PISMO IZ VATIKANA KRITIZIRA KARDINALA ZENA
Riccardo Cascioli; 29. februar 2020
Pismo iz Vatikana kritizira kardinala Zena in navaja, da »Domoljubna« cerkev ni več »neodvisna«.
The Daily Compass je objavil eksplozivno pismo s podpisom dekana Zbora kardinalov, kardinala Giovanni Battista Reja, ki ostro napada kardinala Josepha Zena, upokojenega nadškofa Hong Konga. Ta je bil kritičen glede tajnega dogovora med Kitajsko in Svetim sedežem, ki je imel za posledico povečano preganjanje katoličanov. Pismo vsebuje zavajajoče izjave, ko zatrjuje, da je pristop tega pontifikata v sozvočju s pristopom prejšnjih, medtem ko dejansko take stalnosti ni. Poleg tega navaja zelo resne napačne razlage, ko avtorstvo sedanjega tajnega dogovora pripisuje Benediktu XVI. in razglaša spremembo nauka glede možnosti neodvisnih Cerkev.
Kardinal Joseph Zen je ovira za Cerkev na Kitajskem, od sedaj naprej pa Katoliško cerkev lahko tvorijo neodvisne Cerkve. To je bistvo eksplozivnega in neverjetnega pisma, ki ga je 26. februarja dekan Zbora kardinalov, kardinal Giovanni Battista Re, poslal vsem kardinalom, The Daily Compass pa ga je ekskluzivno objavil. Označuje hud neposredni napad brez primere na 88 letnega upokojenega nadškofa Hong Konga, neustrašnega nasprotnika tajnega dogovora med Kitajsko in Svetim sedežem, podpisanega v Pekingu 22. septembra 2018.
Ta poteza brez primere je še toliko pomembnejša ob dejstvu, da je to prvi uradni akt (številka protokola 1/2020) novega dekana Svetega zbora. Re je bil imenovan za dekana 18. januarja zaradi motuproprija1, s katerim je papež Frančišek dekanstvo presenetljivo naredil za položaj, ki ima zdaj petletno omejitev, s čimer je upokojil kardinala Angela Sodana.
Pismo naj bi bilo odgovor na pismo, ki ga je kardinal Zen naslovil na brate kardinale 27. septembra, a kardinal Re se izrecno sklicuje tudi na različne druge Zenove posege. Kardinal je dobro znan po tem, da je pogumno spregovoril v imenu tako imenovanih »skrivnih« kitajskih katoličanov, ki jih ponižuje in obsoja dogovor iz leta 2018, ki še vedno ostaja skrivnost.
Prva točka pisma navaja domnevno skladnost med papežem Frančiškom in njegovimi predhodniki glede možnih dogovorov s Kitajsko: »V pristopu do položaja Katoliške cerkve na Kitajskem je globoka skladnost misli in delovanja zadnjih treh pontifikatov, ki so iz spoštovanja do resnice dali prednost pogovoru med obema stranema, ne pa nasprotovanju.« Tako svetemu Janezu Pavlu II. pripisuje »idejo, da bi z vladnimi organi dosegli uradni dogovor o imenovanju škofov«, pri tem pa spomni, da »je bil naklonjen vrnitvi v polno občestvo škofov, nezakonito posvečenih v obdobju let, ki se je začelo leta 1958.«
Kardinal Re nato sproži neposreden napad na kardinala Zena, čigar zločin je, da je že večkrat dejal, da »bi bilo bolje biti brez dogovora, kot pa imeti slabega.« Po mnenju kardinala Reja »zadnji trije papeži ne delijo tega stališča in so podpirali in spremljali sestavljanje osnutka dogovora, ki se je v tem trenutku zdel edini možen.«
Te izjave kardinala Reja pomenijo resno izkrivljanje resničnosti, ker je očitno, da je bil pristop svetega Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. bistveno drugačen od pristopa sedanjega pontifikata. Če je res, da sta imela veliko željo po dialogu s Kitajsko in sta mu posvetila veliko truda, je enako res, da je bil ta dialog izključno namenjen njunemu cilju pomagati k spravi v kitajski Cerkvi, razdeljeni na »domoljubno« in »skrivno« cerkev.
Hkrati sta dosledno znova potrjevala točke, o katerih se ni mogoče pogajati, za sporazum, ki mora spoštovati versko svobodo in identiteto Cerkve, vključno s svobodo imenovanja škofov. O tem pričajo ostri odzivi svetega Janeza Pavla II. na kitajske provokacije glede imenovanja škofov, prav tako pa tudi njegova odločitev, da 1. oktobra 2000 nadaljuje s kanonizacijo2 kitajskih mučencev kljub ostrim nasprotovanjem Pekinga. enako velja za Pismo kitajskim katoličanom Benedikta XVI. z dne 27. maja 2007, če navedemo le nekaj najbolj odličnih primerov.
