MARIJA JE SO-ODREŠITELJICA IN SREDNICA VSEH MILOSTI

Papeži in svetniki so poudarjali, da je Mati Božja so-odrešiteljica zaradi svojega zedinjenja s Kristusovim trpljenjem, kar je – v nasprotju z zdajšnjim Vatikanom (Mater Populi Fidelis[i]) – odgovor na mariološko polemiko.

Oče Frank Unterhalt (LifeSiteNews), 1. december 2025

V odlični študiji Marija: So-odrešiteljica, Srednica, Zagovornica avtorja priznanega prof. dr. Marka I. Miravalleja, ki je znan po poučevanju na frančiškanski univerzi v Steubenvillu (ZDA) in kot predsednik Mednarodne marijanske zveze, je kardinal Mario Luigi Ciappi napisal prelomni predgovor.

Kot teolog papeške hiše od Pija XII. do Janeza Pavla II. je bil zelo dobro seznanjen z znanstveno razsežnostjo teme. Omeniti velja tudi, da je bil prej profesor mariologije v Rimu, odgovoren za študenta in doktorskega kandidata Karola Wojtyło. V Miravallejevi teološki študiji iz leta 1993 kardinal Ciappi izrecno deli avtorjevo upanje:

»Poleg temeljitega prispevka našega sedanjega svetega očeta papeža Janeza Pavla II. k razumevanju skrivnosti Marijinega sredništva med Kristusom in Cerkvijo … ostaja le še eno zadnje dejanje, ki more privesti Marijino vlogo so-odrešiteljice, srednice in zagovornice … do polnega priznanja in v versko življenje Božjega ljudstva: namreč, da naš sveti oče v svoji službi Kristusovega namestnika na zemlji in voden z Duhom resnice prizna Marijino vlogo so-odrešiteljice, srednice vseh milosti in zagovornice Božjega ljudstva kot krščansko dogmo, ki jo je razodel Bog, da bi Jezusovo mater ustrezno častili in v dobro ene, svete, katoliške in apostolske Kristusove Cerkve.« [ii]

Kasneje je bila posebna pozornost namenjena tudi izjavi kardinala Ciappija, ki je kot verodostojna priča fatimskega sporočila razkril: »Tretja skrivnost med drugim napoveduje, da se bo veliko odpadništvo v Cerkvi začelo na vrhu.«[iii]

Da bi ostali v pravi katoliški veri, je nujno razumeti in sprejeti vzvišeni položaj presvete Device in Božje Matere Marije v načrtu odrešenja. Hvaljena je kot tista, ki je »edina premagala in uničila vsa krivoverstva«.[iv]

Češčenje Marije ima svoj izvor v edinstveni izvoljenosti, s katero je Brezmadežna obdarovana od troedinega Boga. Sveti Avguštin, cerkveni oče , zato pravi: »Naj še tako zelo hvalimo Marijo, je to še vedno zelo malo v primerjavi s tem, kar pripada njenemu dostojanstvu Božje Matere.«[v]

Sveti Alfonz Maria Ligvorij, cerkveni učitelj, poudarja, da je njena priprošnja za nas nujna: »To nujnost potrjujejo tako veliki teologi in cerkveni očetje, da je zelo neprimerno […] reči, da so pretiravali, da bi poveličevali Marijo«; govori o velikem številu svetnikov, »ki so govorili, razsvetljeni od Božjega Duha, Duha resnice«.[vi]

Sveti Alfonz Maria Ligvorij poudarja, da je naziv Srednica vseh milosti trdno zakoreninjen v izročilu Cerkve. Pojasnjuje, da ta naziv nikakor ne nasprotuje Kristusovemu sredništvu med Bogom in človeštvom, kot nam ga razodeva Sveto pismo: prvo je »posredovanje, ki temelji na pravičnosti zaradi zaslug«, medtem ko je drugo »posredovanje milosti na način priprošnje. Eno je reči, da Bog ne more, in drugo, da Bog noče podeliti svojih milosti brez Marijinega posredovanja.«[vii]

Čeprav je Brezmadežna ustvarjeno bitje, je Vsemogočni ne bi mogel povzdigniti višje, kot jo je. Zato je Najvišji sklenil, naj vse milosti, ki so nam podeljene po zaslugah Jezusa Kristusa, pridejo k nam po Marijinem posredovanju.

Vsa je lepa, tako čista in polna milosti, da more kot mati usmerjati k nam vsako milost. Sveti Bernard iz Clairvauxa jo zato primerja z akvaduktom, da bi tako od nje prejeli obilje. Cerkveni učitelj potrjuje obče sredništvo milosti: Bog je »v Marijo položil polnost vsega dobrega […], da bi mogli spoznati, kako vse, kar imamo v smislu upanja, milosti in odrešenja, priteka v nas iz nje.«[viii] Sveti Bernard jasno poudarja izključnost: nobena milost ne pride iz nebes na zemljo, ki ne gre skozi Marijine roke (»Nulla gratia venit de coelo ad terram, nisi transeat per manus Mariae«).[ix]

Sveti Bonaventura opisuje Marijo kot nebeška vrata in govori o njeni nujnosti v ekonomiji odrešenja: Nihče ne more vstopiti v nebesa razen skozi Marijo kot vrata (»Nullus potest coelum intrare, nisi per Mariam transeat tamquam per portam«)[x]. In cerkveni učitelj potrjuje: Kristusa se ne da najti, razen z Marijo in po Mariji (»Numquam invenitur Christus, nisi cum Maria, nisi per Mariam«).[xi]

