SVETI AVGUŠTIN IZ HIPONA

(354 – 430)

 

IZPOVEDI

Tretja knjiga

 

Ti pa si iztegnil rokó iz višav in iztrgal mojo dušo iz te globoke temè. Zakaj jokala je zame k tebi moja mati, tvoja verna, huje kakor jočejo matere ob telesni smrti otrok. Saj je videla mojo dušno smrt v svoji veri in duhu, ki ga je imela od tebe. In ti si jo uslišal, Gospod. Uslišal si jo in nisi prezrl njenih solzá, ko so obilno tekoč močile zemljó pod njenimi očmi na vseh krajih njene molitve: uslišal si jo. Kajti od kod sicer tiste sanje, s katerimi si jo potolažil, da je spet privolila v skupno življenje z menoj in me še dalje trpela pri isti mizi v hiši? Že je bila namreč sklenila, da mi jo prepove, ker je čutila mržnjo in gnus do mojih bogokletnih zablod.

 

Sanjalo se ji je, da stoji na nekaki leseni letvi. Naproti ji je prišel krasen mladenič z vedrim nasmehom na licih, medtem ko je bila sama vsa strta od žalosti in bridkosti. Mladenič jo je vprašal, zakaj je žalostna in kako da vsak dan joče, vprašal kakor nekdo, ki misli pomagati, ne iz radovednosti. Mati mu je odgovorila, da objokuje mojo izprijenost. Potolažil jo je, češ naj bo brez skrbi, ter ji velel, naj se dobro ozre in se prepriča: kjer da je sama, tam sem tudi jaz. Ozrla se je in videla mene, kako stojim na isti letvi poleg nje. Od kod to drugod kakor od tebe, ki si sklonil svoje uho do njenega srca, o dobri, vsemogočni, ki za slehernega od nas tako skrbiš, kot da bi imel samo zanj skrbeti, in za ves svet tako kakor za enega?

 

Pa tudi naslednje je bilo od tebe. Ko mi je bila mati svoje sanje povedala in sem jih poskušal razložiti v tem smislu, naj rajši sama upa, da utegne postati, kar sem bil jaz, mi je takoj brez oklevanja vskočila v besedo, rekoč: »Ne, ne, ni mi rekel: kjer on, tam ti, ampak: kjer ti, tam on.«

 

Priznam ti, Gospod, kar sem že večkrat dejal: kolikor se spominjam in me moj spomin ne vara, me je ta tvoj odgovor po materi, ki se kljub verjetnosti moje napačne razlage ni dala zmotiti in je namàh doumela pravi pomen svojih sanj, medtem ko ga jaz, preden mi jih ni razložila, nisem doumel, ta tvoj odgovor, pravim, me je že tedaj globlje ganil kakor sanje same, po katerih je bila pobožni ženi za tolažbo v njeni takratni žalosti že tako zgodaj napovedana vesela sreča, ki jo je čakala šele v daljni prihodnosti.

 

Kajti preteklo je še domala devet let in ves ta čas sem se valjal po globokem blatu in taval po teminah zmot. Res, da sem se poskušal med tem večkrat dvigniti, a vselej me je vrglo še globlje nazaj. Moja mati pa, čista vdova, pobožna in trezna, kakršne ti ljubiš, ni nehala ob urah svojih molitev naprej in naprej jokati zame k tebi, sicer že z živim upom v srcu, a zato nič manj goreča v joku in vzdihovanju. Njene prošnje so stopale pred tvoje obličje, in vendar si dopuščal, da sem še dalje blodil in greznil v temi.

 

Vir: Avguštin, Izpovedi (str. 52-53); Mohorjeva družba, 2003

 

Več o svetniku:

Družina: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/FEB686DC63A935D6C1257034002DA3DF

Svetniki: http://svetniki.org/sveti-avgustin-skof-cerkveni-ucitelj/