Katoliške Cerkve, ki je nastal med Drugim vatikanskim koncilom; objavil ga je papež Pavel VI. 7. decembra 1965. Dokument je eden najpomembnejših dokumentov tega koncila in je deklaracija verske svobode.

 

Vir: https://insidethevatican.com/news/newsflash/letter-62-2019-vigano-on-the-danger-of-syncretism/

 
Scroll to top