CIVILNE ISTOSPOLNE ZVEZE IN NAUK CERKVE
Škof Schneider poziva vernike, naj molijo za papeža Frančiška, da bi se spreobrnil.
»Vsak pravi katoličan, vsak pravi katoliški duhovnik, vsak pravi katoliški škof mora z globoko žalostjo in jokajočim srcem obžalovati in ugovarjati …«
Athanasius Schneider; 23. oktober 2020
Katoliška vera z glasom učiteljstva vseh časov, čut za vero vernikov (sensus fidelium) in zdrava pamet očitno zavračajo kakršno koli civilno zvezo dveh oseb istega spola, ki ima za cilj, da te osebe druga pri drugi iščejo spolni užitek. Tudi če se osebe, ki živijo v takih zvezah, ne bi vdajale medsebojnim spolnim užitkom – kar se je v resnici izkazalo za precej nestvarno – so takšne zveze veliko pohujšanje, javno priznanje grehov nečistovanja proti naravi in neprenehna neposredna priložnost greha. Tisti, ki zagovarjajo istospolne civilne zveze, so torej tudi krivci za ustvarjanje neke vrste strukture greha, v tem primeru pravne strukture kroničnega nečistovanja proti naravi, saj homoseksualna dejanja spadajo med grehe, ki vpijejo v nebesa, kot pravi Katekizem Katoliške cerkve (glej št. 1867). Tisti, ki zagovarjajo istospolne civilne zveze, so konec koncev krivični in celo kruti do tistih, ki živijo v teh zvezah, ker bodo te osebe potrjene v smrtnem grehu, utrjene bodo v svoji notranji psihološki razcepljenosti (dihotomiji), saj jim razsodnost govori, da so homoseksualna dejanja v nasprotju z razumom in proti izrecni volji Boga, stvarnika in odrešenika ljudi.
Vsak pravi katoličan, vsak pravi katoliški duhovnik, vsak pravi katoliški škof mora z globoko žalostjo in jokajočim srcem obžalovati in ugovarjati nezaslišanemu dejstvu, da je papež Frančišek, rimski papež, naslednik apostola Petra, Kristusov vikar na zemlji, v dokumentarnem filmu Francesco, ki je bil 21. oktobra 2020 premierno prikazan v okviru filmskega festivala v Rimu, izrekel podporo civilnim istospolnim zvezam. Takšna papeževa podpora pomeni podporo strukturi greha, življenjskemu slogu proti šesti zapovedi dekaloga, ki so jo Božji prsti zapisali na kamnite plošče na Sinaju (glej 2. Mz 31,18) in angelske roke predale ljudem (glej Gal 3,19). Kar je Bog napisal s svojo roko, niti papež ne more izbrisati ali na novo napisati s svojo roko ali jezikom. Papež se ne more obnašati, kot da je Bog ali utelešenje Jezusa Kristusa in spreminjati te Gospodove besede: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ‘Ne prešuštvuj!’ Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo.« (Mt 5,27-28), namesto tega pa reči približno takole:
– »Slišali ste, da je bilo rečeno: ‘Ne prešuštvuj!’,
– ‘Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo’ (3 Mz 20,13),
– … homoseksualci … ne bodo dediči Božjega kraljestva’ (1 Kor 6,9),
– ‘homoseksualnost nasprotuje zdravemu nauku’ (1 Tim 1,10).
Jaz pa vam pravim, da moramo za osebe, ki čutijo istospolno privlačnost, ‘oblikovati zakon o civilnih zvezah. Na tak način bo za njih zakonsko poskrbljeno.’«
Vsak pastir Cerkve in predvsem papež bi moral druge vedno spomniti na te resne besede našega Gospoda: »Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu.« (Mt 5,19) Vsak papež si mora zelo vzeti k srcu tisto, kar je razglasil Prvi vatikanski koncil: »Sveti Duh ni bil obljubljen Petrovim naslednikom, da bi po njegovem razodetju lahko oznanjali nov nauk, ampak da bi z njegovo pomočjo lahko ohranjali neokrnjeno in zvesto razlagali razodetje, zaklad vere, posredovan po apostolih.« (Dogmatska konstitucija Pastor aeternus, poglavje 4)
Zagovarjanje pravne zveze, da bo zakonsko poskrbljeno za življenjski slog zoper izrecno Božjo zapoved, človeško naravo in zoper človeški razum, je nova doktrina, ki »veže čarovne obveze na vsa zapestja in izdeluje tančice za glave vsake velikosti« (Ezk 13,18), nova doktrina, ki »milost našega Boga sprevrača v razuzdanost« (Jud 1,4), doktrina, ki očitno nasprotuje Božjemu razodetju in trajnemu učenju Cerkve vseh časov. Takšen nauk snuje greh in je zato najbolj proti-pastoralen ukrep. Spodbujanje zakonitega načina življenja v grehu je v nasprotju z jedrom samega evangelija, saj osebe v istospolnih skupnostih s svojimi spolnimi dejanji hudo žalijo Boga. Mati Božja iz Fatime je materinsko pozvala celo človeštvo, naj preneha žaliti Boga, ki je že preveč žaljen.
