SATANOV DIM
VATIKANSKI EKSORCIST GOVORI O SATANOVEM DIMU
Stefano Maria Paci; 16. marec 2001
Devetindvajset let je minilo od tistega dne, 29. junija 1972. Bil je praznik svetega Petra, prvaka apostolov. Bil je praznik svetega Pavla, ki je Kristusov evangelij prinesel do skrajnih kotičkov zahodnega sveta. Tistega dne, 29. junija, je na praznik zavetnikov Rima Petrov naslednik, ki je privzel Pavlovo ime, izrekel dramatično opozorilo. Pavel VI. je spregovoril o najhujšem sovražniku Boga, sovražniku človeka, po imenu Satan, o sovražniku Cerkve. »Satanov dim,« je posvaril Pavel VI., »je skozi razpoke vstopil v Cerkev.« To je bilo tesnobno opozorilo, ki je povzročilo velik šok in pohujšanje, celo znotraj katoliškega sveta.
In danes, 29 let pozneje? Ali se je Satanov dim razkadil ali se še naprej nabira?
Sodelavci italijanskega mesečnika 30Days (30dni) smo obiskali človeka, ki ima vsak dan opraviti s Satanom in njegovo zvijačnostjo. To je njegova služba, skoraj. Je najslavnejši eksorcist na svetu – oče Gabriele Amorth, ustanovitelj in častni predsednik Mednarodnega združenja eksorcistov.
Želeli smo ga obiskati tudi zato, ker je pred nekaj tedni, 15. maja 2001, Italijanska škofovska konferenca odobrila italijanski prevod novega Obreda eksorcizma. Vse, kar je sedaj še potrebno za njegovo uporabo, je potrditev Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov. Je mar to novo orožje v boju Cerkve proti sovražniku? Ali bo razgnalo, če še ni bil razgnan, tisti dim, ki je vstopil v Božje svetišče? Po mnenju očeta Amortha nič od tega. Povedal nam bo, da vojna, ki se odvija že tisočletja, besni bolj srdito kot kdaj koli prej. Da se je bojno polje sedaj pomaknilo v Gospodovo hišo. Da je dim … da je dim odneslo v najbolj neslutene smeri.
Stefano Maria Paci: Končno je italijanski prevod Obreda eksorcizma pripravljen …
Gabriele Amorth: Da, res je. Lani ga Italijanska škofovska konferenca ni mogla odobriti zaradi napak v prevodu iz latinščine. Mi eksorcisti, ki naj bi ga uporabljali, smo izkoristili to priložnost, da smo znova poudarili, da se v veliko točkah z novim Obredom ne strinjamo. Izvorno latinsko besedilo v tem prevodu je nespremenjeno. Dolgo pričakovani Obred se je izkazal za šalo, neverjetno vrv, ki nas z vozli veže pri našem delu zoper hudiča.
Stefano Maria Paci: To je resna obtožba. Kaj točno mislite?
Gabriele Amorth: Lahko podam dva primera, dva očitna primera. V točki 15 govori o zlu v smislu »zlega očesa« in o tem, kako naj se obnašamo. »Zlo oko« je zlo, usmerjeno proti osebi po hudiču. To se lahko naredi na različne načine, v obliki urokov, prekletstev, vuduja ali macumbe. Rimski obred je razložil, kako se je treba tega lotiti. Nasprotno pa novi Obred brezpogojno navaja, da je v teh primerih opravljanje eksorcizma prepovedano. To je enostavno nesmisel. To zlo delovanje je daleč najbolj pogost vzrok demonskih obsedenosti in drugih oblik zla, ki jih povzroča hudič – nič manj kot 90 odstotkov. To je tako, kot bi rekli eksorcistu, naj se upokoji.
Nadalje točka 16 slovesno navaja, da se eksorcizma ne sme izvajati, razen če se ugotovi navzočnost hudiča. To je mojstrovina nesposobnosti, saj moremo ugotoviti, ali hudič obseda osebo samo tedaj, če opravimo eksorcizem. Poleg tega izdajatelji niso uvideli, da so pri obeh točkah nasprotovali Katekizmu Katoliške cerkve, ki svetuje eksorcizem tako v primeru demonske obsedenosti kot pri zlu, ki ga povzroča hudič.
