Spiritus Sanctus
TEMELJI VERE in POMEMBNE NOVICE

NADŠKOF VIGANÒ – ČE TRUMP IZGUBI VOLITVE

 

Viganò: zmaga Bidena bi ustvarial novega zaveznika za apokaliptično »diktaturo novega svetovnega reda«

Izgnani nadškof verjame, da ima »pojasnjevalen ključ za razumevanje dogodkov, ki jih doživljamo.«

 

Nadškof Carlo Maria Viganò; 11, oktober 2020

 

(Opomba urednika: Pričujoči intervju je dal nadškof Carlo Maria Viganò poročevalcu italijanskega dnevnika Il Giornale Francescu Boeziju. Angleški prevod je nadškof Viganò poslal v objavo LifeSite.)

 

Il Giornale: Nadškof Viganò, zakaj ste napisali pismo v korist predsednika Trumpa?

Nadškof Viganò: Dne 14. avgusta 2011 me je papež Benedikt XVI. obvestil o svojem prepričanju, da je bil v tistem trenutku moj položaj po Božji previdnosti nunciatura v Združenih državah Amerike. Takole mi je pisal: »Rad bi vam povedal, da sem razmišljal in molil glede vašega položaja po nedavnih dogodkih. Žalostna novica o smrti njegove ekscelence nadškofa Pietra Sambija je v meni potrdila prepričanje, da je v skladu z Božjo previdnostjo v tem trenutku vaše mesto nunciatura v Združenih državah Amerike. Prepričan pa sem, da vam bo znanje o tej veliki državi pomagalo, da se boste spoprijeli z zahtevnim izzivom tega dela, ki se bo v marsičem izkazalo za odločilno za prihodnost vesoljne Cerkve.«

Moja uradna naloga v tej ogromni in ljubljeni državi se je končala, vendar je izziv, na katerega se je papež Benedikt skliceval skoraj preroško, in v katerega se je odločil, da me vključi, še vedno navzoč bolj kot kdaj koli prej; resnično postaja vse bolj dramatičen in dobiva silne razsežnosti: usoda sveta se v tej uri odvija ravno na ameriški fronti.

Zdaj, ko sem osvobojen svoje uradne naloge, mi navdih, ki mi ga je zaupal papež Benedikt, dovoljuje, da predsednika Trumpa nagovorim z največjo svobodo in opozorim na njegovo vlogo v narodnem in mednarodnem okviru, in na to, kako odločilno je njegovo poslanstvo v epohalnem soočenju, ki se odvija v zadnjih mesecih.

 

Il Giornale: Epohalno soočenje? Res?

Danes se zdi, da sovražnikove sile napadajo Sveti sedež. Govorim kot škof, kot naslednik apostolov. Molk pastirjev je oglušujoč in vznemirjajoč. Nekateri škofje celo raje podpirajo novi svetovni red, ko se pridružujejo stališčem Bergoglia in kardinala Parolina, ki se je kot stalni gost skupine Bilderberg hlapčevsko podredil njenim ukazom, tako kot mnogi politiki in tudi glavni mediji.

Prepričan sem, da je vse, kar sem javno naznanil v svojem odprtem pismu predsedniku Trumpu junija lani, še vedno veljavno, in je lahko pojasnjevalen ključ za razumevanje dogodkov, ki jih doživljamo, ter ostaja povabilo k upanju.

 

Il Giornale: Katoliška cerkev v Ameriki se zdi glede predsedniških volitev, kot tudi na splošno, razdeljena. Papež pravi, da je delitev hudičevo delo, toda razdrobljenost ameriške skupnosti škofov je očitna. Kaj se dogaja?