Glas učiteljstva, zajet v naslednjih točkah, je zvest odmev glasu Jezusa Kristusa, našega božanskega učitelja, večne resnice in glasu Cerkve ter papežev vseh časov:
– »Civilno pravo ne more nasprotovati pravemu razumu, ne da bi izgubilo svojo zavezujočo moč.« (prim. Janez Pavel II., okrožnica Evangelium vitae, 72)
– »Zakoni v korist homoseksualnih zvez so v nasprotju z razumom, ker zvezam med osebami istega spola podeljujejo pravna jamstva, ustrezna tistim, ki so priznana zakonski zvezi. Glede na vrednote, ki so predmet tega vprašanja, država takim zvezam ne bi mogla podeliti pravne osnove, ne da bi se ob tem izneverila svoji dolžnosti spodbujanja in obrambe zakonske zveze kot institucije, ki je bistvena za skupno dobro.« (Kongregacija za nauk vere, Premisleki glede predlogov za pravno priznanje zvez med homoseksualnimi osebami, št. 6)
– »Lahko bi se vprašali, kako je lahko zakon v nasprotju s skupnim dobrim, če ne nalaga nobene posebne vrste vedênja, temveč preprosto daje zakonsko priznanje dejanski (de facto) stvarnosti, za katero se zdi, da nikomur ne povzroča krivice. Na tem področju je treba najprej razmisliti o razliki med homoseksualnim vedênjem kot zasebnim pojavom in enakim vedênjem kot odnosom v družbi, ki ga zakon predvideva in potrjuje do te mere, da postane ena od institucij v pravni strukturi. Ta drugi pojav ni le resnejši, temveč dopušča tudi daljnosežnejši in globlji vpliv, in bi povzročil spremembe celotne ureditve družbe v nasprotju s skupnim dobrim. Civilni zakoni so ustrojna načela človekovega življenja v družbi, za dobro ali za slabo. ‘Imajo zelo pomembno in včasih odločilno vlogo pri vplivanju na vzorce mišljenja in vedênja.’ Življenjski slogi in vzori, ki se v njih izražajo, ne oblikujejo življenja družbe le navzven, temveč težijo tudi k spreminjanju dojemanja in vrednotenja oblik vedênja pri mlajših generacijah. Pravno priznanje homoseksualnih zvez bi zameglilo nekatere temeljne moralne vrednote in povzročilo razvrednotenje zakonske zveze.« (prav tam)
– »Spolni odnosi so človeški, kadar in kolikor izražajo in spodbujajo medsebojno pomoč spolov v zakonski zvezi in so odprti za prenos novega življenja.« (prav tam, št. 7)
– »S postavitvijo homoseksualnih zvez na pravno raven, ki je podobna zakonski zvezi in družini, država deluje samovoljno in v nasprotju s svojimi dolžnostmi.« (prav tam, št. 8)
– »Zanikanje socialnega in pravnega statusa zakonske zveze oblikam sobivanja, ki niso in ne morejo biti zakonske zveze, ni v nasprotju s pravičnostjo; nasprotno, pravičnost to zahteva. Obstajajo tehtni razlogi za trditev, da so takšne zveze škodljive za pravilen razvoj človeške družbe, zlasti če bi se njihov vpliv na družbo povečeval.« (prav tam)
– »Zelo krivično bi bilo žrtvovati skupno dobro in pravične zakone o družini, da bi zaščitili osebne dobrine, ki jih je moč in treba zagotoviti na načine, ki ne škodujejo telesu družbe.« (prav tam, št. 9)
– Vedno obstaja »nevarnost, da bi zakonodaja, ki bi homoseksualnost postavila za osnovo za upravičenost, dejansko spodbudila osebo s homoseksualno naravnanostjo, da se izjavi o svoji homoseksualnosti ali celo poišče partnerja, da bi izkoristila določbe zakona.« (Kongregacija za doktrino vere, Nekateri premisleki glede odziva na zakonodajne predloge o nediskriminaciji homoseksualnih oseb, 24. julij 1992, št. 14)
Vsi katoličani, najsi bodo verni laiki kot majhni otroci, kot mladeniči in mladenke, kot družinski očetje in matere, ali pa posvečene osebe kot samostanske sestre, kot duhovniki in kot škofi, ki ohranjajo neokrnjeno in se »bojujejo za vero, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej« (Jud 3), in so zaradi tega na obrobju v življenju današnje Cerkve zaničevani in marginalizirani, bi morali jokati in klicati k Bogu, da bi se po močni priprošnji brezmadežnega Srca Marije, ki je v Fatimi rekla, naj ljudje prenehajo žaliti Boga, ki je že preveč žaljen, papež Frančišek lahko spreobrnil in umaknil svojo odobritev civilnih istospolnih zvez, in tako utŕdil svoje brate, kot mu je zapovedal Gospod (glej Lk 22,32).