Obred tudi navaja, da je treba to storiti v odnosu do ljudi in stvari. Hudič nikoli ni navzoč v stvareh, le njegov vpliv. Izjave v novem Obredu so resnično zelo resne in zelo škodljive. So sad nevednosti in neizkušenosti.
Stefano Maria Paci: Toda mar ga niso sestavili strokovnjaki?
Gabriele Amorth: Ne, nikakor ne. V zadnjih desetih letih sta se z Obredom ukvarjali dve komisiji – Komisija kardinalov, ki je urejala Prenotando, oziroma začetno ureditev, in Komisija, zadolžena za molitve. Z gotovostjo lahko rečem, da noben član nobene komisije nikoli ni izvršil eksorcizma ali mu bil priča. Noben član nima niti najmanjšega pojma o tem, kaj je eksorcizem. V tem je napaka, izvirni greh tega Obreda. Nihče, ki je pri njem sodeloval, ni bil strokovnjak za eksorcizem.
Stefano Maria Paci: Kako je to mogoče?
Gabriele Amorth: Ne sprašujte mene. Med Drugim ekumenskim vatikanskim vesoljnim cerkvenim zborom je vsaki komisiji pomagala skupina strokovnjakov, ki so delovali skupaj s škofi. Ta navada se je nadaljevala tudi po koncilu vsakokrat, ko so bili ponovno obdelani deli Obreda. V tem primeru pa ne. In če je kdaj bilo področje, kjer so bili strokovnjaki potrebni, je bilo to.
Stefano Maria Paci: Kaj se je potem zgodilo?
Gabriele Amorth: Kar se je zgodilo, je bilo to, da eksorcistov nikoli niso vprašali za nasvet. Vrh tega so bili predlogi, ki smo jih podali, s strani komisij sprejeti z nekakšno razdraženostjo. Cela zadeva je bila zares paradoksalna. Ali hočete, da vam povem o tem?
Stefano Maria Paci: Seveda …
Gabriele Amorth: Ko so bili različni deli Rimskega obreda postopoma pregledani v skladu z zahtevo Drugega vatikanskega koncila, smo eksorcisti čakali, da izide XII. del, Obred za eksorcizem. Očitno to ni veljalo za pomembno zadevo, saj so minila leta, in se ni nič zgodilo. Nato pa se je 4. julija 1990 nenadoma pojavil poskusni začasni Obred. Za nas je bilo resnično presenečenje, da se pred tem niso posvetovali z nami, čeprav smo imeli svoje zahteve dobro pripravljene že precej pred revizijo Obreda. Prosili smo, na primer, naj se pregledajo molitve, da bi vključili prošnje k Materi Božji, ki so povsem izostale, prosili pa smo tudi za bolj izrecne molitve za eksorcizem. Toda bili smo povsem odrezani. Nobene možnosti nam niso dali za kakršen koli prispevek. A nismo obupali. Navsezadnje je bilo besedilo sestavljeno za nas. In smo se lotili dela; tudi zato, ker je v svojem predstavitvenem pismu tedanji prefekt Kongregacije za bogoslužje kardinal Eduardo Martínez Somalo prosil škofovske konference, naj mu v dveh letih posredujejo svoje nasvete in predloge duhovnikov, ki bodo Obred uporabljali. Sklical sem 18 eksorcistov izmed najbolj izkušenih na svetu. Besedilo smo natančno pregledali in ga uporabili. Takoj smo pohvalili prvi del, ki je potrdil evangeljske temelje za eksorcizem. To je bilo biblijsko-teološko področje, kjer strokovnjakov zagotovo ni manjkalo.
Šlo je za novo izdajo Obreda iz leta 1614, sestavljenega pod papežem Pavlom V.. Takrat navsezadnje ljudi ni bilo treba spominjati na ta načela. Vsi so bili seznanjeni z njimi in so jih sprejemali. Danes pa je ta dodatek ključnega pomena. Ko pa smo pri svojem natančnem pregledu prišli do praktičnega dela, tistega dela, ki zahteva posebno strokovno znanje, je bilo docela očitno, da izdajatelji nimajo sploh nobenih izkušenj. Pripravili smo obširne pripombe za vsak člen posebej in jih predali vsem zainteresiranim stranem – Kongregaciji za bogoslužje, Kongregaciji za nauk vere in škofijskim konferencam. En izvod je bil vročen tudi neposredno v roke papežu.
Stefano Maria Paci: Kako so bila vaša opažanja sprejeta?
