SPLOŠNO O PSALMIH

KNJIGA

V hebrejski Bibliji imajo Psalmi naslov Hvalnice (hebr. tehillím). Uvrščajo se za Postavo (Peteroknjižje) in Preroke, na začetek tretjega dela hebrejskega Svetega pisma, tj. Spisov, pred Jobovo knjigo in Pregovore, s katerima sestavljajo ločeno trojico. V grškem prevodu (Septuaginti) nosijo naslov Psaltérion ali Psalmói, od koder tudi običajni naslov Psalmi za knjigo, ki zajema sto petdeset pesnitev.

LITERARNE VRSTE PSALMOV

Številni psalmi so si med seboj podobni, pisani so v jeziku in s poudarki, ki jih uvrščajo v eno družino. Podobna zgradba in enake značilnosti izražanja kažejo na podobne okoliščine nastanka. Razporejanje psalmov v skupine seveda upošteva le splošne skupne poteze, zato predlagamo le tri velike družine: hvalnice, psalmi prošnje, zaupanja in zahvale, poučni psalmi.

1. HVALNICE

Hvalni ali slavilni psalmi so številni in so v vseh petih delih zbirke. Splošno prepričanje je, da so jih sestavili za bogoslužje in uporabljali ob izraelskih praznikih. S precejšnjo verjetnostjo lahko včasih ta ali oni psalm pripisujemo določeni slovesnosti. Skupnostni vidik, ki je močno poudarjen, se izraža v dialogih, zborih, odpevih, vzklikih in odgovorih kot amen in aleluja. Skupnostno pripadnost razberemo tudi iz sprevodov ali procesij, plesov, ploskanj ali padanja na kolena.

Hvalnice so navadno sestavljene po istem vzorcu. Začnejo se z daljšim ali krajšim povabilom (lahko s preprostim vzklikom); včasih psalmist spodbuja sebe ali poziva skupnost, nekatere njene člane ali pa narode, naravo, nebeško bogoslužje (npr. 148). Nato glavni del pesmi razvija motive hvalnice. V sklepu lahko najdemo različne prvine: delno ali celotno ponovitev uvoda, povzemanje motivov, obrazce blagoslova, molitve ali želje.

Hvalnice se nanašajo na Boga, na Sion in tempelj, na kralja.

a) Hvalnice Bogu Stvarniku in Rešitelju sestavljajo sklenjeno skupino (8; 19; 33; 100; 103; 104; 111; 113; 114; 117; 135; 136; 145–150; prim. 78; 105). Izrael opeva svojo vero v edinega Boga, stvarnika, gospodarja zgodovine, ki je izbral svoje ljudstvo in mu ostal zvest s tem, da ga je vodil in ga reševal s svojimi podvigi, deli, čudeži in s svojo besedo. V vsej zgodovini od izhoda iz Egipta dalje je ljudstvo našlo razloge za hvalospev svojemu Bogu (78; 105). Za to ga ni navdihovala filozofska refleksija, temveč globoko duhovno izkustvo.

Pri opisovanju narave so psalmisti odvisni od spoznanj svoje dobe. Bolj pričujejo o verskem motrenju sveta kot o pesniški viziji vesolja. V vseh stvareh odkrivajo čudovit red in v njem vidijo pričo Božje navzočnosti v svetu. Čeprav nekatere hvalnice te vrste (19,1–7; 29; 104) lahko primerjamo z zunajsvetopisemskimi pesnitvami (kánaanskimi, egipčanskimi), v njih nikakor ne moremo spregledati značilnih jahvističnih postavk. Če si psalmisti kaj izposodijo, potem to tudi prilagodijo; svojega Boga ne zamenjujejo s kako naravno silo. GOSPOD je predvsem Bog vesoljne in Izraelove zgodovine (8; 19).