Kardinal Re nato zanika izjavo kardinala Zena, da bi lahko bil dogovor, podpisan septembra 2018, »isti kot tisti, ki ga papež Benedikt takrat ni hotel podpisati.« Dekan svojim kolegom kardinalom zagotavlja, da je to preveril v Arhivu državnega tajništva in daje osupljivo izjavo: »Papež Benedikt XVI. je odobril osnutek dogovora o imenovanju škofov na Kitajskem, ki ga je bilo edinega mogoče podpisati leta 2018.«
In tako, po besedah kardinala Reja, tajni dogovor nosi tudi podpis Benedikta XVI., kar je senzacionalno razkritje, ki na tem mestu zahteva dokaz: dokumenti Državnega tajništva, ki jih je navajal kardinal Re in tajni dogovor iz leta 2018 morajo postati javni, da bi mogli preveriti takšne trditve. Če bi se to izkazalo za resnično, bi lahko samo sklepali, da je papež Benedikt XVI. zanikal vse, kar je javno napisal, na primer v svojem znamenitem že omenjenem pismu iz maja 2007 kitajskim katoličanom, katerega radikalno drugačnost glede pristopa, kot ga predstavlja Re, smo pojasnili v drugem članku. Poleg tega Re ne pojasnjuje, zakaj dogovor še ni bil podpisan pred desetimi leti, če ga je Benedikt XVI. odobril.
Takoj za tem sledi odlomek, ki vsebuje največ posledic za vesoljno Cerkev: »Dogovor predvideva posredovanje papeške oblasti v postopku imenovanja škofov na Kitajskem. Tudi če izhajamo samo iz tega določenega dejstva, izraza neodvisna Cerkev ni več mogoče razlagati na brezpogojen način kot ‘ločitev’ od papeža, kot je bilo to v preteklosti.« Ob teh trditvah ostane človek brez besed: »neodvisne Cerkve« so lahko hkrati v občestvu s papežem, to je izjava, katere ima posledice segajo daleč onkraj Kitajske cerkve, in predlaga novo ekleziologijo3. Prav to je papež Benedikt XVI. v Pismu kitajskim katoličanom zanikal, ko je razglasil, da so statuti Domoljubne zveze »nezdružljivi s katoliškim naukom.« In vendar, kolikor lahko rečemo, jih je tajni dogovor naredil zakonite.
Kardinal Re se tako jasno zaveda posledic teh izjav, tako da takoj zatem razloži, da smo v trenutku »epohalne spremembe«, ki ima posledice »tako na doktrinalni kot na praktični ravni.« Na ta način izrecno pravi, da so bile za dosego sporazuma s kitajsko vlado uvedene doktrinarne spremembe. To je zelo resna trditev, saj moremo zlahka ugibati: to je ravno nasprotno od pristopa, ki sta ga javno izrazila sv. Janez Pavel II. In Benedikt XVI..
Preostali del pisma navaja najostrejše kritike sporazuma, ki jih je izrekel kardinal Zen, in jih označuje kot »ugovore pastoralnim navodilom Svetega očeta ‘skrivnim katoličanom’«, pri čemer se sklicuje na dejstvo, da je papež večkrat prisluhnil dokazovanjem kardinala Zena in prebral »veliko njegovih uradnih pisem.« Kardinal Zen tako postane lahek grešni kozel za podaljševanje »napetosti in bolečih razmer«, ki Kitajsko cerkev delijo kljub prizadevanjem papeža in njegovih sodelavcev.
Z drugimi besedami, pismo kardinala Reja – ki očitno ni pisal na lastno pobudo – je dejansko poziv bratom kardinalom, naj izolirajo kardinala Zena, ki gre celo do te mere, da bi pomislili, da je izločitev upokojenega nadškofa Hong Konga del tajnega dogovora. Toda kardinal Re bi nam moral razložiti, zakaj se je pregon nad katoličani na Kitajskem od podpisa dogovora stopnjeval, medtem ko je Sveti sedež ostal povsem tiho. Pojasniti bi moral tudi, zakaj Domoljubna zveza, ki jo Sveti sedež zdaj priznava, nikoli ni izrazila želje po občestvu z Rimom.
Ponatisnjeno z dovoljenjem.
1 Motuproprij (latinsko motu proprio – slovensko: po svojem nagibu, iz svojega lastnega nagiba) je papeška listina, ki jo papež objavi na svojo lastno pobudo oziroma iz svojega lastnega nagiba. Papež ga lahko naslovi na celotno Cerkev, na delno Cerkev ali škofijo, kakor tudi na posameznike. Motuproprij ima svoj učinek zaradi papeškega ugleda ne glede na vsebino.
Prvi motuproprij je objavil Inocenc VIII. 1484, in sicer bulo Summis desiderantes z dne 5. decembra 1484, kjer je nastopil zoper ukvarjanje z magijo in čaranjem.
Motuproprij je običajna oblika papeških listin, zlasti kadar gre za utrjevanje ustroja Cerkve, raznih ustanov (zlasti finančnih), kadar gre za manjše spremembe zakonskih postopkov ali kadar podeljuje papež ugodnosti posameznikom ali ustanovam.
Vir: Wikipedija
2 Kanonizacija pomeni razglasitev za svetnika.
3 Ekleziologija v krščanskem bogoslovju pomeni preučevanje krščanstva, njegovega izvora, odnosa do Kristusa , njegove vloge pri zveličanju, cerkvena disciplina ter odnosa do poslednjih reči (eshatologija); pa tudi vloge in pomena cerkvenega vodstva.
Vir: Wikipedija
Vir: https://www.lifesitenews.com/news/vatican-issues-letter-criticizing-cardinal-zen-and
Foto: Jim Hale/LifeSite