Gabriele Amorth: Sprejem je bil res hladen, njihov učinek pa ničen. Navdih smo črpali iz Lumen Gentium1, ki Cerkev opisuje kot »Božje ljudstvo«. V točki 28 govori o sodelovanju med duhovniki in škofi, v točki 37 pa izrecno navaja – tudi v odnosu do laikov – da »v skladu s svojim znanjem, strokovnostjo in ugledom, katerega uživajo, imajo pravico, včasih celo dolžnost, da povedo svoje mnenje o tistih stvareh, ki zadevajo blagor Cerkve.« Prav to je bil naš primer. Pametno smo delali v utvari, da je razpoloženje Vatikana II doseglo rimske Kongregacije. Namesto tega smo se znašli pred opečnim zidom zavrnitve in prezira.
Tajnik Kongregacije za bogoslužje je v poročilu Komisiji kardinalov dejal, da so bili njihovi edini sogovorniki škofje, ne duhovniki ali eksorcisti. Z ozirom na naš ponižen poskus pomagati kot strokovnjaki, ki podajajo svoje mnenje, je dodal: »Morali smo upoštevati pojav skupine eksorcistov in tako imenovanih demonologov, ki so pozneje ustanovili mednarodno združenje in sprožili kampanjo proti Obredu.« To je bila nespodobna obtožba. Nikoli nismo sprožili nobene kampanje. Obred je bil zasnovan za nas, a nobena pristojna oseba ni bila povabljena, da se pridruži komisijam. Zagotovo je bilo logično, da bi imeli kaj prispevati.
Stefano Maria Paci: Vi torej pravite, da je novi Obred neuporaben v boju proti hudiču?
Gabriele Amorth: Ja. Njihov namen je bil, da nas oborožijo s topim mečem. Nekaj učinkovitih molitev je bilo odstranjenih, molitev z dvanajstimi stoletji zgodovine. Nove neučinkovite molitve so bile dodane. Na srečo so nam v zadnji minuti vrgli rešilno vrv.
Stefano Maria Paci: Kaj je to bilo?
Gabriele Amorth: Kardinal Jorge Medina, novi prefekt Kongregacije za bogoslužje, je Obred opremil s Pojasnilom (Notifikacijo). To navaja, da so eksorcisti dolžni uporabljati ta Obred, a smejo, če tako želijo, ob vložitvi predhodne prošnje škofu, še vedno uporabljati starega. Škof mora nato prositi Kongregacijo za odobritev, ki jo bo Kongregacija »z veseljem zagotovila«, piše kardinal.
Stefano Maria Paci: Z veseljem zagotovila? To je precej nenavadno popuščanje …?
Gabriele Amorth: Želite vedeti, kako se je to zgodilo? Zaradi poskusa kardinala Josepha Ratzingerja, prefekta Kongregacije za nauk vere in nato znova kardinala Medine, da bi Obredu dodali člen – takrat Člen 38 – ki eksorcistom dovoljuje uporabo prejšnjega Obreda. Brez dvoma je bil to ukrep v sili , ki bi nas zavaroval pred velikimi napakami, vsebovanimi v tem končnoveljavnem Obredu. Toda poskus dveh kardinalov je bil izločen. Takrat se je kardinal Medina, ki je spoznal, kaj je na kocki, odločil, da nam v vsakem primeru da to rešilno vrv v obliki ločenega pojasnila.
Stefano Maria Paci: Kakšno mnenje ima Cerkev o vas eksorcistih?
Gabriele Amorth: Zelo slabo ravnajo z nami. Na brate duhovnike, ki jim je zaupana ta zelo težavna naloga, gledajo kot na nore fanatike. V splošnem jih prenašajo le tisti škofje, ki so jih sami imenovali.
Stefano Maria Paci: Kakšen je bil najbolj kričeč primer te sovražnosti?
Gabriele Amorth: V bližini Rima smo imeli mednarodno srečanje eksorcistov in smo prosili za sprejem pri papežu. Da ne bi njegovemu že tako dolgemu seznamu dodajali še ene avdience, smo prosili, če smemo preprosto biti sprejeti pri javni avdienci v sredo na Trgu svetega Petra. Nismo niti prosili, naj nas omeni v svojih posebnih pozdravih. Svojo prošnjo smo podali na veljaven način, česar se bo msgr. Paolo De Nicolò iz Prefekture papeškega gospodinjstva dobro spomnil. Odprtih rok je sprejel našo prošnjo. Dan pred avdienco pa nam je isti msgr. De Nicolò povedal – in moram reči, da s tako zadrego, da očitno to ni bila njegova odločitev – da ne moremo iti, da nismo bili sprejeti. Bilo je nezaslišano.
