BENEDIKT XVI. IN KARDINAL SARAH
V NOVI KNJIGI ZAGOVARJATA DUHOVNIŠKI CELIBAT
»NE MOREM OSTATI TIHO«:
Diane Montagna; 12. januar 2020
Benedikt XVI.: »Poročeni moški bi lahko prejeli zakrament svetega reda le, če so se zavezali spolni vzdržnosti.«
RIM; – Benedikt XVI. in kardinal Robert Sarah, soavtorja nove knjige o duhovniškem celibatu, sta zavzela odločno stališče zoper duhovniško posvečenje poročenih moških v Katoliški cerkvi.
Čas izida nove knjige je zelo pomemben. Nastopa pred težko pričakovano posinodalno apostolsko spodbudo glede nedavne škofovske sinode o Amazoniji. Na srečanju, ki se je zgodilo oktobra v Vatikanu, je bilo predlagano, naj se uvede izjema pri celibatu za katoliško duhovništvo.
Nova knjiga zaslužnega papeža in prefekta Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov z naslovom »Iz globin najinih src« (De profoundeur de nos cœurs) bo najprej izšla v francoščini 15. januarja.
»Zmožnost odreči se poroki, da bi se oseba v polnosti dala na voljo Bogu, je kriterij za duhovniško službo,« piše Benedikt XVI. v novi knjigi. Glede stvarne oblike celibata v prvotni Cerkvi je treba opozoriti na to, da so smeli poročeni moški prejeti zakrament svetega reda le, če so se zavezali spolni vzdržnosti, kar pomeni jožefinski poroki. Zdi se, da je bilo tako stanje precej normalno v prvih stoletjih.«
Med sinodo o Amazoniji oktobra lani so sinodalni očetje razpravljali o možnosti posvečenja poročenih moških (viri probati) v regiji kot o izjemi.
Po zgledu sinode so vodilni člani nemške hierarhije odkrito napovedali, da se bodo, če bo taka izjema sprejeta, tudi oni potrudili za poročene duhovnike v Nemčiji.
Ne ve se točno, kakšno je stališče papeža Frančiška o zadevi vpeljave izjeme za poročene duhovnike v Katoliški cerkvi. Dne 27. januarja 2019 je Frančišek med tiskovno konferenco na letalu ob vračanju iz Paname dejal, da »osebno« verjame, da je »celibat darilo Cerkvi« in »se ne strinja s tem, da bi bil celibat možnost izbire.« Je pa dodal, da preudarja o »nekaterih možnostih za zelo oddaljene kraje,« kot so pacifiški otoki, kjer se pojavlja »pastoralna nuja«.
To stališče se zrcali tudi v zaključnem dokumentu sinode o Amazoniji. V 111. odlomku, ki je bil potrjen z dvetretjinsko večino glasov, avtorji navajajo: »Celibat cenimo kot dar Boga (SC 1967 1) do mere, ko ta dar omogoča misijonarjem, posvečenim v duhovništvo, da se morejo v polnosti posvetiti služenju svetega Božjega ljudstva.«
Vendar pa dokument v nadaljevanju omenja, da »so bili nekateri sinodalni očetje naklonjeni bolj splošnemu pristopu k zadevi«, zato predlaga, da bi »primerni in spoštovani moški iz občestva z veljavno osnovano in trdno družino, ki so imeli rodoviten stalni diakonat in so bili deležni ustreznega izobraževanja,« bili posvečeni »z namenom ohraniti življenje krščanske skupnosti … na najbolj oddaljenih območjih amazonske pokrajine.«
Nova knjiga zaslužnega papeža Benedikta XVI. in kardinala Roberta Saraha torej prihaja sredi razprave o poročenih duhovnikih, ki jo je začel Frančišek, in omogoča, da se sliši njun glas.
»Kot sinu Afrike mi zavest ne dovoljuje podpirati zamisli, da bi narodi na poti evangelizacije lahko bili prikrajšani za to srečanje z duhovništvom, živetim v polnosti,« piše kardinal Sarah v novi knjigi. »Narodi Amazonije imajo pravico do polnosti izkušnje Boga ženina. Ne morejo jim biti ponujeni ‘drugorazredni duhovniki’. Nasprotno, mlajša kot je Cerkev, bolj potrebuje radikalno naravo evangelija.«
Knjiga prihaja tudi po sledi krize duhovniške formacije in homoseksualne izprijenosti, ki je omogočila visokim cerkvenim dostojanstvenikom, kot je nekdanji kardinal in obsojeni spolnih zlorab Theodore McCarrick, da so se neovirano povzpeli po stopnjah hierarhije.
V uvodu zaslužni papež in gvinejski kardinal pojasnita, da se je knjiga rodila iz tihote, molitve in vrste pogovorov in pisem, ki sta si jih izmenjala v zadnjih mesecih.
