SVETA MAŠA, VRHUNEC VERE
Sveta maša, ki je »spomin Kristusove smrti in vstajenja, zakrament ljubezni, znamenje edinosti, vez ljubezni«, ki bi morala vsak teden izzvati obnovo vere, resničen izbruh radosti, gorečnosti in apostolata, le prepogosto ostaja brez otipljivega uspeha in praktičnih posledic.
»Verniki naj pri tej skrivnosti ne bi prisostvovali kot tuji ali nemi gledalci, ampak naj bi jo v obredih in molitvah dobro razumeli; zvesto, pobožno in dejavno naj bi sodelovali pri svetem dogajanju, se dali oblikovati Božji besedi in se krepili ob mizi Gospodovega telesa. Zahvaljevali naj bi se Bogu in darovali brezmadežno žrtev ne le po mašnikovih rokah, ampak združeni z njim, in se ob tem naučili darovati tudi sami sebe. Tako naj bi se po Kristusovem sredniku vsak dan bolj použivali v edinosti z Bogom in med seboj, da bo končno Bog vse v vseh.«
Ali verujemo, da je Gospod, ki bo zdaj zdaj navzoč med nami, nekdo, ki živi? Da ni samo ime, spomin, oseba iz preteklosti, ampak da je, upal bi si reči, naš sodobnik, naš sosed? Saj se spominjate besed angelov svetim ženam, Mariji Magdaleni in drugim, ki so šle na velikonočno jutro h grobu in so se prestrašile, ko so ga našle praznega: »Ne bojte se. Jezusa iščete Nazareškega, križanega. Čemu iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, kajti vstal je, kakor je bil rekel. Pridite in poglejte mesto, kjer je bil. Hitro pojdite in povejte njegovim učencem: vstal je in glejte, pred vami pojde v Gelilejo, tam ga boste videli.«
Sv. Pavel pa pravi: »Od mrtvih vstali Kristus več ne umrje; smrt nad njim več ne gospoduje. Kajti smrt, ki jo je za greh pretrpel, je pretrpel enkrat za vselej; življenje pa, ki ga živi, živi Bogu« (Rim 6, 9).
Kadar mislimo na Kristusa, ne smemo misliti nanj kot na bitje iz preteklosti, ampak kot na nekoga, ki zdaj živi nespremenljivo življenje. V tej točki imamo isto srečo kakor njegovi sodobniki iz Judeje ali iz Galileje. Tedaj so se gnetle okoli njega množice; prihajale so od povsod, včasih zelo daleč, da bi ga videle in slišale. »In kamor koli je prihajal v vasi ali na pristave ali v mesta, so polagali bolnike na trge in ga prosili, da bi se ti smeli dotakniti vsaj robu njegove obleke. In vsi, ki so se ga dotaknili, so ozdraveli« (Mr 6, 56).
Sveta maša za ozdravljenje in osvoboditev (koronavirus) – p. Peter Vrabec OFM;
12. marec 2020, cerkev svetega Lenarta, frančiškanski samostan v Novem Mestu (Klošter)
To pa ni bilo samo takrat, on tudi zdaj živi kakor tedaj. Nič mu ni neznano, nič mu ni brezpomembno. Čeprav ni za nas vidnega stika, ki so ga imeli tedaj njegovi apostoli in njegovi sodobniki, pa resničnost ni zdaj nič manj resnična niti manj bogata. On vse vidi in vse ve. Bere na dnu srca, kot je bral tedaj. Ni nam treba niti povzdigniti glasu ali mu izraziti svojih želja in svojih potreb. Kakor je med dvema, ki se ljubita, v trenutku vzpostavljena zveza, ne da bi bilo treba besed, tako moramo ravnati z njim.
Obračamo se na nekoga, ki je živ, ki je zdaj tu, na nekoga, ki je tesneje z nami, kot smo sami s seboj. Edini od vsej bitij iz preteklosti je, ki nam je navzoč v teh pogojih. Vsi drugi so dejansko izginili, čeprav nam je spomin na nekatere izredno drag in živ. Ko se jih spominjamo, smo še vedno ganjeni. Vendar je to in more biti to samo spomin. Kristus pa je vedno živ, on je vstal od mrtvih. On je živ v najvišji meri. Z njim se bomo zdaj zdaj zopet srečali, s takim, kakršen je bil, kakršen je in kakršen ostane.
Nikoli ne smemo izgubiti izpred oči, da smo tedaj, ko prisostvujemo sveti maši, kakor je splošno znano, povabljeni na sestanek z nekom, čigar navzočnost bi nas morala napolniti z neizmernim veseljem. Njega bi morali pričakovati ves teden: še štiri dni, še dva dni, jutri. Če gledamo v sveti maši nekaj drugega kot to, zapoved, ki se ji moramo pod velikim grehom podvreči, tlako, ki se ji ni mogoče odtegniti, strog in hladen obred, ki nam v resnici ničesar ne pove, kako naj potem dojamemo globoki pomen in neizmerno bogato resničnost, ki nam jo nudi ta nedeljski sestanek?
Tako se zdi, da smo prišli do resničnega pojma svete maše: oživljanje spomina, obnavljanje in darovanje Kristusove daritve, Kristusove žrtve. Ne moremo je izraziti bolje kakor z besedami evharistične molitve neposredno po spremenjenju: »V spomin njegove smrti in njegovega vstajenja darujemo tebi, Gospod, kruh življenja in kelih zveličanja. Zahvaljujemo se ti, da smemo biti tu pred teboj in ti služiti.« Molitev pove, zakaj in kako smo zbrani okrog oltarja, in izrazi resnični značaj naše molitve.
Naše zveličanje, naše odrešenje, ki ju obhajamo in za katera se zahvaljujemo, sta neločljiva od trpljenja in smrti našega Gospoda: »Kristus je moral trpeti, da je mogel stopiti v svojo slavo.« »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane sámo; če pa umrje, rodi obilo sadu.« »Sin človekov ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«
Tako nam sveta maša ne samo obuja spomin na Kristusovo trpljenje in smrt, ni samo čutom dostopni in govoreči spomin na Kristusovo trpljenje in smrt, ampak nam daje sámo navzočnost Kristusa, našega Odrešenika in naše Glave. Odslej se sveta maša odvija skupaj s Kristusom, z njegovo osebo, z njegovo molitvijo, z njegovo ljubeznijo. Vsi skupaj, on in mi, udje in Glava, izražamo Bogu svojo ljubezen, svojo zahvalo, svojo »evharistijo«.
»Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu.« O če bi razumeli neverjetni pomen teh treh besed! Če bi mogli slutiti vsaj nekaj od neizrekljive skrivnosti, ki se odigrava na oltarju, ali bolj točno, kaj je naš zbor, zbran okoli Učenika in potopljen v molitev skupaj z njim, tedaj bi nas kakor učence na velikonočni večer pretresalo resnično strmenje in hkrati prekipevajoče veselje, sveti strah in obenem neizrekljiva radost.
To, vidite, je sveta maša.
Iz knjige
Palemon Glorieux
SVETA MAŠA, VRHUNEC VERE
Kartuzija Pleterje, 1974
Sveto mašno daritev lahko vsak dan spremljate v živo na EXODUS TV ob 12h, ponovitev pa ob 18h, 24h in 6h: https://www.exodus.si/index.php