Vsi ti majhni v Cerkvi (otroci, mladeniči, mladenke, očetje in matere družin, redovnice v samostanih, duhovniki, škofi) bi zagotovo rekli papežu Frančišku: »Presveti oče, zavoljo rešitve vaše lastne neumrljive duše, zavoljo duš vseh tistih, ki z vašim odobravanjem istospolnih zvez s svojimi spolnimi dejanji hudo žalijo Boga in izpostavljajo svoje duše nevarnosti, da bi bile za večno izgubljene – spreobrnite se, umaknite svojo odobritev in z vsemi vašimi predhodniki razglasite naslednji nespremenljivi nauk Cerkve:
‘Cerkev uči, da spoštovanje homoseksualnih oseb na noben način ne more privesti do odobritve homoseksualnega vedênja ali pravnega priznanja homoseksualnih zvez;’ (Kongregacija za nauk vere, Premisleki glede predlogov za pravno priznanje zvez med homoseksualnimi osebami, št. 11)
‘Pravno priznanje homoseksualnih zvez ali njihovo uvrščanje na isto raven z zakonsko zvezo ne bi pomenilo le odobritve odklonskega vedenja, ki bi ga posledično naredilo za vzor v današnji družbi, ampak bi tudi zasenčilo temeljne vrednote, ki sodijo v skupno dediščino človeštva. Cerkev mora braniti te vrednote v dobro moških in žensk ter v dobro same družbe.’ (prav tam, št. 11)«
S papeževo nezaslišano odobritvijo istospolnih zvez se vsi zvesti otroci Cerkve počutijo kot sirote, ki ne slišijo več jasnega in nedvoumnega glasu papeža, ki bi moral ohranjati neokrnjeno in zvesto razlagati razodetje, zaklad vere, izročen po apostolih.
Zvesti otroci današnje Cerkve bi lahko uporabili besede iz psalma 137 rekoč: »Počutimo se kot v izgnanstvu – ob rekah Babilona, tam smo sedeli in jokali, ko smo se spominjali Siona – ko se spominjamo sijajnega in kristalno jasnega nauka papežev, naše svete matere Cerkve. Vendar neomajno zaupamo besedam našega Gospoda, da peklenska vrata ne bodo premagala njegove Cerkve.« Gospod bo prišel, četudi bo prišel pozno, šele v četrti nočni straži, da bo umiril nevihto v Cerkvi, pomiril nevihto v papeštvu naših dni in rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se! Malovernež, zakaj si podvomil? In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal.« (Mt 14,27; 32–33) Gospod bo rekel tudi papežu Frančišku: »Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.« (Mt 16,26-27); in Gospod bo poleg tega papežu Frančišku rekel tudi: »Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utŕdi svoje brate.«(Lk 22:32)
(Ta članek se je prvotno pojavil na blogu Edwarda Pentina. Objavljen je z dovoljenjem škofa Schneiderja.)
Kardinal Burke – »Papeževa avtoriteta izhaja zgolj iz pokorščine Bogu«: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBpapezeva-avtoriteta-izhaja-zgolj-iz-pokorscine-bogu%C2%AB?Open
Kardinal Burke o vprašanjih zakonske morale:
Kardinal Burke homoseksualnost vidi kot »obliko trpljenja«: