Spiritus Sanctus
TEMELJI VERE in POMEMBNE NOVICE

DEVETDNEVNICA K SVETEMU DUHU

 

Uvod

 

Devetdnevnico k Svetemu Duhu, ki jo predlagamo na teh straneh, lahko uporabljamo za osebno in za skupno molitev, predvsem v pripravi na binkošti, pa tudi, ko se skupnost pripravlja na birmo, v vseh okoliščinah, ki zahtevajo duhovno prenovo, ali preden moramo v življenju sprejeti kakšno pomembno odločitev.

Vsak dan devetdnevnice je sestavljen iz treh delov:
– branje Božje besede,
– Premišljevanje in
– molitev.

V pripravi na binkošti se devetdnevnica k Svetemu Duhu začne v petek po vnebohodu in konča v soboto pred binkoštmi.

 

Apostoli so se zbrali vsi skupaj in molili devet dni pred prihodom Svetega Duha: »Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.« (Apd 1, 14)

Tako tudi mi prosimo za priprošnjo Device Marije in za nove binkošti v svojem življenju in v življenju Cerkve.

 

Molitvi vsakega dne lahko dodamo desetko rožnega venca s skrivnostjo:  »… ki je Svetega Duha poslal.«

Lahko se moli tudi rožni venec Svetega Duha: https://www.spiritussanctus.si/2020/05/30/rozni-venec-svetega-duha/

 

PRVI DAN – ŽELJA PO BOGU

 

Na zadnji, veliki dan praznika, je Jezus vstal in zaklical: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.« To pa je rekel o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, kateri so sprejeli vero vanj. Duha namreč še ni bilo, ker Jezus še ni bil poveličan. (Jn 7, 37-39)

Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!« Nato mi je rekel: »Zgodile so se! Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Žejnemu bom dal zastonj od izvirka žive vode.« (Raz 21, 5-6)


Premišljevanje

Eden osnovnih pogojev, da prejmemo dar Svetega Duha, je hrepenenje, želja po Bogu, po njegovi ljubezni, njegovem miru in veselju, hrepenenje po Božjem življenju v nas. To notranjo žejo v nas podžiga skrivnostno delovanje Svetega Duha, ki nas vabi, naj se vedno bolj odpiramo Božjemu delovanju v svojem srcu.

To hrepenenje je povsem duhovno in nihče ga ne more zadovoljiti, samo Bog. Tako o tem govori sveti Avguštin v Izpovedih: »Zase si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.« (Izpovedi I, 1)

Gospod zbuja to žejo s pomočjo svoje besede, s pomočjo krščanskega pričevanja, a tudi s pomočjo gmotne blaginje – ta človeku sicer ne more prinesti potešitve – s katero hoče pogasiti to žejo. Vsak izraz duhovnega hrepenenja – hrepenenja po molitvi, notranjem miru, svetosti, odrešenju – je v resnici vedno hrepenenje po Svetem Duhu. Hkrati pa je odsev hrepenenja, ki ga nosi v sebi Bog iz ljubezni do človeka, še preden se človek zave svojega hrepenenja po Bogu. Jezusov klic na križu: »Žejen sem,« je izraz Božje želje, da bi se vsak od nas rešil, da bi mu odgovorili z ljubeznijo in da bi se po Svetem Duhu v nas rodil novi človek.

Postati moramo sposobni prepoznavati to notranjo željo in jo razlikovati od površnih želja v svojem življenju. Tedaj se bomo lahko zahvaljevali za žejo po Bogu, ki nam jo je položil v srce, in se mu darovali.


Molitev
Odpusti mi, Gospod,
da sem izgubil hrepenenje po tebi,
da sem ga skušal potešiti zunaj tebe.
Vlij mi pravo hrepenenje po tebi,
hrepenenje po Svetem Duhu.
Zahvaljujem se ti, da si mi podarilželjo po tebi
in za žejo po življenju, ljubezni, miru in sreči,
ki jo lahko potešim v tebi.
Zahvaljujem se ti, da ti hrepeniš po meni.

