KONGREGACIJA ZA BOGOSLUŽJE IN DISCIPLINO ZAKRAMENTOV VAS ŠČITI
Puhli izgovori za prepoved obhajila na jezik.
Ryan Fitzgerald; 13. marec 2016
Župnija v Illinoisu (ZDA) je pred kratkim zahtevala, da se udeleženci maše vzdržijo obhajila na jezik in ga namesto tega sprejmejo na roko. Razlog? Domnevno je sezona gripe, vodstvo župnije pa naj bi bilo zaskrbljeno, da bi obhajilo na jezik lahko pripomoglo k širjenju bolezni.
Običajno je obhajilo na roko liturgična zloraba1 in ga nikoli ni mogoče vsiliti vernikom, ki želijo prejeti obhajilo na jezik. Kaj pa v takih primerih navideznega zdravstvenega tveganja ali izrednih razmer? Ali so ti pomisleki zadosten razlog za izjemo?
Ne, če vprašate vatikansko Kongregacijo za bogoslužje in disciplino zakramentov. Tu je odgovor na vprašanje, ki ga je leta 2009 postavil britanski katolik, potem ko je njegova škofija zaradi strahu pred prašičjo gripo omejila obhajilo na jezik.
Kongregacjia za bogoslužje in disciplino zakramentov
Dokument lahko prenesete in shranite na svoj računalnik ter natisnete.
Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov v odgovoru navaja (poudarki dodani):
»Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov potrjuje prejem vašega pisma z dne 22. junij 2009 glede pravice vernika prejeti sveto obhajilo na jezik.
Ta dikasterij ugotavlja, da njegovo navodilo Redemptionis Sacramentum (25. marec 2004) jasno določa, da »ima vsak vernik vedno pravico prejeti sveto obhajilo na jezik« (št. 92), prav tako pa ni dovoljeno odreči svetega obhajila nobenemu Kristusovemu verniku, ki mu cerkveno pravo ne preprečuje prejema svete Evharistije.
Kongregacija se vam zahvaljuje, da ste jo opozorili na to pomembno zadevo. Lahko ste gotovi, da bomo vzpostavili potrebne stike.
Vztrajajte v veri in ljubezni do našega Gospoda in njegove svete Cerkve ter v ohranjanju pobožnosti do presvetega zakramenta.«
Pismo navaja odstavek 92 navodila Kongregacije Redemptionis Sacramentum. Isti odstavek dovoljuje tudi za obhajilo na roko »na območjih, kjer je škofovska konferenca s priznanjem (recognitio2) Apostolskega sedeža dala dovoljenje.« Vendar doda: »Če obstaja nevarnost oskrunjenja, potem svetega obhajila ne bi smeli dati v roko vernikom.«
Zagovorniki tradicionalne prakse obhajila na jezik pogosto trdijo, da takšno tveganje vedno obstaja. Običajno poudarjajo, da ni zaščite pred nekom, ki bi se rad izmuznil z Jezusovim presvetim telesom, ne da bi ga zaužil. Obstaja tudi večje tveganje, da hostija pade na tla.
Eno od tveganj, ki ni tako dobro znano, pa je, da se vsakič, ko kdo drži Evharistijo v rokah, drobci skoraj neizogibno odlomijo in ostanejo na koži. To pomeni veliko tveganje za oskrunitev, saj je, kot uči koncil v Trentu, naš Gospod stvarno navzoč v vsakem drobcu hostije.
»Če kdo reče, da po končani posvetitvi v čudovitem zakramentu Evharistije ni telesa in krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, ampak sta v njem samo med uporabo, ko se prejema, in ne prej ali potem; in da v hostijah ali posvečenih drobcih, ki so prihranjene ali ostanejo po obhajilu, resnično Gospodovo telo ne ostane; naj bo anátema3 (seja 13, kanon 4).«
Če kdo tega, kljub temu, da to ve, nima za resno stvar, verjetno ne bi videl težave v tem, če bi hostija padla na tla in bila pozabljena – ker ni razlike med njo in majhnim drobcem, ki pade na tla.
Gabriel Castillo je nazorno prikazal težavo, ko je preizkusil postopek z neposvečenimi hostijami. Rezultati so pokazali, da so mu v večini primerov, ko je vzel kruh v roko, na njej ostali drobci – drobci, ki jih tipični obhajanec navadno nevede otrese.