Navzočih je 150 eksorcistov s petih celin, vsi so duhovniki, ki so jih imenovali njihovi škofje v skladu z določili Zakonika cerkvenega prava, ki navaja, da morajo biti ti duhovniki pobožni, izobraženi in z dobrim ugledom, skratka smetana duhovščine … tukaj zdaj prosijo, da bi se udeležili javne papeževe avdience in so vrženi ven. Msgr. De Nicolò mi je rekel, da mi bo »seveda« pojasnil razloge v pismu. To je bilo pred petimi leti in še vedno čakam na pismo. Gotovo ni bil Janez Pavel II. tisti, ki nas je izločil. Ampak da je 150-im duhovnikom prepovedano udeležiti se javne papeževe avdience na Trgu svetega Petra, to veliko pove o tem, kako zelo so eksorcisti njihove Cerkve ovirani pri svojem poslanstvu, kako zelo mrko veliko cerkvenih avtoritet gleda nanje.
Stefano Maria Paci: Vključeni ste v vsakodnevni boj s hudičem. Kaj se vam zdi Satanov največji uspeh?
Gabriele Amorth: Dejstvo, da mu je uspelo prepričati ljudi, da ne obstaja. Skoraj mu je uspelo, celo znotraj Cerkve. Imamo duhovnike in škofe, ki ne verjamejo več v hudiča, v eksorcizem, v izjemno zlo, ki ga hudič more vzbuditi ali celo v moč, ki jo je Jezus podaril za izganjanje demonov. Katoliška cerkev je – v nasprotju s pravoslavno in različnimi protestantskimi izpovedmi – skoraj popolnoma opustila službo eksorcizma. Ker torej ne opravljajo več eksorcizmov ali jih preučujejo, in ker jim nikoli niso bili priče, duhovniki vanje ne verjamejo več. In ne verjamejo več v hudiča. Imamo cele skupnosti škofov, ki poskušajo kljubovati eksorcizmu. Imamo države popolnoma brez eksorcistov, kot je Nemčija, Avstrija, Švica, Španija in Portugalska. To je sramoten primanjkljaj.
Stefano Maria Paci: Francije niste omenili, ali je torej položaj tam kaj drugačen?
Gabriele Amorth: Najslavnejši francoski eksorcist, Isidore Froc, je napisal knjigo z naslovom Exorcists (Eksorcisti). Kdo so in kaj počnejo. V italijanščino jo je prevedla založba Piemme, naročila pa jo je Francoska škofovska konferenca. Ta knjiga nikoli ne pove, da se v določenih primerih izvajajo eksorcizmi, avtor pa je na francoski televiziji že večkrat dejal, da nikoli ni izvedel eksorcizma in ga nikoli ne bo. Od približno 100 francoskih eksorcistov jih le pet verjame v hudiča in izvaja eksorcizme. Vsi drugi pošljejo ljudi, ki pridejo k njim, k psihiatru. Škofje so prve žrtve teh razmer v Katoliški cerkvi, katerih prepričanje v obstoj hudiča bledi. Pred izidom tega novega Obreda je nemška skupnost škofov v pismu kardinalu Ratzingerju napisala, da novi Obred ni smiseln, ker eksorcizmov ne bi smeli več opravljati.
Stefano Maria Paci: Torej je od škofa odvisno, ali bo imenoval eksorcista?
Gabriele Amorth: Da, ko je duhovnik imenovan za škofa, ugotovi, da mu člen Zakonika cerkvenega prava daje absolutno oblast pri imenovanju eksorcistov. Glede na to, da mora sprejeti tako pomembno odločitev, je najmanj, kar bi lahko pričakovali od škofa, da bi bil vsaj priča enemu eksorcizmu. Na žalost temu skoraj nikoli ni tako. Če pa se škof znajde v položaju, ko mora obravnavati resno zahtevo po eksorcizmu – táko, ko ne gre za duševno motnjo – in tega ne omogoči, tedaj zagreši smrtni greh. In je odgovoren za vse strašno trpljenje, ki ga ta oseba prenaša, trpljenje, ki včasih traja leta ali vse življenje, in bi ga škof lahko preprečil.
