ŽENSKA OBHAJA ŠKOFE IN DUHOVNIKE
NA OTVORITVENI MAŠI NEMŠKE “SINODALNE POTI”
Določila cerkvenega (kanonskega) prava so bila morda kršena, a strokovnjak priznava, da se zdi, da nemške Cerkve to ne skrbi.
Martin Bürger; 11. februar 2020
FRANKFURT, Nemčija – Januarska otvoritvena maša prvega zasedanja »sinodalne poti« v Nemčiji je poudarila domnevno enakost škofov, duhovnikov in diakonov na eni in laikov na drugi strani. Z izjemo treh škofov somaševalcev je vsa duhovščina sedela v klopeh, kjer se ni razlikovala od drugih laikov.
V nekem trenutku so bili laiški izredni delivci svetega obhajila fotografirani pri obhajanju škofov in duhovnikov, ki niso nosili liturgičnih oblačil.
Kardinal Rainer Maria Woelki je v intervjuju že izrazil svojo kritiko otvoritvene maše. Ko je usmeril pozornost na dejstvo, da so škofje in laiki vstopili skupaj v procesiji, je dejal, da to kaže, »da smo tukaj vsi enaki«. To »nima nič opraviti s tem, kar Katoliška cerkev je in kar uči«, je rekel kölnski nadškof.
Otvoritveno mašo ob srečanju članov »sinodalne poti« v Frankfurtu prejšnji mesec je daroval kardinal Reinhard Marx, predsednik Nemške škofovske konference. Z izjemo diakona in dveh škofov, ki sta somaševala, so vsi člani duhovščine sedeli v klopeh in imeli oblečene plašče namesto liturgičnih oblačil.
Drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor se je zelo potrudil, da bi poudaril dostojanstvo laikov. »Eno je torej izvoljeno Božje ljudstvo: ‘en Gospod, ena vera, en krst;’ skupno je dostojanstvo udov po njihovem prerojenju v Kristusu, skupna je milost Božjega otroštva, skupna poklicanost k popolnosti, eno zveličanje, eno upanje in nedeljena ljubezen,« navaja Dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen Gentium.
Dokument nadalje pravi: »V Kristusu in Cerkvi torej ni nikakršne neenakosti, kar zadeva rod ali narodnost, socialni položaj ali spol, kajti ‘ni več Juda, tudi ne Grka; ni več sužnja, tudi ne svobodnega; ni več moškega in ženske; kajti vsi vi ste ‘eden’ v Kristusu Jezusu.’«
Kljub temu pa Drugi vatikanski zbor »uči, da so škofje po Božji naredbi stopili na mesto apostolov kot pastirji Cerkve. Kdor torej škofe posluša, posluša Kristusa, kdor jih pa zaničuje, zaničuje Kristusa in tistega, ki je Kristusa poslal.«
Morda so bila na tej otvoritveni maši kršena določila kanonskega prava. Čeprav je bilo navzočih več kot sto škofov, duhovnikov in diakonov, je pri liturgiji sodelovalo nekaj izrednih delivcev svetega obhajila.
V skladu z Zakonikom cerkvenega (kanonskega) prava, objavljenim leta 1983, so redni delivci svetega obhajila pri novem redu maše škofje, duhovniki in diakoni. Kot pojasnjuje kanon 910, so izredni delivci tisti, ki so bili uradno imenovani za mašne pomočnike (akolite) ali »drug član krščanskega občestva.«
Vendar, kakor opozarja Zakonik cerkvenega prava, laiki ne morejo preprosto deliti svetega obhajila v vseh okoliščinah. Namesto tega kanon 230 pojasnjuje: »Kjer zaradi pomanjkanja posvečenih služabnikov potrebe Cerkve narekujejo, morejo verni laiki, čeprav niso bralci (lektorji) ali mašni pomočniki (akoliti), po pravu opravljati nekatere teh služb, namreč, opravljajo besedno bogoslužje, vodijo liturgične molitve, krščujejo in delijo sveto obhajilo v skladu s predpisi prava.«
Nemška škofovska konferenca je laikom prvič dovolila deliti sveto obhajilo pri maši leta 1968. Takrat je bilo to omejeno na moške in je veljalo za triletni »poskus«. Laiki, ki delijo sveto obhajilo, so kmalu postali pravilo.
Leta 2004 je tedanji prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov kardinal Francis Arinze iz Nigerije objavil obširno navodilo o »nekaterih stvareh, ki jih moramo upoštevati oziroma se jih varovati pri obhajanju Evharistije.«
Dokument, ki ga je odobril Janez Pavel II., razlaga, da »samo v primeru velike potrebe smejo izredni služabniki pomagati mašniku v skladu z odredbami prava.«
V nekem drugem poglavju navodila Redemptionis Sacramentum (Navodilo o zakramentu odrešenja) Arinze ponavlja, kako se izredni delivci svetega obhajila smejo uporabiti le v nujnem primeru.
»Poleg rednih delivcev je tudi mašni strežnik (akolit), ki je po postavitvi izredni delivec svetega obhajila tudi zunaj obhajanja maše. Če resnične potrebe zahtevajo, more krajevni škof po pravu pooblastiti (prim. ZCP, kan. 230, § 1)za to tudi druge vernike laike kot izredne delivce, in sicer za določen primer ali za določen čas (ad actum ali ad tempus) in pri tem uporablja primerno obliko blagoslova.«
Navodilo se nadalje glasi: »Izredni delivec obhajila sme obhajati samo tedaj, ko ni duhovnika ali diakona, ko je duhovnik zadržan zaradi bolezni, starosti ali drugega resnega razloga ali tedaj, ko je število vernikov, ki pristopajo k obhajilu, tako veliko, da bi se obhajanje maše zavleklo.«
Z LifeSiteNews smo vprašali očeta Gera P. Weishaupta, profesorja cerkvenega prava v Avstriji in na Nizozemskem, kako razumeti izraze kot sta »velika potreba« in »nuja«, ko govorimo o izrednih delivcih svetega obhajila.
Weishaupt, ki deluje tudi kot sodnik na cerkvenih sodiščih v Nemčiji in na Nizozemskem, je opozoril, da so to relativni izrazi, odvisni od posameznega primera in presoje mašnika. »Za mladega in zdravega duhovnika sto obhajancev ni veliko, za šibkega in bolnega duhovnika pa je,« je pojasnil.
Cerkveni pravnik je opozoril tudi na dejstvo, da se cerkveno pravo v Nemčiji uporablja dozdevno selektivno. Ko gre za nekoga, ki zapusti Cerkev, ki jo ima nemški zakon za organizacijo, da bi se izognil plačevanju cerkvenega davka, nemški škofje »nemudoma vztrajajo pri izobčenju.«
Istočasno »krivoverstva in zanikanje resnic vere, ki se neposredno nanašajo na razodetje, kot je nezmožnost pripustitve žensk v duhovništvo, ostajajo brez kazenskih posledic.«
Uporaba izrednih delivcev svetega obhajila je lahko razmahnjena težava v Nemčiji zaradi namernega napačnega obveščanja s strani škofij. V brošuri o službi izrednih delivcev, objavljeni leta 2015, dunajska nadškofija nikoli ne omeni omejitev, ki jim jih nalaga Zakonik cerkvenega prava in navodilo Redemptionis Sacramentum.
Fotografija: Konradsblatt