EVHARISTIJA, BOŽJI DAR ZA ŽIVLJENJE SVETA
Marc card. Ouellet in drugi
Temeljni teološki dokument
za 49. mednarodni evharistični kongres 2008
Québec (Kanada) od 15. do 22. junija 2008
Evharistija vsebuje jedro krščanskega odgovora na dramo humanizma, ki je izgubil temeljni odnos z Bogom Stvarnikom in Odrešenikom.
Evharistija je spominjanje Boga v njegovem odrešilnem delovanju. Kot spomin smrti in vstajenja Jezusa Kristusa prinaša svetu evangelij dokončnega miru, ki kljub temu ostaja predmet upanja v sedanjem življenju. Ko Cerkev v imenu vsega človeštva, odrešenega po Jezusu Kristusu, obhaja sveto evharistijo, sprejema božji dar, ki ji je bil obljubljen: »Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26). Bog sam se dokončno spominja svoje zaveze s človeštvom in se daje kot hrana za večno življenje. »Spomnil se je svoje dobrote,« je zapela Devica Marija v svojem Magnificatu (Lk 1,54).
Prvi del
SVETA EVHARISTIJA, BOŽJI DAR
1. EVHARISTIJA, NAJVZVIŠENEJŠI BOŽJI DAR
A. V središču in na vrhuncu odrešenjske zgodovine
»Cerkev ni prejela evharistije od Kristusa, svojega Gospoda, kakor katerikoli drug dragocen dar, marveč kot najvzvišenejši dar, saj je evharistija dar njega samega, njegove osebe v njegovi sveti človeškosti in tudi njegovega odrešenjskega dela.« Božji služabnik Janez Pavel II. je sklenil in okronal svojo papeško službo v letu evharistije, ki ga je razglasil po izdaji svoje okrožnice Cerkev iz evharistije (Ecclesia de Eucaristia). V srcu Cerkve je hotel poživiti občudovanje najvzvišenejšega daru svete evharistije in vzbuditi prenovo češčenja tega zakramenta, ki vsebuje samo osebo Gospoda Jezusa v njegovi sveti človeškosti. Škofovska sinoda oktobra 2005, ki je obravnavala témo Evharistija v življenju in poslanstvu Cerkve, je nadaljevala in poglobila razmišljanje, ko je točneje opredelila pastoralne prvine evharistične skrivnosti. Ta najvzvišenejši dar je Bog v zgodovini odrešenja dolgo pripravljal. Sveta evharistija namreč povzema in dejansko okrona množico darov, ki jih je Bog dal človeštvu od stvarjenja sveta naprej. Evharistija privede do konca božji načrt, da bo sklenil dokončno zavezo s človeštvom. Kljub tragični zgodovini greha in zavračanja, ki traja vse od začetkov, Bog po tem zakramentu vzpostavlja novo zavezo, zapečateno s Kristusovo krvjo. Ta zaveza dokončno sklepa dolgo zgodovino zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom, ki je izšlo iz Abrahama, našega očeta v veri. Kakor obhajanje judovske pashe ob času zaveze (obljube) tako tudi evharistija spremlja romanje božjega ljudstva v zgodovini nove zaveze. Je živ spomin daru, ki ga je Jezus Kristus napravil iz svojega telesa in svoje krvi, da bi odkupil človeštvo od greha in smrti ter mu posredoval večno življenje.
2. EVHARISTIJA, SPOMIN VELIKONOČNE SKRIVNOSTI
Navzočnost vstalega Kristusa
A. Spomin Kristusove velike noči in dar Svete Trojice
Kakšna je torej vsebina tega spomina, ki ga Cerkev obhaja od začetka kot najvzvišenejši Gospodov dar? Jezus je določil njegovo bistveno obliko pri zadnji večerji, ko je izgovoril posvetilne besede nad kruhom in vinom, da bi ju spremenil v svoje telo in svojo kri. Toda to dejanje osebnega Kristusovega daru skriva neizčrpno vsebino, ki ji ne bomo nikoli prišli do dna, saj vsebuje vso pasho, to je njegovo ljubezni polno podaritev Očetu do smrti na križu in njegovega vstajenja od mrtvih v moči Svetega Duha. Ko Cerkev obhaja evharistijo, sprejema dar Kristusa, ki se daruje v roke grešnikov v duhu pokorščine Očetovi volji.
B. Pashalna daritev – učinkovito znamenje božjega daru
Ker je ta daritev spomin Kristusove velike noči (pashe), je evharistija tudi daritev, kakor nam vztrajno kliče Katekizem katoliške Cerkve. »Zanje se posvečujem,« (Jn 17,18) je zaupal Jezus svojim učencem pri zadnji večerji. Ko je prišla njegova ura, se ni odvrnil od volje svojega Očeta; Kristus ljubi Očeta in se je svobodno izročil v roke ljudi iz ljubezni do Očeta in iz ljubezni do grešnikov. Evharistija je spomin na to žrtev, je dejanje odrešilne ljubezni; dejanje, ki je vzpostavilo občestvo človeštva z Bogom in odstranilo oviro, ki jo je postavil greh sveta. V vsej zgodovini je človekova nepokorščina nenehno prekinjala zavezo z Bogom. Ljubeča Kristusova pokorščina pa je odkupovala vse grešne nepokorščine Adamovih sinov in hčera. »To žrtev je Oče sprejel in v zameno za to popolno predanost svojega Sina, ki je postal ‘pokoren do smrti’ (Flp 2,8), podaril kot očetovski dar, namreč dar novega večnega življenja v vstajenju.« Ta zamenjava je na novo vzpostavila odnos (komunikacijo) in občestvo med nebom in zemljo, med Bogom, ki je Ljubezen, in med človeštvom, ki je poklicano, da po veri postane deležno njegove ljubezni. Kristusova daritev je torej velikonočna daritev, popolna podaritev samega sebe, ki vsemu človeštvu pomaga, da »preide« iz suženjstva greha v svobodo božjih otrok. »Resnično, resnično vam povem: kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,54). Ta resnična žrtev prinaša Božjemu Sinu neizmeren delež bolečin, celo sestop v brezno smrti. Evangeliji poročajo o nekaterih vidikih Jezusovega trpljenja, ki odkrivajo brezno njegovega trpljenja in globino njegove ljubezni. Iz Gospodove žeje na križu, njegovih ran, njegove zapuščenosti, njegovega presunljivega krika in njegovega prebodenega srca lahko nekako zaslutimo vse njegove muke, telesne, moralne in duhovne. »V njegovi smrti na križu,« navaja Benedikt XVI., »se dopolni tisti božji obrat proti samemu sebi, v katerem se daruje, da bi zopet dvignil človeka in ga rešil.
Takšna je torej ljubezen v svoji najbolj radikalni obliki.« Ko premišljujemo o tej trpeči in na križu umirajoči ljubezni, se naučimo premeriti neskončno ljubezen njegovega srca in uganiti neskončnost daru evharističnega zakramenta.
Vir: https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/0/38FCA5125FEA09CAC125757E00269E1B/$FILE/CD123EVHARISTIJA.PDF
(z možnostjo ogleda ali prenosa celotnega dokumenta v PDF obliki.)