Nadškof Viganò: Razkol znotraj ameriške skupnosti škofov je rezultat ideološkega delovanja, ki se je izvajalo od šestdesetih let zlasti znotraj katoliških univerz – posebej s strani jezuitov – pri oblikovanju celotnih generacij mladih. Progresivna indoktrinacija (na političnem področju) in modernistična indoktrinacija (na verskem) sta ustvarili ideološko podporo za leto 1968, ki se je začelo z Drugim vatikanskim koncilom, kot je Benedikt XVI. potrdil v svojem eseju Načela katoliške teologije: »Privrženost anarhičnemu in utopičnemu marksizmu […] so v prvih vrstah podpirali številni kaplani univerz in mladinskih združenj, ki so v tem videli razcvet krščanskih upov. Prevladujoče dejstvo najdemo v dogodkih maja 1968 v Franciji. Na barikadah so bili dominikanci in jezuiti. Medsebojno občestvo med ekumensko mašo v podporo barikadam je veljalo za nekakšen mejnik v zgodovini odrešenja, neke vrste razodetje, ki je odprlo novo dobo krščanstva.«

Ta razcep v ZDA, ki je danes še bolj očiten s približevanjem predsedniških volitev, je razširjen tudi v Evropi in Italiji: najvišje ravni Cerkve so želele narediti korenito – in po mojem mnenju nesrečno – izbiro, ko so raje sledile splošni miselnosti zagovarjanja varstva narave, priseljevanja in LGBT ideologije, namesto da bi se pogumno postavile proti njim in zvesto razglašale odrešujočo resnico, ki jo je oznanil naš Gospod. Ta izbira je naredila velik preskok, ki se je začel leta 2013 z izvolitvijo Jorgeja Maria Bergoglia, vendar sega vsaj šestdeset let nazaj. Pomembno je, da so že takrat jezuiti – in vsa katoliška inteligenca levice – na Maovo Kitajsko gledali kot na privilegiranega sogovornika, skoraj gonilno silo domnevne družbene prenove, tako kot danes gleda La Civiltà Cattolica Antonia Spadara (DJ) na Kitajsko Xi Jinpinga. Jezuiti, ki so podpirali gverilce v Latinski Ameriki in so bili maja 1968 na francoskih barikadah, danes za podobne trditve uporabljajo družbena omrežja, s pogledom vedno obrnjenim proti Pekingu, medtem ko gojijo enako sovraštvo do Amerike.

Res je, da je delitev hudičevo delo: Satan seje delitev med človekom in njegovim Stvarnikom, med dušo in milostjo. Gospod pa ne deli, ampak ločuje: ustvari mejo med Božjim mestom in Satanovim mestom, med tistimi, ki služijo Gospodu in tistimi, ki se borijo proti njemu. On sam bo ločil pravične od hudobnih na sodni dan (Mt 25,31-46), potem ko se je postavil »za kamen spotike« (Rim 9,32-33). Ločiti svetlobo od teme, dobro od zla, je po Gospodovem nauku nujno, če želimo slediti Kristusu in se odreči Satanu. Nujno pa je ločiti tudi ko izbiramo med tistim, ki najbolje ščiti pravice in vero katoličanov in njimi, ki se samo po imenu razglašajo za katoličane, medtem ko v resnici spodbujajo zakone, ki očitno nasprotujejo Božjemu in nravnemu zakonu. Tako kot razdvaja tudi pastir, ki opozarja čredo na napade volkov (Jn 10,1-18).

Obtoževanje Trumpa, da ni kristjan, zgolj zaradi dejstva, da želi zaščititi državne meje; sklicevanje na duha neodvisnosti države kot na katastrofo, medtem ko je trgovina z ljudmi dovoljena; molčanje ob preganjanju kristjanov na Kitajskem in drugod ali molčanje ob tisočih oskrunjenj cerkev, ki se že mesece dogajajo po vsem svetu: ali ni vse to razdvajajoče?

 

Il Giornale: Joe Biden je naklonjen splavu, vendar nekateri ameriški katoliški krogi ta vidik spregledajo. Poglejte na primer Jamesa Martina. Kaj mislite?