 

DRUGI DAN – BOG PREBUJA ŽIVLJENJE

 

Na zadnji, veliki dan praznika je Jezus vstal in zaklical: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije.« (Jn 7, 37)

Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: »Daj mi piti,« bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.«  […] Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« (Jn 4, 10,13-14)


Premišljevanje

Jezus daje, da v nas izvira življenje. Srečanje z njim je trenutek, ki spremeni vse naše bivanje. V Jezusu prepoznavamo Boga kot tistega, ki dá, da ga najdemo, ki prvi išče, ki prihaja k nam, da bi mi lahko dosegli Boga. On trka na vrata našega srca in čaka, dokler mu ne odpremo (prim. Raz 3, 20), da nam podari Svetega Duha.

On skupaj z Očetom vedno pošilja Svetega Duha Cerkvi in vsakomur od nas. Zato je treba ponovno odkriti Kristusa, se mu približati in ga sprejeti, odpreti srce njegovi ljubezni, se vanj zaljubiti in ga vedno znova izbrati za Gospoda in prijatelja. Moramo verovati, da ima prav on ključ našega novega življenja v Duhu.

Če hočemo, da bo Jezus zares Gospod mojega življenja, ne more biti moj Gospod nihče drug, niti jaz sam ne. Največja ovira za delovanje Svetega Duha v nas je v nas samih, v nas, ki se ne znamo odpovedovati stvarem zaradi Kristusa in mu ne dopuščamo, da bi vzel v posest naše življenje.


Molitev
Gospod, odpusti mi, ker živim takšno življenje,
odpusti mi slepoto, gluhoto
in trdoto mojega srca.
Prosim te za milost,
da bi navezal zaupen odnos s teboj, o Kristus.
Gospod, daj, da ti odprem svoje srce,
daj, da ti bom dopustil stopiti v svoje življenje.
Hočem ti zaupati
in te postaviti v središče vsega.
Hvalim te, Gospod,
zahvaljujem se ti, da me iščeš,
ker hrepeniš po meni, ker me pričakuješ,
ker ti prihajaš k meni in me čakaš,
dokler ne pridem k tebi.
Hvala za vse, kar si storilv mojem življenju.

 

TRETJI DAN – DAR SVETEGA DUHA

 

Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rim 5, 5)

Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov. (Rim 8, 9)

Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. (Gal 5, 22-23)


Premišljevanje

Jezus je obljubil dar Svetega Duha vsem, ki vanj verujejo. Na binkošti je poslal svojega Duha apostolom in vsem, ki so bili z njim združeni v molitvi. Po binkoštih je apostol Peter rekel vsem, ki jih je do srca pretreslo: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.« (Apd 2, 38)

Tudi mi smo pri krstu in pri birmi prejeli darove Svetega Duha, prejemamo pa jih tudi pri drugih zakramentih, ko molimo vero ali beremo Sveto pismo. To je velik dar, v katerem so vsi drugi. Sveti Avguštin je rekel: »Sveti Duh je učlovečena ljubezen.« Sveti Duh v nas ljubi Boga in ljubi ljudi, on je vir našega upanja in naše vere. V našem življenju se razodeva s sadovi Duha, ki jih opisuje apostol Pavel: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje (Gal 5, 22). Taki sadovi so nezmotljiva znamenja delovanja Duha.

Z darom Svetega Duha smo prejeli tudi odpuščanje grehov, spravo z Bogom in novo življenje, v katerem smo postali Božji otroci. Sveti Duh v nas pripravlja prostor za presveto Trojico in nas postavlja v odnos s tremi Božjimi osebami. Duh, ki smo ga prejeli, oblikuje našo novo istovetnost in s svojim delovanjem nenehno pomaga, da raste njegova navzočnost v nas.


Molitev
Sveti Duh, prosim te,
da mi odpustiš grehe
in mi podeliš milost,
ki daje pravo življenje.
Hvala, Gospod, za dar tvoje ljubezni
in za vse, kar sem v življenju prejel:
dar življenja, dar krsta,
dar vere, dar spreobrnjenja.
Hvala za darove Duha, ki posvečuje
in tolaži, za dar Duha ljubezni,
in hvala za bogato delovanje
Svetega Duha v mojem življenju.