b) Spevi Božjemu kraljevanju (93; 96–99; prim. 47) so podobni hvalnicam in jih prepoznamo po njihovi vesoljnosti in po vzkliku GOSPOD kraljuje (93,1; 96,10; 97,1; 99,1; prim. 98,6). Ti spevi kakor ob maziljenju slavijo Boga, Izraelovega kralja in sodnika, gospodarja ljudstev in sveta. Na mah se vse stvarstvo pridruži tej hvalnici. Ni mogoče ugotoviti, ali so te psalme peli za določen praznik, kot so šotorski praznik, novo leto ali jeruzalemski praznik. Očitne so stične točke z drugim delom Izaijeve knjige (prim. 52,7) in eshatološke prvine sporočila (prim. 96,1; 98,1). Toda za izraelsko bogoslužje je značilno, da so v sedanjosti aktualizirali preteklost in hkrati prehitevali prihodnost. Liturgija oživlja preteklost in vnema upanje za prihodnost.

c) Sionske pesmi (46; 48; 76; 84; 87; 122; prim. 24; 68; 132) poveličujejo Jeruzalem in njegov tempelj. Bog je Sion izbral za svoj kraj počitka, zato združuje več sijajnih imen: prestolnica Davidove dinastije, versko središče, najsvetejše bivališče Najvišjega, Božje mesto, mesto velikega Kralja. V Jeruzalemu potekajo sprevodi s skrinjo zaveze (24; 68). Sion je prekrasna višina (48) in v svetišču se Bog razodeva kakor na Sinaju (68). Vse Izraelu zagotavlja, da je Bog v njem navzoč in skrbi za njegovo varnost. Še več, Sion postane kraj, kjer se bo vsakdo končno počutil doma (87). Zbirko stopniških psalmov (120–134) so verjetno prepevali ob romanjih v Jeruzalem. Sestavljeni so v različnih literarnih oblikah. Nekateri (122; 125; 132) so prave hvalnice Sionu.

č) Kraljevski psalmi skoraj vedno poveličujejo jeruzalemske časne vladarje (2; 18; 20; 21; 45; 72; 89; 101; 110; 132; 144): ob maziljenju, obletnici kronanja, poroke, zmage itd. Te pesmi so literarno zelo različne, pač zaradi različnih priložnosti, ob katerih so nastale. Toliko bolj jih povezuje oseba tistega, ki ga proslavljajo: kralj, ki ga Bog mazili, mesija, dedič obljub, Božji predstavnik in izvrševalec Božje pravičnosti, srednik Božjih blagoslovov. V teh pesmih jasno vidimo mesto, ki ga ima obljuba Davidu po posredovanju preroka Natána (prim. 2 Sam 7). Vsi ti hvalni psalmi nosijo v sebi obljubo idealnega stanja: pričakovanje končnega Božjega kraljestva, pričakovanje idealne prestolnice, pričakovanje Mesija.

2. PSALMI PROŠNJE, ZAUPANJA IN ZAHVALE

Tem psalmom je skupno doživljanje stiske. Zato v nekaterih jezikovnih izročilih vse te psalme imenujejo žalostinke. Molivec kliče na pomoč in pri tem izraža zaupanje, ki prehiteva ali spremlja krizo. Delovanje milosti vodi v srečen razplet in molivec se zahvaljuje Bogu za rešitev. Včasih so v istem psalmu med seboj tesno povezani prošnja, zaupanje in zahvala (22; 30; 31; 54; 56; 61). Te molitve izražajo osebno pobožnost ali pobožnost skupnosti, ki je zbrana za liturgični obred (prim. Jl 1,13; 2,17). Prav je, da ne zaostrujemo razlike med posameznikom in skupnostjo, kajti vernik, ki moli, ni osamljen; priznava, da je del Božjega ljudstva (prim. 25,22; 28,9; 69,36) in mu bogoslužje ni tuje (prim. 5,8; 28,2; 140,13–14). Še več, psalmistov »jaz« je često le maska za skupnost, npr. v primeru, kadar duhovnik ali kralj govori v imenu skupine. Končno so psalmi, ki so sprva izražali osebna čustva, postali skupnostne molitve v obredni liturgiji ali ob njihovi vključitvi v psalter.

a) Prošnji psalmi ali klici na pomoč se navadno razvrščajo takole: klicanje Božjega imena, ki mu sledi klic na pomoč; sledi razlaga stanja in včasih še ena priprošnja; na koncu je izraženo pričakovanje ali upanje na uslišanje.