Nadškof Viganò: Oče James Martin DJ je nosilec ideologije LGBT in kljub temu – pravzaprav zaradi tega – ga je Bergoglio imenoval za svetovalca Dikasterija za komunikacijo Svetega sedeža. Njegovo delo – ki je resnično »razdvajajoče« v najslabšem pomenu besede – služi krepitvi pete kolone progresivne agende znotraj cerkvenega telesa, da bi ustvaril ideološki in doktrinarni razkol znotraj Cerkve in bi se ljudi prepričalo, da zahteve po naprednosti, vključno s tako imenovano homoherezijo, prihajajo od spodaj. V resnici dobro vemo, da so verniki veliko manj nagnjeni k novostim, kot se skuša prepričati javno mnenje, in da je želja prikazati, da obstaja domnevna »volja ljudstva«, da bi lahko upravičili odločitve, ki so nezdružljive s trajnim naukom Cerkve, le trik, ki je bil uporabljen tako na cerkveni ravni (pomislite na bogoslužno reformo, ki je ni nihče zahteval), kot tudi na civilni ravni (na primer pri ideologiji spolov).

Dovolite mi, da se spomnim besed ameriškega nadškofa Fultona J. Sheena (1895-1979): »Zavrnitev opredelitve glede velikih moralnih vprašanj je sama po sebi odločitev. Je tiha privolitev v zlo. Tragedija našega časa je, da tisti, ki še vedno verjamejo v poštenost, nimajo ognja in prepričanja, tisti, ki verjamejo v nepoštenost, pa so polni strastnega prepričanja.« Naučimo se ločevati, kdo je s Kristusom, in kdo je proti njemu, saj ni mogoče služiti dvema gospodarjema.

 

Il Giornale: Govorili ste o »globoki Cerkvi.« Je res mogoče, da obstaja? Kdo jo tvori?

Nadškof Viganò: Izraz »globoka Cerkev« daje dobro predstavo o tem, kaj se vzporedno dogaja na politični in cerkveni ravni. Strategija je enaka, tako kot so enaki cilji in na koncu tudi um, ki stoji za tem. V tem smislu je »globoka Cerkev« za Cerkev tisto, kar je »globoka država« za državo: tuje telo, ki je nezakonito, rušilno in brez vsake demokratične veljavnosti; ki uporablja institucijo, v katero je vstavljeno, za dosego ciljev, ki so v popolnem nasprotju s cilji institucije same.

En primer je John Podesta, »katoliški« liberalec in demokrat, nekdanji sodelavec Billa in Hillary Clinton, ki je povezan s Centrom za ameriški napredek Johna Halpina. V elektronskem sporočilu z dne 11. februarja 2012 je Sandy Newman Podesti pisala, da ga prosi za navodila, kako v Cerkvi »zasejati seme revolucije« na področju kontracepcije, splava in enakosti spolov. Podesta je odgovoril s potrditvijo, da so bile za dosego te »pomladi Cerkve« (bodite pozorni na odmev ideje o »koncilski pomladi«) ustanovljene organizacije Katoličani v zavezništvu za skupno dobro in Združeni katoličani. Ta ultra progresivna združenja je financiral George Soros, tako kot je financiral jezuitske fundacije in Bergogliov apostolski obisk v ZDA leta 2015.1

Spomniti se moramo tudi zarote mafije iz Saint Gallena, ki je skušala pregnati Benedikta XVI. v dogovoru z Obamo in Clintonovo, ki sta Josepha Ratzingerja videla kot oviro za širjenje agende globalizma.

 

Il Giornale: Kako kot katolik in kot škof ocenjujete, kaj je storil Trump?

Nadškof Viganò: Omejujem se na opazovanje tega, kar je Trump naredil v svojem predsedniškem mandatu. Zagovarjal je življenje nerojenih, prekinil financiranje Planned Parenthood, multinacionalke za splave, in ravno v zadnjih dneh je izdal izvršno odredbo, ki zahteva takojšnjo oskrbo novorojenčkov, ki pri splavu niso ubiti: do zdaj so jih pustili umreti, ali pa so bili izkoriščeni za odvzem organov in njihovo prodajo. Trump se bori proti pedofiliji in pedosatanizmu. Ni začel nobene nove vojne in je tiste, ki še trajajo, drastično omejil s sklenitvijo mirovnih sporazumov. Bogu je vrnil pravico do državljanstva, potem ko je Obama šel celo tako daleč, da je odpovedal božič in uvedel ukrepe, ki so bili verski duši Američanov gnusni.