Stefano Maria Paci: Ali pravite, da je večina škofov Katoliške cerkve v stanju smrtnega greha?
Gabriele Amorth: Ko sem bil otrok, me je moj stari župnik naučil, da je zakramentov osem, osmi pa je nevednost. In osmi zakrament reši več ljudi kot vseh drugih sedem skupaj. Storiti smrtni greh vključuje resno zadevo, a tudi popolno in premišljeno privolitev. Da škofje zanemarjajo pomoč je resna zadeva. Vendar so škofje glede tega nevedni, zato ni popolne in premišljene privolitve.
Stefano Maria Paci: Toda ali je vera osebe še vedno neokrnjena, kar pomeni, ali je vera osebe še vedno katoliška, kljub temu da ne verjame v obstoj hudiča?
Gabriele Amorth: Ne. Naj vam povem zgodbo. Ko sem prvič srečal očeta Pellegrina Ernettija, slavnega eksorcista, ki je 40 let služil v Benetkah, sem mu rekel: »Če bi se lahko srečal s papežem, bi mu rekel, da srečujem preveč škofov, ki ne verjamejo v hudiča.« Naslednje popoldne je prišel oče Ernetti nazaj k meni, da bi mi povedal, da ga je sprejel Janez Pavel II.. »Vaša svetost,« je rekel, »tukaj v Rimu je eksorcist, oče Amorth, ki bi vam rekel, če bi vas srečal, da pozna preveč škofov, ki ne verjamejo v hudiča.« Papež je odkrito odgovoril: »Kdor ne verjame v hudiča, ne verjame v evangelij.« To je rekel papež in jaz to še enkrat ponavljam.
Stefano Maria Paci: Naj ponovim, ali pravite, da je veliko škofov in duhovnikov, ki posledično niso katoličani?
Gabriele Amorth: Recimo samo, da ne verjamejo resnici evangelija. Torej, če že kaj, potem bi jim preprečil, da širijo krivoverstvo. Ampak, da bom glede tega jasen, oseba je uradno krivoverec, če je za nekaj obtožena in vztraja v zmoti. Danes glede na razmere v Cerkvi nihče ne obtožuje škofa, da ne verjame v hudiča ali v demonsko obsedenost ali da ni imenoval eksorcista, ker ne verjame. Pa vendar bi lahko navedel imena tolikerih škofov in kardinalov, ki so ob umestitvi v škofijo eksorcistom odvzeli pooblastilo za opravljanja obreda. So tudi škofje, ki odkrito trdijo, da ne verjamejo in da so to stvari preteklosti. Zakaj je tako? Žal je prišlo do velikega izdajalskega vpliva nekaterih proučevalcev Svetega pisma in lahko bi navedel nekaj slavnih imen. Mi, ki smo vsakodnevno v stvarnem stiku z »drugim svetom«, vemo, da je ta vpliv očiten v številnih liturgičnih reformah.
Stefano Maria Paci: Na primer?
Gabriele Amorth: Drugi vatikanski koncil je zahteval, naj se pregleda nekatera besedila. Prekršili so ta ukaz in se jih namenili popolnoma na novo spisati brez misli na nevarnost, da bi stvari naredili slabše in ne boljše. Toliko Obredov je izpadlo slabo zaradi te obsedenosti vreči ven staro in začeti iz nič, kot bi nas Cerkev do zdaj vedno varala, in kot da je šele sedaj končno napočil čas velikih genijev, super-teologov, super-poznavalcev Svetega pisma, super-liturgistov, ki vedo, kaj je prava stvar za Cerkev. To je laž: zadnji koncil je preprosto zahteval, naj se besedila pregledajo in popravijo, ne pa uničijo.
