NOVICE IZ VIC
Anthony Massey; 16. november 2019
Danes sem bil udeležen v prometni nesreči in kmalu zatem umrl. Kirurg, ki me je hotel rešiti, je čas smrti zabeležil natanko ob 14.05. Takoj sem se znašel v strašnem okolju. Bilo mi je sojeno. Vse moje življenje je bilo pod drobnogledom. Kolikor sem lahko ugotovil, so bile navzoče štiri osebe.
Najprej o sodniku – bil je sam naš Gospod Jezus Kristus, vir vse oblasti. Tam ni bil kot Dobri pastir, temveč kot Sodnik strašljivega veličastva z obtožujočimi ranami na strani, rokah in nogah, ki sem jih povzročil jaz. Potem je bil tam tožitelj. Ni mu bilo do šale, bil je brez sočutja, visoko usposobljen v tem procesu. Medtem ko je dajal videz strte častihlepnosti, je bil tudi dolgočasno samozadovoljen, saj je bil v teh zadevah zelo uspešen. Navzoča je bila ena priča – moj angel varuh. Četrta oseba sem bil jaz, obtoženi.
Sodnik je bil tam, da temeljito preuči vse dokaze, predložene temu sodišču, in izreče nepreklicno sodbo – nebesa ali pekel za večnost. Vsak greh, vsak prestopek, vsako malomarnost je bilo treba skrbno pretehtati glede na dobro, ki sem ga storil po Božji milosti.
Ko sem zagledal nedoumljivo veličastvo našega Gospoda, mi je takoj postalo jasno, da ima najmanjša malomarnost element neskončnosti, ker je žalitev za neskončno dobrega Boga. Nobena malomarnost ni majhna stvar. Kaj pa moje neštete malomarnosti? Čutil sem, da postajam vse bolj vznemirjen in nervozen. Tožitelj je sodnika spomnil na moje zapravljanje časa z računalniškimi igrami, brskanjem po internetu brez utemeljenega razloga, iskanjem zabave, pretiranim in nevarnim gledanjem televizije, na izogibanje dejanjem žrtvovanja, izmikanje odgovornostim, nemarnost, hlepenje po denarju in položaju, opustitev dobrih del, zanemarjanje duhovnega branja in preučevanja vere, mlačnost, celo na prazne besede. Kot pričo je poklical mojega angela varuha. Moj angel varuh, ki me je vse življenje skušal usmerjati v pravo smer in stran od nevarnosti, ki me nikoli ni zapustil niti za trenutek, ki je neprenehno molil zame in Bogu daroval vsa moja dobra in čista dejanja, misli, in želje, je na žalost morali potrditi vse te prestopke.
Tehtnica se je že nagibala v mojo škodo, in tožitelj se je šele ogreval.
Nato je Sodnika opozoril na moje male grehe. To je bila je gora greha. Bil sem popolnoma pretresen in vedno bolj prestrašen. Spomnil se je izrečenih laži, nepazljivosti pri sveti maši, zanemarjanja molitev, ubogih prizadevanj, da bi ohranil nadzor nad svojimi očmi, brezobzirnih misli in dejanj, prenagljenega presojanja in razpravljanja o pomanjkljivostih in slabostih drugih ljudi, neomejenih ambicij, škodljivih besed, in seznam se je kar nadaljeval. Pričanje mojega angela varuha je znova podprlo tožiteljev primer.
Potem se je na mojo veliko grozo in strah, ki ni bil presenetljiv, lotil mojih smrtnih grehov, ki jih je bilo za obsežen seznam. To je bil zajeten dokument. Seciral je vsakega posebej. Sodnik, ki ni potreboval pomoči tožitelja, jih je videl v vsej njihovi zlonamernosti, tudi najbolj tajni. Moja sramota je bila silna. Grehi so se vrstili: čas, ko v nedeljo namerno nisem bil pri sveti maši, bogoskrunska sveta obhajila, zaničevanje cerkvenih zapovedi, nečiste misli, želje in dejanja, v katera sem privolil in ki so se nabirala, ko se nisem ogibal takim priložnostim; pijanost, nebrzdana jeza, klevetanje, zapeljevanje drugih v greh, čezmerno delo in še veliko drugega – vse je bilo tam. Obrnil sem se k svojemu angelu varuhu, ki je pogled žalostno usmeril k Sodniku. Tu sem bil, sam pred Stvarnikom, z vsemi svojimi ogabnimi grehi. Tožitelj je dvomil o iskrenost mojih spovedi, saj sem tako pogosto ponavljal žalitve. Zahteval je obsodbo na večno smrt. Pravica je to zahtevala.