(Misel iz videa: »Sveta Terezija Avilska je rekla, da je ena od posledic oskrunjenja Evharistije možna izguba teološke kreposti vere ali možnost demonske obsedenosti.«)
Video 2 (+ kardinal Francis Arinze – prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov v letih med 2002 in 2008 – o prejemu svetega obhajila kleče): https://www.youtube.com/watch?v=gkOZg0xty6s&t=125s
1 Obhajilo na roko je slaba praksa, ki je bila dopuščena, da bi se prilagodili protestantski zmoti. Začela se je leta 1969 v Belgiji, Franciji in Nemčiji. Gre za indult, izjemo veljavnega načina, ki ga papež podeli krajevni Cerkvi. To je izredna in ne redna oblika.
Kongregacija za nauk vere je dne 29. maja 1969 belgijski in nato vsem krajevnim Cerkvam, kjer je priznala indult, poslala sledeče navodilo (Acta Apostolicae Sedis 1969):
»Novi način podeljevanja svetega obhajila se ne sme vsiljevati na način, da bi to izključevalo tradicionalno prakso. Stvar velike resnosti je, da ima tam, kjer je nova praksa zakonito dovoljena, vsak vernik možnost prejeti sveto obhajilo na jezik, tudi če ga drugi prejmejo na roko.
Oba načina prejema svetega obhajila se moreta brez dvoma uporabiti znotraj istega liturgičnega obreda.
Pri tem sledimo dvojnemu namenu:
1. da nihče v tej novi praksi ne bi našel česa, kar moti njegovo osebno pobožnost do Evharistije, in
2. da ta zakrament, ki je po svoji naravi izvir in počelo edinosti, ne bi postal povod za neslogo med člani vernega ljudstva.«
2 Kanonsko pravo Katoliške cerkve uporablja izraz recognitio, da opiše postopek, v katerem cerkvena oblast preuči cerkveni dokument, preden je uporabljen.
2 Anátema (redko: anatéma) je najvišja cerkvena kazen, namenjena za najhujše prestopke proti Cerkvi. Izraz se včasih prevaja v slovenščino kot izobčenje, vendar bi bil ustreznejši prevod večno prekletstvo.
V Katoliški in v pravoslavnih cerkvah se izraz anatema uporablja za najvišjo cerkveno kazen – popolno in trajno izobčenje. Anatemizirana oseba je prekleta in nič več je ne more rešiti pred peklenskim ognjem. Taka oseba je dejansko izročena Satanu (tudi ta način izražanja zasledimo že v Novi zavezi, npr.: 1 Tim 1, 18-20, 1 Kor 5, 1-5).
Vir: https://www.churchmilitant.com/news/article/lame-excuses-for-banning-communion-on-the-tongue
Obhajilo na jezik ali na roko – ZGODOVINA IN POMEN: https://www.youtube.com/watch?v=uMQKEEbS1Hc
(Iz vsebine: Praksa nekoč je bila, da je duhovnik nad novokrščencem – otrokom ali odraslim – molil molitev eksorcizma in njegov jezik posvetil z blagoslovljeno soljo, da bi ga očistil za prejemanje svetega obhajila. Pri spremembi Rimskega misala po Drugem vatikanskem koncilu je bilo oboje odpravljeno: eksorcizem in posvetitev jezika.)
Kardinal Francis Arinze kot prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov o Redemptionis Sacramentum – Obhajilo kleče in na jezik je prednostni način (video spodaj).
(Iz vsebine: Če je škofovska konferenca določila obhajilo stoje za pravilo, tistemu, ki ga želi prejeti kleče, nihče ne sme očitati nepokorščine navodilu škofov. Svetega obhajila se ne sme odreči zato, ker ga vernik želi prejeti kleče. Enako velja za obhajilo na jezik.
Tradicionalna oblika in pravilo glede deljenja svetega obhajila je obhajilo kleče in na jezik. Škofje morajo na plenarnem zasednju škofovske konference z dvotretjinsko večino izglasovati željo po obhajanju na roko in jo posredovati Kongregaciji v Vatikan, ki jo odobri. Šele takrat se sme obhajilo v tej državi deliti na roko.
Noben duhovnik in noben škof nima pravice zahtevati, da vernik prejme sveto obhajilo stoje in na roko. Vernik je pri tem popolnoma svoboden.)
Gospoda si ne vzamemo sami, ampak ga prejmemo, ko se nam podarja: https://www.youtube.com/watch?v=shoLmGn_PHs
Globoko in osebno pričevanje škofa Athanasiusa Schneiderja o obhajilu na roko: https://www.youtube.com/watch?v=Jii6NCfTW68
Evharistija je Bog: https://www.youtube.com/watch?v=egkp1tYrpBk