S svetim Avguštinom, cerkvenim učiteljem iz četrtega stoletja, potrjujeta: «Ne morem ostati tiho! Vem, kako poguben bi bil zame molk. Ne želim se namreč valjati v cerkvenih časteh, temveč verjamem, da bom moral za zaupane mi ovce odgovarjati Kristusu, prvemu Pastirju. Ne morem ostati tiho ali se delati nevednega.«
Ko je bila vest o knjigi objavljena v francoščini, je Mark Brumley na Twitterju naznanil, da bo založba Ignatius Press delo izdala pod naslovom: »Iz globin najinih src: duhovništvo, celibat in kriza v Katoliški cerkvi.« Knjiga bo na voljo v prednaročilu od ponedeljka, 13. januarja, in bo poslana 20. februarja.
»Njuna knjiga ne obravnava le duhovniškega celibata, četudi je sam po sebi tako pomemben,« je povedal oče Joseph Fessio, ustanovitelj založbe Ignatius Press in urednik, v nedeljskem sporočilu za javnost. »Naslavlja, kot to opisuje zaslužni papež Benedikt XVI. v svojem prvem odstavku: ‘trajno krizo, ki jo duhovništvo doživlja že vrsto let.’ A gre še za več, kot le za to; gre za naravo Cerkve in za to, kako biti Kristusovi učenci. To je knjiga, ki bi jo morali prebrati vsi. Je močna in osebna – iz globine njunih src.«
Ključne odlomke iz nove knjige je v nedeljo ekskluzivno objavil francoski dnevnik Le Figaro. Spodaj objavljamo neuraden angleški prevod nekaterih navedkov. Odlomke iz uvoda in sklepa knjige sta skupaj napisala Benedikt XVI. in kardinal Sarah.
Ne morem ostati tiho
Srečala sva se v zadnjih mesecih, ko je v svetu odmeval hrup, ki ga je ustvarila nenavadna medijska sinoda, ki je imela prednost pred resnično sinodo. V tihoti sva molila in premišljevala. Vsako najino srečanje naju je navdalo z občutkom tolažbe in miru. Najina razmišljanja so naju na različne načine vodila k izmenjavi pisem. Podobnost najinih skrbi in usmerjenost najinih sklepov k isti točki sta naju navedla k temu, da bi dala sad najinega dela in najinega duhovnega prijateljstva na voljo vsem vernikom, in v tem sledila zgledu svetega Avguština. Resnično, kot on lahko potrdiva: »Silere non possum! Ne morem ostati tiho! Vem, kako poguben bi bil zame molk. Ne želim se namreč valjati v cerkvenih časteh, temveč verjamem, da bom moral za zaupane mi ovce odgovarjati Kristusu, prvemu Pastirju. Ne morem ostati tiho ali se delati nevednega.« … To počneva v duhu ljubezni za edinost Cerkve. Če ideologija razdvaja, potem ljubezen združuje srca. Proučevanje nauka odrešenja lahko samo zedini Cerkev okoli njenega Božjega Učitelja. To počneva v duhu dobrotljivosti.
– Uvod
Ontološka vzdržnost
Vsakodnevno slavljenje Evharistije, ki pomeni trajno stanje služenja Bogu, samo po sebi ne opušča nezmožnosti zakonske zveze. Lahko rečemo, da se je spolna vzdržnost, ki je bila funkcionalna, preoblikovala v ontološko. (…) V današnjem času se preveč zlahka trdi, da je vse to samo posledica prezira do telesnosti in spolnosti. (…) Taka presoja je zmotna. Da bi to dokazali, se je treba le spomniti, da je imela Cerkev poroko vedno za od Boga podarjen nebeški dar na zemlji. Vendar pa zakonski stan zadeva človeka v njegovi celovitosti, in ker služba Bogu tudi zahteva popolno podarjenost človeka, se ne zdi mogoče, da bi obe vrsti poklicanosti mogli udejanjiti sočasno. Tako je zmožnost odreči se poroki, da bi se oseba v polnosti dala na voljo Bogu, kriterij za duhovniško službo. Glede stvarne oblike celibata v prvotni Cerkvi je treba opozoriti na to, da so smeli poročeni moški prejeti zakrament svetega reda le, če so se zavezali spolni vzdržnosti, kar pomeni jožefinski poroki. Zdi se, da je bilo tako stanje precej normalno v prvih stoletjih.
– Benedikt XVI.
Odpoved vsem kompromisom
Brez odpovedi materialnim dobrinam duhovništvo ni mogoče. Klic k sledenju Jezusu ni mogoč brez znamenja svobode in odpovedi vsem kompromisom. Verjamem, da ima celibat velik pomen kot opustitev možne zemeljske domene in kroga družinskega življenja; celibat postane celo resnično nepogrešljiv, tako da lahko naše potovanje k Bogu ostane temelj našega življenja in se konkretno izrazi. To seveda pomeni, da mora celibat s svojimi zahtevami prežemati vse drže življenja. Ne more doseči svojega polnega pomena, če se prilagajamo pravilom lastnine in držam življenja, ki se obče udejanjajo v sedanjem času. Stanovitnost ni mogoča, če svojega zedinjenja z Bogom ne postavimo v središče svojega življenja.