 

ČETRTI DAN – PREJETI SVETEGA DUHA

 

Jaz bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. (Jn 14, 16-17)

Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. (Jn 16, 13)


Premišljevanje

Prejem Svetega Duha zahteva, da obudimo vero. Jezus pravi, da svet ne more prejeti Duha resnice, ker ga ne vidi in ne pozna (Jn 14, 17). Svet namreč ne pozna resnice, še več, upira se ji. Ni se nam lahko popolnoma odpreti Duhu resnice, ki nas hoče uvesti ne samo v spoznanje resnice o Bogu in svetu, ampak predvsem v resnico o nas samih. Ljudje se resnice bojijo, ker pogosto ni prijetna. A to je samo eden od njenih vidikov: po drugi strani nas resnica namreč osvobaja. »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila,« pravi Jezus (Jn 8, 32).

Če hočemo prejeti Duha resnice, moramo na nov način, z vero gledati na svoje življenje in na sebe same. Ne smemo že vnaprej postavljati meja njegovemu delovanju in se že vnaprej odločiti, kateri vidik našega življenja bo lahko razsvetlil ali kaj mu bomo dovolili izvršiti v sebi. Pridržki v mislih in zaprtost onemogočajo Svetemu Duhu vstop v globine našega bitja.

V Svetem Duhu se soočamo z lažmi, ki jih drugi izrečejo o nas, z zamislijo, ki jo imamo o sebi in o svojem življenju, z dvomom, ki nas muči, s hinavščino in dvoličnostjo. Vsemu temu se moramo odpovedati, da lahko vase sprejmemo Boga. Bog nas ima rad takšne, kakršni smo, ljubi nas in nas sprejema takšne, kakršni smo. Tako nam omogoča, da sprejmemo sami sebe, druge in svoje življenje.


Molitev
Gospod, prosim te odpuščanja
za zapravljeni čas,
ko nisem hotel skrbeti
za svoje življenje in zase.
Prosim te, daj mi poguma resnice,
kakršna koli že je,
pogum, da se bom upiral
polresnicam in lažem o sebi in o drugih.
V sebi želim gojiti ljubezen do resnice.
Hvalim te, Gospod,
in se ti zahvaljujem za resnico,
h kateri me vodiš s svojim Duhom.
Hvala, da si mi dal spoznati smisel
in vrednost življenja, da si mi dal zmožnost
razlikovati med resnico in lažjo,
med dobrim in slabim.
Predvsem pa hvala, da lahko spoznavam
samega sebe takšnega, kakršen sem
in takšnega me hoče Bog.

 

PETI DAN – SVETI DUH PREMAGA GREH

 

Ko pride on, bo prepričal svet, kako se moti glede greha, pravičnosti in sodbe: glede greha, ker vame ne verujejo. (Jn 16, 8-9)

Nad Davidovo hišo in prebivalce Jeruzalema pa bom razlil duha naklonjenosti in prošenj. Ozirali se bodo k meni zaradi tistega, ki so ga prebodli, in žalovali bodo za njim, kakor žalujejo za edincem, in bridko bodo jokali, kakor jočejo za prvorojencem. (Zah 12, 10)


Premišljevanje

Sprejeti Svetega Duha in mu dati delovati v sebi pomeni tudi, da prelomimo z grehom in ga premagamo. Pogosto naš največji greh ni kakšno dejanje, ampak življenje brez Boga, ko živimo edinole v skladu s svojim hotenjem, s svojimi močmi in pričakovanji. Tako v središče svojega življenja postavljamo svoj »jaz«, potem pa mora okoli njega plesati vse drugo. Sveti Duh, ki hoče v polnosti stopiti v naše življenje, premaga našo zagledanost v nas same, nečimrnost in napuh, ki razodevajo našo nezvestobo. Življenje, ki ga živimo v skladu s tem, kar hočemo mi, v skladu z našimi močmi in ne v skladu z močmi, ki nam jih daje Duh, apostol Pavel opisuje kot življenje po mesu: »Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu. Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli.« (Rim 8, 12-13)

Če življenje živimo tako, da se odločimo biti odvisni od Boga, to ni preprosto, a je lepó. Vsak od nas se mora dan za dnem odločati, koga bo postavil v središče svojega življenja: sebe ali Boga, tistega, ki daje svojo milost njim, ki so mu pokorni (prim. Apd 5, 32).


