Spiritus Sanctus
TEMELJI VERE in POMEMBNE NOVICE

POKLICANOST VSEH K SVETOSTI

 

LUMEN GENTIUM

5. poglavje

Poklicanost vseh k svetosti Cerkve

 

Uvod

 

39. O Cerkvi, katere skrivnost razlaga cerkveni zbor, verujemo, da je neuničljivo sveta. Kristus, Božji Sin, ki ga z Očetom in Svetim Duhom slavimo kot »edino svetega«, je namreč Cerkev vzljubil kot svojo nevesto in sam sebe dal zanjo, da bi jo posvetil (prim. Ef 5, 25-26); združil jo je s seboj kot svoje telo ter jo napolnil s podaritvijo Svetega Duha v Božjo slavo. Zato so v Cerkvi vsi, naj pripadajo k hierarhiji ali pa jih hierarhija vodi, poklicani k svetosti po apostolovi besedi: »To je namreč Božja volja, vaše posvečenje« (1 Tes 4, 3; prim. Ef 1, 4).

Ta svetost Cerkve se neprestano razodeva in se mora razodevati v sadovih milosti, ki jih Sveti Duh povzroča v vernikih. V mnogoterih oblikah se izraža pri posameznikih, ki na svoji življenjski poti težijo k popolni ljubezni in so v spodbudo drugim. Na svoj posebni način se ta svetost razodeva v izpolnjevanju svétov, ki jih navadno imenujemo evangeljske. To izpolnjevanje svétov, ki se ga po nagibanju Svetega Duha oklenejo mnogi kristjani, naj bo to zasebno ali v kaki ustanovi ali stanu, potrjenih od Cerkve, daje in mora dajati v svetu sijajno pričevanje in zgled te svetosti.

 

Poklicanost vseh k svetosti

 

40. Gospod Jezus, Božji Učenik in vzor vse popolnosti, je svetost življenja, katere začetnik in dovršitelj je on sam, oznanjal vsem svojim učencem, naj bodo v kakršnem koli življenjskem položaju: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5, 48). Vsem je poslal Svetega Duha, ki naj jih notranje nagiblje, da ljubijo Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso svojo močjo (prim. Mr 12, 30) in da se ljubijo med seboj, kakor jih je Kristus ljubil (prim. Jn 13, 34; 15, 12).

Tisti, ki hodijo za Kristusom, so od Boga poklicani in opravičeni v Jezusu Gospodu ne po svojih delih, marveč po njegovem sklepu in milosti; v krstu vere so postali resnično Božji otroci in deležni Božje narave in tako v resnici sveti. Z Božjo pomočjo torej morajo tisto posvečenje, katerega so prejeli, v življenju ohranjati in izpopolnjevati.

Apostol jih opominja, naj živijo »kakor se spodobi svetim« (Ef 5, 3), in si oblečejo »kakor Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, prisrčno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, milobo, potrpežljivost« (Kol 3, 12) in naj prinašajo sadove Duha v posvečenje (prim. Gal 5, 22; Rimlj 6, 22). Ker pa se v marsičem pregrešimo vsi (prim. Jak 3, 2), zato neprestano potrebujemo Božjega usmiljenja in moramo moliti vsak dan: »In odpusti nam naše dolge« (Mt 6, 12).

Vsem je torej jasno, da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in k popolni ljubezni. S to svetostjo pa tudi v zemeljski družbi prispevajo k temu, da življenje postaja bolj človeško. Za dosego te popolnosti naj verniki uporabljajo moči, ki so jih prejeli po meri Kristusovega daru, da bodo hodili po Kristusovih stopinjah in se upodobili po njem, v vsem poslušni Očetovi volji, in da se bodo z vso velikodušnostjo posvečali Božji slavi in službi bližnjemu. Tako bo svetost Božjega ljudstva zrasla do obilnih sadov, kakor se v zgodovini Cerkve sijajno kaže v življenju tolikerih svetnikov.

 
Scroll to top