Moja zmeda je bila popolna. Nisem mogel izgovoriti niti zloga v svojo obrambo ali vsaj pogledati svojega Sodnika. Ko ga je Sodnik zaslišal, je moj angel varuh omenil moja dobra dela v stanju milosti: miloščino, svete vzgibe mojega srca, moje iskrene namene živeti za Boga, vredno prejete zakramente, dobrodelna dejanja in molitve za druge, vključno z majhnimi dejanji pokore za duše v vicah; vendar je opozoril tudi na neizpolnjene sklepe in druge slabosti. Njegovo pričevanje mi je bilo v podporo in iskreno, vendar se je zdelo tako nezadostno ob vseh dokazih, ki so se kopičili proti meni. Na tej točki je tožitelj kazal videz zmagoslavja s pridihom samozadovoljstva za še eno dobro opravljeno delo. Do zdaj je svoje dokaze navajal Sodniku. Zdaj se je obrnil k meni. Prej je bil zgolj zadržan in brez sočutja, zdaj pa je kazal čisto sovraštvo. Kljub temu in kljub mrazečemu strahu pred peklom sem bil, ko mi je dal znamenje, naj mu sledim, v skušnjavi, da bi šel, ko sem predvideval Sodnikovo odločitev, saj mi je bilo ob priznavanju in potrjevanju zlobe vseh teh grehov neznosno biti v navzočnosti vsemogočnega Boga, nedolžne žrtve, ljubečega Odrešenika v osebi našega Gospoda Jezusa Kristusa. Sramota in strah sta bila nepopisna.
Ravno ko se je že zdelo, da je vse izgubljeno, se je z zadnje strani sobe približala peta oseba, osupljivo kraljevska gospa, ki je prosila za dovoljenje, da sme nagovoriti Sodnika. Bilo je odobreno. Brezvzročno je posredovala v mojem imenu. Tožitelj je ostal brez besed in njegov izraz se je v hipu spremenil iz zlonamernega zmagoslavja v poraženost. Srečal jo je že prej, in vedel je, da je Sodnik vedno, ko je zagovarjala primer, z milostjo ublažil svojo pravičnost. V mojem imenu je Sodniku predložila, kar je moj angel varuh že prej predstavil. Omenila je moja dobra dejanja, storjena v stanju milosti – svete maše, ki sem se jih spoštljivo udeležil, dobre spovedi, dobrodelna dejanja, goreče molitve, opravljene pokore, sočutje do drugih, ponižnost, potrpežljivost v poniževanju in stiskah, odpuščanje drugim zaradi žalitev do mene. Omenila je določeno sveto mašo, ki sem se je goreče udeležil in sveto obhajilo, ki sem ga najbolj ponižno prejel. Poudarila je neizmerljivo vrednost tiste določene svete maše, ki je sama po sebi zadostila za večino mojega grešnega življenja. Omenila je solze, prelite iz žalosti zaradi žaljenja tako ljubečega stvarnika. Sodnika je spomnila, kaj je pretrpel, da bi rešil mene osebno. Tiste rane so bile zdaj moje upanje.