Obred za eksorcizem bi na primer moral biti popravljen in ne na novo napisan. Vseboval je molitve, rojene iz dvanajstih stoletij izkušenj. Pred odstranitvijo molitev, ki so tako stare in so se stoletja izkazovale za tako učinkovite, bi morali temeljito premisliti. A oni tega niso storili. Vsi mi eksorcisti smo ob preizkušanju molitev novega začasnega Obreda dokazali, da so popolnoma neučinkovite. In potem je tudi Obred krsta otrok izpadel slabše. Popolnoma je bil predelan, tako da je bil eksorcizem zoper Satana skoraj izločen. Vendar je to imelo tako velik pomen za Cerkev, da se je imenovalo mali eksorcizem. Tudi Pavel VI. je javno ugovarjal temu novemu Obredu. Novi Obred blagoslova sedaj ni tako dober. Vsako njegovo vrstico sem prebral, vseh njegovih 1200 strani, in vse omembe dejstva, da nas mora Gospod ščititi pred Satanom in da nas morajo angeli ščititi pred napadi hudiča, so bile odstranjene. Odstranili so vse molitve za blagoslov domov in šol. Nekoč je bilo vse blagoslovljeno in zaščiteno, danes pa nimamo več nobene zaščite pred hudičem. Nimamo več nobene obrambe ali vsaj molitev zoper njega. Sam Jezus nas je naučil molitev osvoboditve v očenašu: »Reši nas Hudobneža«, »Reši nas Satana«. To je bilo napačno prevedeno, da sedaj molimo: »Reši nas hudega«. Sklepamo na splošno zlo, o izvoru katerega ne vemo nič. Zlo pa, o katerem nas je naš Gospod Jezus Kristus poučil, naj se proti njemu borimo, je resnična oseba – Satan.
Stefano Maria Paci: Govorite s perspektive, ki vam omogoča dober pregled. Se vam zdi, da je satanizem v porastu?
Gabriele Amorth: Da, in to zelo. Kadar vera hira, vraževerje narašča. Če bi uporabil svetopisemski jezik, bi rekel, da človek zapusti Boga in se obrne k malikovanju. Sodobno bi rekel, da človek zapusti Boga in se obrne k okultnemu. Strašljivo pojemanje vere po vsej katoliški Evropi pomeni, da se ljudje obračajo k okultistom in jasnovidcem, medtem pa satanistične sekte uspevajo. Kult hudiča se razglaša celim narodom po satanistični rock glasbi posameznikov, kot je Marilyn Manson. Niti otroci niso imuni pred tem napadom – njihove risanke jih učijo magijo in satanizem.
Zelo pogoste so seanse, kjer se v iskanju odgovorov kličejo mrtvi. Danes imajo lahko ljudje seanse po računalniku, televiziji in snemalniku. Priljubljeno je spiritistično pisanje. Medijev (srednikov) sploh ne potrebujejo več. To je »naredi si sam» spiritizem. Ankete so pokazale, da se je 37 odstotkov študentov vsaj enkrat igralo z ouija ploščo2. To je prava seansa. Na šoli, kamor sem bil povabljen, da bi govoril, so mi učenci povedali, da so to počeli celo v času verskega pouka ob spodbudi učitelja.
Stefano Maria Paci: Ali te stvari delujejo?
Gabriele Amorth: Ni razlike med belo in črno magijo. Kadar magija deluje, je vedno delo hudiča. Vse oblike okultizma, kot je množično zatekanje k vzhodnim religijam z vsemi njihovimi ezoteričnimi stranskimi pomeni, so odprta vrata za hudiča. In tako on vstopi. Takoj. Nisem se obotavljal, ko sem rekel, da je šlo za neposreden poseg hudiča v primeru redovnice, umorjene v Chiavenni (za kar so bile obsojene tri najstnice) in v primeru Erike in Omarja, najstnikov iz Novi Ligure v severni Italiji (Erika, 16, je trenutno pridržana v priporu v Milanu zaradi suma umora svoje mame in desetletnega brata ob sokrivdi svojega fanta, Omarja, 17). Ti otroci so bili predani satanizmu. Policija je v preiskavi ugotovila, da so bili ti mladi v obeh primerih sledniki Satana. Imeli so satanistične knjige.
Stefano Maria Paci: Kako se hudič loteva zapeljevanja moških in žensk?
Gabriele Amorth: Njegova strategija je enolična. To sem mu povedal in on to prizna … Ljudi prepriča, da pekla ni, da ni greha, da je to samo ena izkušnja, ki jo je treba doživeti. Poželenje, uspeh in moč so tri velike strasti, pri katerih hudič vztraja.
Stefano Maria Paci: Na koliko primerov demonske obsedenosti ste naleteli?
Gabriele Amorth: Po prvih stotih sem jih nehal šteti.