– Benedikt XVI.
Poslanstvo duhovnika
Kaj pomeni biti duhovnik Jezusa Kristusa? (…) Bistvo duhovniškega poslanstva je v prvi vrsti določeno z dejstvom, da stojimo pred Bogom, da smo na straži za njega, da zanj obstajamo. (…) Za nas to pomeni, da stojimo pred Gospodom, ki je navzoč; to kaže na Evharistijo kot središče duhovniškega življenja. (…) Duhovnik mora biti tisti, ki motri. Biti mora oprezen pred grozečimi silami zla. Svet mora ohraniti buden za Boga. Biti mora tisti, ki stoji na robu; dosleden pred tokom časa. Pokončen v resnici. Zanesljiv v zavezanosti služenju Gospodu. Stati pred Gospodom mora vselej pomeniti tudi srbeti za ljudi pred Gospodom, ki potem skrbi za vse nas pred Očetom. In to mora pomeniti zavzemati se za Kristusa, njegovo besedo, njegovo resnico, njegovo ljubezen. Duhovnik mora biti pošten, pogumen in celo voljan trpeti žalitve za Gospoda. (…) Duhovnik mora biti oseba, polna resnicoljubnosti, čuječa, ki stoji vzravnano. Vsemu temu se pridružuje potreba po služenju. (…) Če je liturgija osrednja duhovnikova dolžnost, to obenem pomeni, da mora biti molitev prednostna resničnost, ki se je je treba vedno na novo in vedno globlje učiti v šoli Kristusa in svetnikov vseh časov.
– Benedikt XVI.
Kaj pomeni beseda »svet«?
Beseda »svet« izraža posebno naravo Boga. Samo on je Sveti. Človek postane svet v tolikšni meri, kolikor je z Bogom. Biti z Bogom pomeni odložiti tisto, kar je zgolj »jaz« in postati eno s celoto Božjega življenja. To osvobajanje sebe pa je lahko zelo boleče, in ni nikoli dovršeno enkrat za vselej. Izraz »posvetiti« lahko pojmujemo na zelo konkreten način tudi kot duhovniško posvečenje v smislu, da to pomeni, da si živi Bog popolnoma lasti človeka, zato da bi ga pripravil k temu, naj mu služi.
– Benedikt XVI.
Brez drugorazredniih duhovnikov
Pravilno umevan duhovniški celibat je osvoboditev, čeprav je včasih tudi preizkušnja. Duhovniku omogoča, da se dosledno uveljavi v svoji identiteti soproga Cerkve. Načrt prikrajšanja skupnosti in duhovnikov za to veselje ni delo usmiljenja. Kot sinu Afrike mi zavest ne dovoljuje podpirati zamisli, da bi narodi na poti evangelizacije lahko bili prikrajšani za to srečanje z duhovništvom, živetim v polnosti. Narodi Amazonije imajo pravico do polnosti izkušnje Boga ženina. Ne morejo jim biti ponujeni »drugorazredni duhovniki«. Nasprotno, mlajša kot je Cerkev, bolj potrebuje radikalno naravo evangelija.
– Kradinal Sarah
Laž je govoriti o izjemah
Posvetitev poročenih moških, tudi če so bili pred tem stalni diakoni, ni izjema, ampak prelom, rana v skladnosti duhovništva. Govoriti o izjemah je zloraba jezika ali laž (…) Še več, posvečevanje poročenih moških v mladih krščanskih skupnostih bi preprečilo pospeševanje duhovniških poklicev neporočenih duhovnikov. Izjema bi postala trajno stanje, škodljivo za pravilno razumevanje duhovništva.
– Kradinal Sarah
Cerkev ni človeška organizacija
Živimo v žalosti in trpljenju v teh težkih in težavnih časih. Najina sveta dolžnost je bila, da spomniva na resnico o katoliškem duhovništvu. Po njem je vsa lepota Cerkve postavljena pod vprašaj. Cerkev ni zgolj človeška organizacija. Cerkev je skrivnost. Ona je skrivnostna Kristusova nevesta. Na to naš duhovniški celibat neprenehoma opozarja svet. Nujno in potrebno je, da vsi, škofje, duhovniki in laiki ne dopuščajo več, da bi nanje vplivali škodljivi izgovori, nenaravne stvaritve, peklenske laži in zmote, ki so v modi, ki poskušajo razvrednotiti duhovniški celibat. Nujno in potrebno je, da se vsi, škofje, duhovniki in laiki znova ozrejo na Cerkev in duhovništvo, ki varuje njeno skrivnost, s pogledom vere. To bo najboljša obramba pred duhom razkola, duhom politike in tudi pred duhom ravnodušnosti in relativizma.
– Sklep