LJUBEZEN V RESNICI
CARITAS IN VERITATE
Okrožnica
Papež Benedikt XVI.
o celostnem človeškem napredku v ljubezni in resnici
Škofom, duhovnikom in diakonom,
osebam posvečenega življenja, vernim laikom
in vsem ljudem dobre volje!
UVOD
1. Ljubezen v resnici, o kateri je s svojim življenjem, predvsem pa s svojo smrtjo in vstajenjem pričeval Jezus Kristus, je poglavitna gonilna sila vsakega človeka in vsega človeštva za dosego resničnega napredka. Ljubezen – caritas – je edinstvena moč, ki ljudi priganja, da si pogumno in velikodušno prizadevajo za pravičnost in mir. Je moč, ki izvira iz Boga, večne ljubezni in popolne resnice. Vsakdo doseže lastno dobro tako, da sprejme načrt, ki ga ima Bog z njim, in ga želi v polnosti uresničiti: v tem načrtu namreč najde resnico o sebi, in ko jo sprejme, postane svoboden (prim. Jn 8,22). Braniti resnico, predložiti jo s ponižnostjo in prepričanjem ter pričevati zanjo z življenjem je zahtevna in nenadomestljiva oblika ljubezni. Ta se namreč »veseli resnice« (1 Kor 13,6). Vsi ljudje notranje težijo po pristni ljubezni: ljubezen in resnica jih nikoli popolnoma ne zapustita, ker sta božji klic v srcu in razumu vsakega človeka. Jezus Kristus očiščuje iskanje ljubezni in resnice naše človeške bede in ju osvobaja ter nam v polnosti razkriva pobudo ljubezni in pravi življenjski načrt, ki nam ga je pripravil Bog. V Kristusu postaja ljubezen v resnici njegov osebni obraz, vabilo, da ljubimo svoje brate z resnico njegovega načrta. Kajti on je Resnica (prim. Jn 14,6).
2. Ljubezen je glavna pot družbenega nauka Cerkve. Vsaka odgovornost in prizadevanje, ki ju opisuje ta nauk, zajema iz ljubezni, ki po Jezusovem nauku obsega vso postavo (prim. Mt 22,36–40). Ljubezen je pravo jedro osebnega odnosa do Boga in bližnjega; je počelo mikroodnosov: prijateljskih, družinskih, malih skupin; pa tudi makroodnosov: družbenih, gospodarskih, političnih. Za Cerkev – poučeno iz evangelija
– je ljubezen vse, ker, kakor uči sv. Janez (prim. 1 Jn 4,8.16) in spominja moja okrožnica »Bog je ljubezen« (Deus caritas est): vse izhaja iz božje ljubezni, po njej se vse oblikuje, k njej vse teži. Ljubezen je največji dar, ki ga je Bog dal ljudem, je njegova obljuba in naše upanje. Zavedam se stranpoti in siromašenja pomena ljubezni, s ka terim se je in se še spogleduje, posledično pa tudi nevarnosti njenega napačnega razumevanja, izločanja iz etičnega obnebja in, vsekakor, ovir za njeno pravilno vrednotenje. V vsakem družbenem, pravnem, kulturnem, političnem, gospodarskem okolju, ali v obnebjih, ki so bolj izpostavljena tej nevarnosti, zlahka izjavljajo, da je moralna odgovornost pri interpretiranju in upravljanju nepomembna. Od tod potreba po združitvi ljubezni in resnice, ki jo je sv. Pavel označil kot »resnica v ljubezni« – »veritas in caritate« (Ef 4,15), pa tudi z dopolnilom »ljubezen v resnici« – »caritas in veritate«. Resnico je treba iskati, najti in izraziti v »ekonomiji« ljubezni, toda tudi ljubezen je treba hkrati razumevati, vrednotiti in uresničevati v luči resnice. Tako smo ljubezni vrnili službo, ki jo osvetljuje resnica, prispevali pa smo tudi k potrditvi resnice, ji pokazali moč, s katero se lahko potrdi in izkaže v stvarnem družbenem življenju. To pa v današnjem družbenem in kulturnem okolju, ki resnico relativizira, postaja do nje brezbrižno in se ji upira, ni malo.