Molitev
Svojo molitev dvigam k tebi, Duh, ki odpuščaš,
Duh usmiljenja, Duh pravega kesanja.
Hvalim te, Gospod, ker si nas prišel rešit
in si osvetlil, kar je bilo skrito,
tako da ne hodimo več v temi.
Hvala, da si mi dal spoznati
moj greh, mojo bedo,
mojo zagledanost vase in mojo nezvestobo.
Hvala za dar odpuščanja grehov.

 

ŠESTI DAN – SVETI DUH NAS VODI V SVOBODO

 

Gospod je namreč Duh, kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda. (2 Kor 3, 17)

Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo. (Gal 5, 16-18)

Kajti postava Duha življenja v Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti. (Rim 8, 2)


Premišljevanje

Jezus nam je dal resnično svobodo in lahko jo izkusi vsak od nas, ki je odprt in se nauči živeti pod vodstvom Svetega Duha. To, kar stiska večino od nas, je greh, zlo, strah pred smrtjo. Vera v Jezusa nas lahko vsega tega osvobodi. Vendar ni lahko osvojiti in ohraniti te vrste svobodo: vsak izmed nas lahko v vsakdanjem življenju opazi, koliko stvari ga notranje vklepa, od koliko reči smo odvisni in na nas vplivajo. Samo od nas je odvisno, ali živimo v polni svobodi Božjih otrok ali pa dopustimo, da nas stvari zasužnjijo. Sveti Duh v nas ne deluje proti naši volji, ampak je tam in čaka, da bi delal z nami.

Svetemu Duhu se moramo dati voditi k polni svobodi, moramo se naučiti biti mu pokorni. Gospodu moramo potrpežljivo izročati svojo upornost, svoje trdo srce, svoje samovoljne odločitve, ki nas notranje hromijo in zapirajo delovanju Svetega Duha. Vse življenje se učimo biti pokorni v navadnih rečeh in prav tako se lahko z Božjo milostjo vsak dan učimo biti pokorni Svetemu Duhu. Če bomo tako ravnali, bomo rasli v polni Jezusovi svobodi, v svobodi Božje volje in za delovanje Svetega Duha.


Molitev
Gospod, prosim te odpuščanja za vsakokrat,
ko sem dopustil, da me je pritegnilo tisto,
kar me ne vodi k tebi,
za vsakokrat, ko se nisem hotel
rešiti vezi in odvisnosti, ki so me zasužnjevale,
ko sem se predajal bolečinam in trpljenju,
ki me je hromilo.
Odpusti mi mojo neposlušnost.
Sveti Duh,
prosim te, da mi podeliš notranjo svobodo;
osvobodi me odvisnosti
in pomagaj mi, da uredim svoje življenje.
Daj mi zmožnost,
da se bom dal voditi Bogu.
Hvalim te, Gospod, da si me rešil
greha, zla in smrti.
Hvala za svobodo, ki mi jo daješ in
v kateri se mi ni ničesar bati;
hvala za sposobnost, da lahko pretrgam
vse notranje in zunanje vezi.

 

SEDMI DAN – ABA, OČE!

 

Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« (Rim 8, 14-15)

Potemtakem sem postal vaš sovražnik, ker sem vam govoril resnico? (Gal 4, 16)


Premišljevanje

Sveto pismo nam govori o izredni povezanosti Jezusa z Očetom, ki se je izražala v domačnosti, saj ga je klical »Oče«. Ta beseda v celoti izraža njegovo poslanstvo in njegovo življenje; »Aba« je v jeziku, ki ga je govoril Jezus, ljubkovalni izraz, in ustreza našemu »očka«, »oči«.

V Svetem Duhu smo deležni Jezusove molitve in njegove človeške izkušnje kot sina. Sami bi si ne upali obrniti se k Bogu kot k očku, če tega ne bi bil storil Jezus in če nam Sveti Duh ne bi bil pokazal poti. To je naša posebna pravica, privilegij nas kristjanov: Bogu se lahko približamo čisto preprosto, zaupno in domače. Jezus nas vključuje v svoj sinovski odnos z Očetom in omogoča, da smo na isti način blizu Bogu. Učinkovitost naše molitve temelji tudi na tej bližini.