Opažam tudi medijsko vojno, ki jo proti predsedniku vodijo tisk in centri moči: od leta 2016 je demoniziran, kljub temu da je demokratično dobil večino glasov. Dobro se ve, da sovraštvo do Trumpa – ki se ne razlikuje od tistega, kar se dogaja v Italiji ob precej mehkejših članih opozicije – najde svojo resnično motivacijo v zavedanju o njegovi temeljni vlogi v bitki proti globoki državi in ​​o vsej njeni notranji in zunanji razvejenosti. Njegova pogumna obsodba komunizma – katerega globalni različici sta Antifa in BLM, inkubator pa je kitajska diktatura – v določeni meri pomaga popraviti molk Cerkve, ki kljub srčnim pozivom blažene Device Marije v Fatimi in La Salettu raje ni obnovila obsodbe te peklenske ideologije. In če lahko škof Sanchez Sorondo nekaznovano in proti vsem dokazom izjavi, da je Kitajska najboljši uresničevalec družbenega nauka Cerkve, se lahko veselimo besed predsednika ZDA in nič manj pogumnih besed njegovega državnega sekretarja Mikea Pompea.

 

Il Giornale: Zdi se, da se Bergoglio zdaj ne bo srečal z ameriškim državnim sekretarjem (med Pompeovim potovanjem ta teden v Italijo).

Nadškof Viganò: Zdaj smo prišli do točke paradoksa, resnično do točke smešnega. Nekatere drže se zdijo bolj primerne muham nevzgojenega šolarja kot pa preudarnosti in diplomatskemu protokolu. Pompeo je obsodil kršitev človekovih pravic na Kitajskem in od Santa Marte prejel oster odgovor: Ne grem se več. Gre za nedostojno obnašanje, ki začenja povzročati občutek neprikritega sramu tudi med člani Bergoglijevega čarobnega kroga. Ne samo, da ne bo sprejel državnega sekretarja, da ne bi slišal, kako bi mu z jasnim glasom povedal, da ZDA ne bodo stale ob strani in križemrok gledale, kako se Cerkev predaja v roke divje diktature, ampak ni niti odgovoriti na zahtevo kardinala Zena po avdienci in tako potrdil posebno namero Vatikana, da obnovi svojo uklonitev kitajski komunistični partiji.

 

Il Giornale: Ali ste vi za Trumpa organizirali rožni venec, in če je tako, zakaj?

Nadškof Viganò: Veliko ljudje me je nagovarjalo, naj začnem s to pobudo, in nisem se obotavljal, da bi se ji pridružil in postal zagovornik tega duhovnega križarskega pohoda. To je vojna brez milosti, v kateri je Satan spuščen z verige in vrata pekla na vse načine poskušajo prevladati nad Cerkvijo. Takemu nasprotovanju se moramo upreti predvsem z molitvijo in nepremagljivim orožjem svetega rožnega venca.

Vključevanje katoličanov v politiko pod vodstvom njihovih pastirjev pomeni njihovo konkretno delovanje kot državljanov, ki so člani Kristusovega skrivnostnega telesa in človeške družbe obenem. Katoličani niso »ločeni« ljudje, ki verujejo, da je Bog začetnik in Gospodar življenja, ko gredo v cerkev, potem pa na volišču ali kot izvoljeni uradniki odobrijo poboj nedolžnih otrok.

To delovanje nravnega reda spremlja – vsekakor ga mora spremljati – zavedanje, da imajo človeške zadeve, pa tudi družbeni in politični dogodki, transcendentno duhovno razsežnost, pri kateri je posredovanje Božje previdnosti vedno odločilni dejavnik. Zaradi tega se katoličani ne odtegnejo svetu, ne bežijo s političnega prizorišča, nedejavno čakajoč, da bo Gospod posredoval z bliskom in gromom, ampak nasprotno osmislijo svoje vsakodnevno delovanje, svojo zavzetost v družbi, ko ji dajo dušo, nadnaravni namen.

Molitev v tem smislu od Gospodarja sveta in zgodovine prikliče tiste milosti in posebno pomoč, ki jo lahko samo on da tako dejanjem zasebnikov kot delu tistih, ki vladajo. In če so bili v preteklosti celo poganski kralji lahko orodje dobrega v Božjih rokah, se to lahko zgodi tudi danes v trenutku, ko je svetopisemska bitka med otroki teme in otroki svetlobe dosegla ključno točko.