Osebne ali posameznikove molitve sestavljajo skoraj četrtino psalterja (5; 6; 7; 13; 17; 22; 25; 26; 28; 31; 35; 36; 38; 39; 42; 43; 51; 54–57; 59; 61; 63; 64; 69; 70 = 40,14–18; 71; 86; 88; 102; 109; 120; 130; 140–143). Tožbe nesrečnih često opisujejo njihovo stisko: bolezen, obtožbe, preganjanje, spokorjenje, begunstvo ali izgnanstvo. Preganja jih tolpa sovražnikov: vojaki, razbojniki, lovci s svojimi zankami in orožjem, divje zveri, biki, psi, kače; toda teh nasprotnikov ni lahko spoznati. Za dosego svojega namena uporabljajo vsa mogoča sredstva, še posebno slabonamerne besede, obrekovanje, kriva pričevanja, obtožbe, kletve ali čarovnije.

Za te nesrečne žrtve vse poteka na zemlji: bolezen in sovražniki vodijo v smrt in v »Šeol«, se pravi v kraljestvo mrtvih, ki je v globinah zemlje in ga ne smemo zamenjati s peklom. Hebrejski izraz, ki bi ga radi prevedli z »duša«, ima v resnici več pomenov: grlo, žrelo, apetit, požrešnost, dih, življenje; često je enak preprostemu osebnemu zaimku. Nekdaj so vitalnost imeli za moč, ki se spreminja in ki jo bolezni ter sovražni napadi zmanjšajo ali predajo smrti. In če je delovanje teh nasprotnikov in bolezni pogosto tesno povezano, je težko ugotoviti, ali je prizadeti zbolel zaradi hudobije drugih ali pa so ti postali njegovi nasprotniki, ko so v njegovi bolezni odkrili dokaz za njegovo krivdo.

Včasih ti nesrečniki gledajo na svoje trpljenje kot na kazen za poznane ali skrite grehe. Božjo jezo hočejo pomiriti s tem, da priznavajo svojo krivdo. Spet drugje nas tožba teh ljudi spominja na krike Jeremija ali Joba. Nekateri se sklicujejo na Božjo pravičnost, naj razodene, da imajo prav, pa najsi je to prek preizkušnje »Božje sodbe« (prim. 4 Mz 5,11–31), in naj zmede njihove sovražnike. Sedem psalmov (6; 32; 38; 51; 102; 130; 143) si je utrlo pot v krščansko bogoslužje pod imenom spokorni psalmi.

Skupinski psalmi, ki kličejo na pomoč (12; 44; 58; 60; 74; 79; 80; 83; 85; 90; 94; 108; 123; 137; prim. 77; 82; 106; 126), imajo enako zgradbo kot prejšnji. Predpostavljajo kakšno narodno nesrečo: vojaški poraz, napad sovražnih čet, pokol, porušenje, oskrunjenje templja, veliki stiskajo majhne in uboge, krivični pravične. Izrael bi rad priklical Boga na pomoč, zato se sklicuje na svojo nedolžnost (prim. 44,18) ali priznava svoj greh (prim. 78,8–9), kliče v spomin velika Božja dela v preteklosti (prim. 44,2–9; 74,2.12–17), posebno zavezo (prim. 74,20). Končno gre za Božjo čast (prim. 74,18; 79,10–12) in Božjo zvestobo do Izraela (prim. 44,27). Zadeva ljudstva je istovetna z Božjo.