Sveti Duh nas v molitvi vodi k notranji in zaupni Očetovi ljubezni. Tako odpravlja pomanjkanje zaupanja, hladnost in abstraktnost ter nam daje živeti v veselju, da smo Božji otroci. Hvaležni moramo biti za to posebno pravico in se učiti poslušati Svetega Duha, ki moli v nas. Njemu moramo izročiti svoj glas, svoje srce, svojo ljubezen in se mu posvečati.


Molitev
Prosim te odpuščanja, o Bog,
zaradi svojega življenja,
polnega upornosti in jeze,
odpuščanja za trenutke, ko sem se
notranje obrnil proti tebi in ti očital,
za trenutke, ko sem tebe, nebeškega Očeta,
zamenjaval z zemeljskimi očeti.
Tako sem se dal raniti in sem zapustil tvoj objem.
Prosim te, Duh prepuščanja in zaupanja v Očeta,
da bi Sveti Duh klical v meni: »Aba!«
Tudi jaz bom iz globine srca govoril: »Aba, Oče!«
Molil bom, da bi mi naklonil živeti
v veselju Božjih otrok in izkušati,
kaj pomeni biti Božji otrok, ki ga Bog ljubi.
Gospod, hvaliti te hočem za tvoj odnos
z Očetom, ki je v nebesih,
in se ti zahvaljevati, da si se nam razodel,
da si nas privedel k Očetu
in da si nas naučil moliti, kakor si molil ti.
Hvala za dar Duha sinovske prepuščenosti,
hvala, da Boga prepoznavam kot svojega Očeta.

 

OSMI DAN – SVETI DUH NAS UČI MOLITI

 

Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v vaša srca Duha svojega Sina, ki vpije: »Aba, Oče!« (Gal 4, 6)

Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo. (Rim 8, 26-27)


Premišljevanje

Ena od največjih ovir za delovanje Svetega Duha v nas je v tem, da ne znamo sprejeti svojih slabosti. Vsi smo slabotni, a tega nismo pripravljeni priznati: vsako slabost imamo za nedopustno, zavračamo jo in se tako zapiramo Božji pomoči.

A če pravimo, da v življenju v Bogu zmoremo vse, da moremo tudi moliti, kako naj opazimo navzočnost Svetega Duha v svojem življenju? Cerkev nam pravi, da je vsakokrat, ko molimo, Sveti Duh navzoč s svojo milostjo in nas vodi po poti molitve. Tako nas korak za korakom uči moliti. A ne samo to: Duh moli v nas. Janez Zlatousti je rekel: »Molitev je neizražena ljubezen, ki ne prihaja od človeka, ampak izvira iz Božje milosti.« Zato je treba dati prostor Svetemu Duhu, vendar to ni samo po sebi vsem razumljivo.

Pogosto namreč zaradi preobilnih besed in zaradi raztresenosti Svetemu Duhu onemogočamo, da bi molil v nas. V nas kar naprej divja vihar misli, pojmov, zaznav in odvečnih podob. Zato Sveti Duh težko pride do besede.

Naše srce se mora umiriti, biti v tišini, kar je nasprotje od raztresenosti, radovednosti in odvečnega klepetanja. Naučiti se moramo počivati v svojem srcu, spustiti se v njegove globine, moliti in živeti z mirom v srcu. Ko v molitvi damo prostor Duhu, tako da smo tiho in ga poslušamo, on vžiga naše srce, obrača našo pozornost k Jezusu in nas vodi. Sveti Duh nas vodi, da postanemo sposobni slavljenja in zahvaljevanja, in zaradi tega tudi premagamo svoje slabosti. Sveti Duh nam pomaga v molitvi prepoznavati Božjo voljo.


Molitev
Prosim te, Gospod, daj mi moč,
da se odpovem napačnemu pojmovanju sebe,
zaradi katerega mislim,
da sem sposoben moliti sam.
Prosim te odpuščanja za vse trenutke,
ko me nisi našel pripravljenega,
ko si me vabil k molitvi,
odpusti mi, da sem se umaknil in se nisem
bojeval proti svojim slabostim.
Sveti Duh, moli ti v meni, in ti, Gospod,
mi pomagaj, da se odprem Duhu.
Daj, da bom sposoben sprejeti svoje slabosti
in bom dopustil, da v meni moli Sveti Duh.
Hvalim te, Gospod, za Duha, ki moli v meni,
ki me vodi k Očetu, ki pozna Božjo voljo
in ki je v soglasju z Bogom nam na voljo.
Hvala za ta veliki Božji dar
in za ves čas, ko sem lahko zaradi njega
doživljal veselje v Bogu.