Stefano Maria Paci: Sto? Ampak to je veliko. V svojih knjigah pravite, da so primeri obsedenosti redki …
Gabriele Amorth: In tudi so. Veliko eksorcistov se sreča le s primerom diaboličnega zla. Sam pa sem podedoval »stranke« slavnega eksorcista očeta Candida, primere, ki jih še ni razrešil. Vrh tega drugi eksorcisti najtrdovratnejše primere pošljejo k meni.
Stefano Maria Paci: In najtežji primer, s katerim ste se srečali?
Gabriele Amorth: Z njim se ukvarjam sedaj in sem se že dve leti. Gre za primer tistega dekleta, ki ga je blagoslovil – čeprav to ni bil pravi eksorcizem – papež lani oktobra v Vatikanu in o katerem se je pisalo. Ves čas je napadena. Njene muke so neopisljive. Primer bega zdravnike in psihiatre. Dekle je popolnoma bistro in zelo inteligentno. Primer je zelo težak.
Stefano Maria Paci: Kako človek postane žrtev hudiča?
Gabriele Amorth: V izredno zlo, ki ga pošilja hudič, se lahko zapletemo iz štirih razlogov: če je to v dobro ljudi (v primeru veliko svetnikov); zaradi nepreklicnega vztrajanja v grehu; zaradi prekletstva s pomočjo hudiča; ali zaradi izvajanja okultizma.
Stefano Maria Paci: Kakšni pojavi se dogajajo med eksorcizmom?
Gabriele Amorth: Spominjam se nepismenega kmeta, ki je z menoj govoril le angleško. Moral sem imeti tolmača. Nekateri izkazujejo nadčloveško moč. Nekateri lebdijo in jih tudi več ljudi ne zmore zadržati na stolu. Toda o demonski navzočnosti govorimo le v določenih primerih.
Stefano Maria Paci: Vas je hudič kdaj ranil?
Gabriele Amorth: Ko me je kardinal Poletti prosil, naj postanem eksorcist, sem molil k Materi Božji: »Ovij me s svojim plaščem in bom varen.« Hudič mi je večkrat grozil, vendar mi nikoli ni storil nobene škode.
Stefano Maria Paci: Ali se hudiča bojite?
Gabriele Amorth: Bojim te zveri? On bi se moral bati mene, saj delujem v imenu Gospoda svetá. On je samo Božja opica.
Stefano Maria Paci: Satanizem se vedno bolj širi. Novi Obred otežuje izvajanje eksorcizma. Eksorcistom je prepovedana udeležba pri javni papeževi avdienci na Trgu svetega Petra. Kaj točno se tukaj dogaja?
Gabriele Amorth: Satanov dim vstopa povsod, povsod. Mogoče nas niso pustili na papeževo avdienco, ker so se bali, da bi vsi ti eksorcisti mogli izgnati legije demonov, ki so se nastanili v Vatikanu.
Stefano Maria Paci: Šalite se, mar ne?
Gabriele Amorth: Lahko se tako sliši, ampak mislim, da to ni šala. Ne dvomim, da hudič skuša vrhnje sloje Cerkve bolj kot druge, podobno kot skuša vse druge vrhnje sloje – politične in gospodarske.
Stefano Maria Paci: Pravite, da je tudi tukaj, tako kot v vsaki vojni, Satanov cilj zajeti sovražnikove voditelje?
Gabriele Amorth: To je najboljša strategija. Vedno je bilo tako in še zlasti, kadar je sovražnikova obramba slabotna. Ampak hvala Bogu Cerkev podpira Sveti Duh: »Peklenska vrata je ne bodo premagala«; to velja ne glede na nepopolnost in kljub izdajam, ki nas ne smejo presenetiti. Prvi izdajalec je bil eden izmed apostolov, ki so bili Jezusu najbližji – Juda Iškarijot. Navkljub vsemu Cerkev vztraja na svoji poti. Podpira jo Sveti Duh in tako lahko vse bitke, v katere se spušča Satan, rodijo le delne uspehe. Hudič seveda more zmagati v bitki, celo v pomembnih bitkah, a nikoli ne bo dobil vojne.
Objavil mesečnik 30Days junija 2001 v šesti številki.
1 Lumen Gentium je dogmatična konstitucija o Cerkvi, cerkveni dokument, ki je plod Drugega vatikanskega koncila.
2 Ouija plošča: način klicanja duhov s pomočjo plošče, na kateri so črke in številke.