Zdelo se je, da imajo njene besede veliko veljavo pri Sodniku, in vdihnile so mi še dodatno sveto upanje v srce. Nadaljevala je:
»V imenu obtoženega te prosim, da upoštevaš svete maše in molitve, ki jih bodo sorodniki in prijatelji darovali za pokoj njegove duše, darovano trpljenje tistih duš v vicah, ki se jih je spomnil v svojih molitvah, ko je bil na zemlji in molitve njegovih sorodnikov, prijateljev in zavetnikov v nebesih.«
V tistem trenutku sem proseče pogledal svojega Sodnika. Njegov obraz se je zmehčal. Zdaj se je zdel bolj Dobri pastir kot strogi Sodnik. Gospa je nadaljevala:
»Na koncu bi rada njegovi obrambi pridružila še svoj zagovor. Kljub svoji grešnosti mi je bil v življenju vdan in vedno sem ga dvignila, ko je padel. Zaradi tvoji prizanesljivosti, Gospod, in po neizmernih zasluženjih tvojega trpljenja in smrti ga želim priznati za svojega.«
Sodnika so njene besede in nadnaravna ljubezen ter ljubezen sorodnikov, prijateljev in zavetnikov, tako živih kot mrtvih, nagnile k usmiljenju. Nastopil je strašen trenutek sodbe.
»Danes sem te na prošnjo moje in tvoje ljubljene Matere vzel iz tvojega zemeljskega življenja v stanju milosti. Vsi tvoji grehi so odpuščeni in pozabljeni. Nikoli več me ne boš žalil. Za vedno te bom ljubil. Tvoje ime je zapisano v knjigi življenja. Po kratkem času se boš pridružili meni, Očetu in Svetemu Duhu, presveti Devici Mariji, naši Materi in nebeškemu dvoru v večni sreči in čisti ljubezni.« Pokleknil sem in se v solzah priklonil, preplavljen z neizrekljivim olajšanjem in ljubeznijo ob nogah svoje Matere.
Ob razglasitvi mojega odrešenja se je sovražni tožitelj razjarjen in praznih rok vrnil v svoj dom večnih muk. Jaz, ki sem bil v življenju pripravljen iti v pekel zaradi brezbrižnosti do Božje ljubezni, ob svoji sodbi pa zaradi sramu, sem se zahvalil svojemu Gospodu z neizrečenimi besedami in se prostovoljno ponudil angelu, naj me odpelje v vice, željan še nekaj časa trpeti tiste očiščevalne muke za Božjo ljubezen v gotovosti večnega odrešenja, ki sem ga bil deležen zahvaljujoč priprošnji moje najdražje Matere in usmiljenju mojega Odrešenika.
Čas na zemlji, kjer je ležalo moje telo, je bil še vedno 14.05. Kirurg še ni odložil tabele, na kateri je zabeležil čas smrti. Drama, ki je odločala o moji večni usodi, se je odigrala v trenutku.
Dragi bralec, poslušaj zdaj nekoga, ki je bil obsojen. Naredi dobro, kar sem jaz naredil tako slabo. Pojdi vase. Sovraži svoje glavne napake in si prizadevaj za njihovo odpravo. Pouči se o svoji veri in jo spoznaj, še zlasti v teh temnih dneh. Udeležuj se svete maše kolikor pogosto, zbrano in goreče moreš. Pogosto prejmi sveto obhajilo. Pogosto se spovej svojih grehov ob temeljitemu izpraševanju vesti. Dajaj miloščino, opravljaj pokoro – tudi najmanjša dejanja dobrodelnosti in pokore imajo veliko vrednost. Pogovarjaj se s svojim angelom varuhom in se seznani z njim, da se izogneš grehom in izkoristiš pomoč, ki jo ponuja. Vsak dan moli sveti rožni venec. Moli, moli, moli k Materi Božji. Poskrbi, da te bo dobro poznala, da bo mogla posredovati zate na tistem strašnem razsodišču, s katerim se bo na koncu moral soočiti vsak izmed nas. Kdo se lahko brez priprošnje blažene Device Marije, soodrešiteljice, sooči z Bogom, ki kaznuje?
Pozdravljena Kraljica, mati usmiljenja, življenje, sladkost in upanje naše, pozdravljena!
Upaj, nikoli ne opusti te nadnaravne vrline, ne glede na to, kako grešen si bil.
Duše v vicah, prosite za nas.
Vir: https://remnantnewspaper.com/web/index.php/articles/item/4674-news-just-in-from-purgatory