 

Il Giornale: Kakšni scenariji čakajo katolike sveta, če bi Trump izgubil?

Nadškof Viganò: Če Trump izgubi predsedniške volitve, bo zadnji kathèkon (on, ki zadržuje) padel (2. Tes. 2: 6-7), ta, ki preprečuje, da bi se »skrivnost nepostavnosti« razkrila, in diktatura novega svetovnega reda, ki je že pridobil Bergoglia za svojo stvar, bo imela zaveznika v novem ameriškem predsedniku.

Joe Biden nima lastne identitete: je le izraz moči, ki se ne upa pokazati za to, kar v resnici je, in se skriva za osebo, ki je popolnoma nesposobna opravljati funkcijo predsednika ZDA tudi zaradi svojih oslabljenih umskih sposobnosti; prav v svoji šibkosti glede nerešenih pritožb in dovzetnosti za izsiljevanje zaradi navzkrižij interesov se Biden razkrije kot lutka, s katero spretno ravnajo elite, lutka v rokah ljudi, ki so žejni moči in so pripravljeni storiti vse, da jo povečajo.

Znašli bi se pred orvelovsko2 diktaturo, ki si jo želita tako »globoka država« kot tudi »globoka Cerkev«, v kateri bi bile pravice, ki se danes štejejo za temeljne in neodtujljive, poteptane ob sokrivdi glavnih medijev.

Poudariti želim, da ima univerzalna religija, ki si jo želijo Združeni narodi in prostozidarstvo, aktivne sodelavce na najvišjih ravneh Katoliške cerkve, ki si prisvajajo oblast in ponarejajo učiteljstvo. V skladu s prerokbo častitljivega nadškofa Fultona Sheena nasprotujejo Kristusovemu skrivnostnemu telesu, ki je edina rešilna barka človeštva, s skrivnostnim telesom Antikrista. Ekumenizem, maltuzijansko3 okoljevarstvo, spolna izbira, neomejena z biološkim spolom in zavzemanje za priseljence so nove dogme te univerzalne religije, katere duhovniki pripravljajo prihod Antikrista, ki bo nastopil pred zadnjim preganjanjem in dokončno zmago našega Gospoda. A tako kot se je pred veličastnim Odrešenikovim vstajenjem zgodilo njegovo trpljenje in smrt, tudi Cerkev potuje proti svoji Kalvariji; in tako kot je sinedrij mislil, da bo s križanjem odstranil Mesija, tudi nizkotna ločina verjame, da je zamračitev Cerkve uvod v njen konec. Ostaja »majhen ostanek«, ki ga sestavljajo goreči katoličani, tako kot so ob vznožju križa ostali Mati Božja, sveti Janez in Marija Magdalena.

Vemo, da usoda sveta ni v rokah ljudi in da je Gospod obljubil, da ne bo zapustil svoje Cerkve: »vrata pekla ne bodo prevladala« (Mt 16,18). Kristusove besede so skala našega upanja: »In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20).

 

1 https://formiche.net/2016/10/clinton-podesta-papa-francesco/

2 George Orwell je angleški pisatelj, avtor knjig Živalska farma, 1984 in drugih.

Knjiga z naslovom 1984 (izvirno angleško Nineteen Eighty-Four) je roman, v katerem so prikazane totalitaristične države popolnega nadzora v letu 1984. Uvrščajo ga v žanr znanstvene fantastike. Roman je uvedel koncept vedno navzočega in vsevidnega Velikega brata.

3 Thomas Robert Malthus, angleški ekonomist, zgodovinar, demograf in sociolog.

Maltuzijanizem je povezan z različnimi političnimi in družbenimi gibanji, vendar se skoraj vedno nanaša na zagovornike nadzora prebivalstva.

Neo-maltuzijanizem je zagovarjanje načrtovanja človeške populacije za zagotovitev virov in okoljske celovitosti za sedanje in prihodnje človeške populacije ter za druge vrste.

 

Vir: https://www.lifesitenews.com/news/vigano-biden-win-would-create-new-ally-for-apocalyptic-dictatorship-of-the-new-world-order

 
Scroll to top