b) Psalmi zaupanja so pesmi, v katerih je zaupanje prevladujoča tema (3; 4; 11; 16; 23; 27; 62; 121; 131; prim. 91). Mogoče je, da so te pesmi levitskega nastanka, ker opevajo varnost, veselje in mir, ki jih prinaša bližina z Bogom (16; 23). Utrjujejo vero in vabijo izraelske rojake, naj posnemajo to izkustvo. Osrečujoča varnost je pogosto povezana s templjem, kjer se razodeva Bog in od koder uslišuje svoje vernike, ki se zatekajo k njemu (prim. 3,5; 11,4; 27,4). Trije psalmi (115; 125; 129) izražajo zaupanje skupine.

c) Zahvalni psalmi posameznikov (9; 10; 30; 32; 34; 40,2–12; 49; 92; 116; 138; prim. 107) ali skupine (66; 67; 118; 124; prim. 65) navadno vsebujejo te prvine: po izjavi, ki včasih obravnava himnične teme (prim. npr. 9,3–12), psalmist spominja na prestano nevarnost, na svojo molitev v preizkušnji in na spremembo položaja zaradi Božje pomoči. Molitev se končuje s povabilom, naj hvalimo Boga, ki izkazuje pomoč. Zdi se torej, da so to zahvalo izpovedovali med verskim obredom ob izpolnitvi zaobljub. Psalma 107 in 118 zaslužita posebno pozornost. V Ps 107 nekdo vodi obred za potnike, ujetnike, bolnike, mornarje; ti se prihajajo zahvaljevat za svojo rešitev. Ps 118 z zahvalo posameznika izraža hvaležnost Izraela pred njegovim Rešiteljem.

3. POUČNI PSALMI

Že v prejšnjih skupinah psalmov so navzoče modrostne in poučne prvine. Toda nekateri psalmi imajo prav poseben namen poučevati. To med drugim dokazuje pogost naslov maskíl ‘pouk’ (32,1; 42,1; 44,1; 45,1; 52,1; 53,1; 54,1; 55,1; 74,1; 78,1; 88,1; 89,1; 142,1; prim. 47,8) ali lelamméd ‘za poučevanje’ (60,1). Literarne oblike poučnih psalmov so različne:

a) Poučni izreki (37; 112; 119). Po zgledu modrih pisci teh psalmov uporabljajo izreke ali šolske vzorce, kot je abecedna ureditev; to je pripomoglo, da so si psalme laže zapomnili.

b) Zgodovinski nauki (78; 105; 106) spominjajo na izročila očakov, izhod iz Egipta, pot skozi puščavo, razodetje na Sinaju, osvojitev obljubljene dežele. Posegi Boga poudarjajo njegovo zvestobo obljubam in zavezi, njegovo potrpežljivost ali usmiljenje, s tem pa zapovedujejo določeno pokorščino.

c) Liturgična besedila (15; 24; 134; prim. 91; 95), ki so jih verjetno uporabljali ob prihodu k vratom svetišča, spominjajo na pogoje za prihod pred Boga v tempelj.

č) Preroške spodbude (14; 50; 52; 53; 75; 81; prim. 95), ki izhajajo iz napovedi obljub ali groženj, poveličujejo resnično pobožnost in zahteve zaveze, grajajo pa brezbožnost. Zlasti Ps 50 obsoja splošno prepričanje, da daritve že same po sebi učinkujejo, ne glede na moralno vedenje.

d) Modrostne pesmi (1; 37; 49; 73; 112; 119; 127; 133; prim. 128; 139) obravnavajo vprašanja sreče ali nesreče pravičnih oziroma krivičnih. S tem se dotikajo problema povračila, zavedajoč se, da Bog uveljavlja svojo pravičnost na zemlji. Zdi se, da imajo nekateri v mislih tudi pravično Božjo sodbo v drugem veku (prim. 49,16; 73,24).

V poučnih psalmih ima zelo vidno mesto tema o postavi. Psalmisti radi poudarjajo, da je premišljevanje postave in življenje po njenih odredbah neizčrpen vir dobrin (1; 119; prim. 19,8–14).

Vir: https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Ps+0&id0=1&pos=0&set=2&l=sl