3. Zaradi te tesne povezanosti z resnico lahko prepoznavamo ljubezen kot pristen izraz človečnosti in temeljno sestavino v človeških odnosih, tudi javnih. Ljubezen blesti in jo lahko pristno živimo samo v resnici. Resnica je luč, ki daje ljubezni smisel in vrednost. To je hkrati luč razuma in vere, po kateri razumnost prihaja do naravne resnice in nadnaravne ljubezni: v njej dojema pomen podaritve, sprejemanja in občestvenosti. Brez resnice zdrkne ljubezen v sentimentalizem. Ljubezen postaja prazna lupina, ki jo je treba samovoljno napolniti. V kulturi brez resnice je ljubezen usodno tveganje. Je plen čustev in naključnih mnenj ljudi, do svojega nasprotja zlorabljenih in popačenih besed. Resnica rešuje ljubezen pred težavami emotivizma, ki jo ropa vzajemne in družbene vsebine, in pred fideizmom, ki ji krati človeški in univerzalni dih. Ljubezen odseva v resnici osebno in družbeno razsežnost ter oznanja vero v svetopisemskega Boga, ki je hkrati »Agápe« in »Logos«: Božja ljubezen in Resnica, Ljubezen in Beseda.
4. Kajti ljubezen, polno resnice, lahko človek dojame v bogastvu vrednot, ki jo je treba deliti in posredovati. Resnica je namreč »logos«, ki ustvarja »dia-logos«, torej sporočilo in skupnost. Ko resnica pomaga ljudem, da se osvobodijo mnenj in subjektivnih vtisov, soglaša s tem, da presežejo kulturne in zgodovinske meje in se spogledajo z oceno vrednot in bistvom stvari. Resnica odpira in povezuje razumevanje v logos ljubezni: to je krščansko oznanilo in pričevanje ljubezni. V sedanjem družbenem in kulturnem okolju, v katerem je razširjeno nagnjenje po relativizaciji resničnega, nam življenje ljubezni v resnici pomaga razumeti, da je sprejemanje vrednot krščanstva koristno, predvsem pa nujno potrebno za vzpostavitev pravične družbe in za resničen celostni človeški razvoj. Krščanstvo ljubezni brez resnice lahko kaj hitro zamenjamo s prijaznimi čustvi, koristnimi za družbeno sožitje, vendar postranskimi. Tako ne bi bila več pravo in dejansko mesto za Boga v svetu. Brez resnice je ljubezen potisnjena v ozke in zasebne odnose. Izločena je iz načrtov in postopkov vsestranskega dometa pri oblikovanju človeškega razvoja v dialogu med znanjem in ravnanjem.
5. Božja ljubezen je sprejeta in darovana ljubezen. Je »milost « (cháris). Njen izvir je ljubezen, ki priteka od Očeta po Sinu v Svetem Duhu. Je ljubezen, ki se po Sinu sklanja nad nas. Je stvariteljska ljubezen, po kateri smo; je odrešenjska ljubezen, po kateri smo odrešeni. Ljubezen, ki jo je razodel in uresničil Kristus (prim. Jn 13,1) ter je »izlita v naša srca po Svetem Duhu« (Rim 5,5). Ljudje, naslovljenci božje ljubezni, so postavljeni za prejemnike ljubezni, poklicani, da sami postanejo orodje milosti, da bi božjo ljubezen posredovali drugim in tkali mreže ljubezni. Na to dinamiko prejete in podarjene božje ljubezni odgovarja družbeni nauk Cerkve. Ta je »caritas in veritate in re sociali« (»ljubezen v resnici v družbenih zadevah«): oznanilo resnice o Kristusovi ljubezni v družbenih zadevah. Takšen nauk je služba ljubezni, vendar v resnici. Resnica brani in izraža moč osvobajanja ljubezni v vedno novem zgodovinskem dogajanju. Resnica vere in razuma je v razlikovanju med dvema spoznavnima območjema, hkrati pa v njunem dopolnjevanju. Razvoj, družbena blaginja, usklajeno reševanje zapletenih družbenogospodarskih vprašanj, ki mučijo človeštvo, potrebujejo to resnico. Še več, potrebujejo, da to resnico ljubimo in zanjo pričujemo. Brez resnice, brez zaupanja in ljubezni do resničnega, ni družbene zavesti in odgovornosti; družbeno ravnanje se na milost in nemilost zaplete v zasebne koristi ter logiko oblasti, ki v težkih trenutkih, kakršni so danes, vplivajo na družbo razkrojevalno, toliko bolj na družbo, ki se globalizira.
Vir: https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjiga/127-ljubezen-v-resnici-zepna-izdaja?Open
(z možnostjo ogleda ali prenosa celotnega dokumenta v PDF obliki.)