 


DEVETI DAN – SVETI DUH DELI DAROVE

 

Vsakomur izmed nas pa je bila dana milost po meri Kristusovega daru. Zato je rečeno: Povzpel se je na višavo, ujete peljal ujetnike, dal je darove ljudem. […] In on je dal, da so nekateri apostoli, drugi preroki, spet drugi oznanjevalci evangelija, spet drugi pastirji in učitelji, da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa. (Ef 4, 7-8,11-12)

Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh. Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja. Drugemu vera po istem Duhu, drugemu po istem Duhu milostni darovi ozdravljenja, drugemu delovanje čudežnih moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanje duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče. […]

Prizadevajte si za ljubezen. Bodite vneti za duhovne darove, posebno še, da bi prerokovali. (1 Kor 12, 4-11; 14, 1)


Premišljevanje

V dogmatični konstituciji o Cerkvi beremo, da Sveti Duh »razdeljuje med vernike vsakega stanu tudi posebne milosti, s katerimi jih usposablja in pripravlja, da prevzamejo različna dela in naloge, koristne za prenovitev in obsežnejšo graditev Cerkve […]. Ker so te karizme, bodisi izredne bodisi tudi preprostejše in bolj razširjene, potrebam Cerkve nadvse primerne in koristne, jih je treba sprejemati z zahvaljevanjem in duhovnim veseljem« (Lumen gentium, 12).

Sveti Duh naklanja posebne darove, ki človeka usposabljajo, da naredi stvari, ki presegajo njega in njegove človeške sposobnosti. Taki darovi imajo namen človeka posvetiti, povezani pa so tudi s služenjem v skupnosti. Veliko je takih darov, ki jih Sveti Duh nenehno in obilno podeljuje, da bi vedno znova poživljal svojo Cerkev.

Sveti Duh deli te darove vsakomur, ki si jih želi. Za tistega, ki jih je prejel, niso znamenja svetosti, kajti tu gre za Božjo svetost. Bog jih lahko da tudi grešniku, ki je zanje prosil, in tako svoje delo izvrši tudi po njem. Tako se kaže Božja veličina in Božja želja, da bi se rešil vsak človek. Bog namreč podeljuje svoje darove za rešenje vsakega človeka, za rast Cerkve, za rešenje sveta.

Darovi Svetega Duha imajo pomembno vlogo v duhovni rasti Cerkve, v razvoju skupnosti in treba jim je dati pravo mesto. Temeljni pogoji za prejem teh darov in njihovo pravilno uporabo so: redno duhovno življenje v okrilju kakšne skupnosti, polna odprtost Jezusu, edinost in medsebojna ljubezen. V Cerkvi vsak potrebuje drugega, ker ima ta posebne darove in ker opravlja posebno služenje. Cerkev nas potrebuje, potrebuje ljudi, ki so pripravljeni stopiti v službo Bogu in drugim, a tega ne delajo le v moči osebnih sil in sposobnosti, ampak v moči darov in zato, ker jih vodi Sveti Duh.


Molitev
Gospod, daj, da bom prejel
darove Svetega Duha,
ki so potrebni za opravljanje naloge,
ki mi je zaupana.
Daj, da bom pripravljen postaviti se v službo
mogočnemu in silnemu Svetemu Duhu.
Hvalim te, Gospod, za vse darove,
ki si jih podelil ljudem,
hvalim te, da z darovi obdarjaš Cerkev,
v kateri lahko tudi sam živim in služim.
Hvala za darove, ki so jih prejeli drugi,
in za darove, ki sem jih prejel sam.

 

Devetdnevnica k Svetem Duhu

Vir: http://www.fejstbog.si/index.php/molimo-te/324-vojtech-kodet-devetdnevnica-k-svetemu-duhu

 

Devetdnevnica k Svetemu Duhu : avtor je češki karmeličanski pater Vojtěch Kodet OCarm (Ordo Carmelitarum), doktor teologije.

 
Scroll to top