Sveti Bernardin Sienski pravi: »Od trenutka, ko je Devica in Mati sprejela Božjo Besedo v svoje telo, je dobila določeno duhovno moč nad vsemi darovi, ki prihajajo k nam od Svetega Duha na tak način, da nobeno bitje nikoli ne dobi milosti od Boga, razen po sredništvu te milostne Matere.«[xii] Ta svetnik poudarja tudi splošno razsežnost resničnosti, »da se vsi darovi, vse kreposti in vse milosti delijo po Marijinih rokah, komur ona hoče, kadar ona hoče in kakor ona hoče.«[xiii]

Tudi številni papeži so poudarjali, da je blažena Devica Marija prava so-odrešiteljica. Iz bogate zakladnice teh pričevanj so omembe vredni naslednji primeri. Osvetljujejo vlogo Brezmadežne kot so-odrešiteljice s Kristusom, tesno združene z njim v njenem edinstvenem sodelovanju pri delu odrešenja.

Sveti papež Pij X. uči: »Zahvaljujoč edinosti trpljenja in namena med Kristusom in Marijo, si je zaslužila, da postane najbolj vredna obnoviteljica izgubljenega sveta […] Ker pa presega vse v svetosti in edinosti s Kristusom, in ker jo je Kristus izbral za svojo sodelavko v delu človeškega odrešenja, pridobi za nas de congruo, kot se reče, kar Kristus pridobi za nas de condigno.«[xiv]

To resnico je posebej jasno izrazil papež Benedikt XV.: »Dejstvo, da je bila križana in je umrla s svojim Sinom, je bilo v skladu z nebeškim načrtom. Trpela je do take mere in umrla s svojim trpečim in umirajočim Sinom; do take mere, da se je odrekla svojim materinskim pravicam nad svojim Sinom zaradi odrešenja človeštva in ga žrtvovala – kolikor je mogla – da zadovolji Božjo pravičnost, da lahko po pravici rečemo, da je ona skupaj s Kristusom odrešila človeški rod.«[xv]

Papež Pij XI. se sklicuje tudi na Marijino pravo sočutje in jo prav tako opisuje kot resnično so-odrešiteljico: »O Mati ljubezni in usmiljenja, ki si, ko je tvoj najmilejši Sin izvršil odrešenje človeškega rodu na oltarju odrešenja, stala ob njem in trpela z njim kot so-odrešiteljica […] ohranjaj v nas, te prosimo, in pomnoži v nas dan za dnem dragocene sadove njegovega odrešenja in sočutje njegove Matere.«[xvi]

Papež Pij XII. poudarja Marijino intimno edinost z njenim Sinom kot nove Eve, postavljene poleg novega Adama v delu odrešenja: »Ker je bila kot mati in so-odrešiteljica združena s Kraljem mučencev v neizrekljivem delu človeškega odrešenja, ostaja za vedno združena z njim v skoraj neomejeni moči razdeljevanja milosti, ki izhajajo iz odrešenja.«[xvii]

Papež Janez Pavel II. poudarja: »Ob vznožju križa je Marija z vero sodelovala pri pretresljivi skrivnosti te izpraznitve samega sebe. To je morda najgloblja kenoza (izpraznitev samega sebe; Jezus se je izpraznil božanskih privilegijev. Odrekel se je skrbi zase, da bi potešil potrebe drugih. Odložil je svoj vzvišeni položaj, da se je daroval kot odkupnina za svoje ljudstvo.[xviii] (op. prev.)) vere v zgodovini človeštva: po veri je Marija udeležena pri smrti svojega Sina – pri njegovi odrešilni smrti.«[xix] In spet drugje papež uči: »Marijina vloga so-odrešiteljice se torej ne konča s poveličanjem njenega Sina.«[xx]

V luči teh pomembnih virov vsi ljudje dobre volje prejmejo zanesljiv odgovor na polemiko, ki trenutno divja glede resnične mariologije (bogoslovna veda o Mariji in njeni vlogi; op. prev.).

Pričevanja številnih svetnikov in papežev Božje Cerkve kažejo, kako je treba ovrednotiti najnovejše pisanje iz Vatikana. O tehtnosti[xxi] tam objavljenega zapisa jasno priča dejstvo, da izvira iz istega kraja, kjer so pogansko ‘boginjo’ Pachamamo malikovali v svetoskrunskem in bogokletnem češčenju.

Kako naj se na to odzovejo verni katoličani? S še bolj gorečo pobožnostjo do brezmadežne Device Marije, Božje Matere in naše čudovite Kraljice!

V skladu s preroškimi besedami sv. Ludvika Marie Grignion de Montforta:
»Kajti Najvišji, ki povišuje ponižne, je določil, naj se nebo, zemlja in podzemlje, če hočejo ali ne, priklonijo pod žezlom ponižne Device, in tako je Marijo naredil za gospodarico neba in zemlje in jo povzdignil v vodjo svojih vojsk, zakladnico svojega bogastva, delivko svojih milosti, orodje svojih velikih čudežev, rešiteljico človeškega rodu, srednico izvoljenih, uničevalko Božjih sovražnikov in zvesto spremljevalko svoje slave in zmagoslavja.«[xxii]

[i] Mater Populi Fidelis, doktrinalna nota o marijanskih nazivih papeža Leona XIV. (naziv So-odrešiteljica velja za neustreznega in neprimernega. Naziv Srednica velja za nesprejemljivega, kadar dobi pomen, ki izključno pripada Jezusu Kristusu).

– Izvirni dokument:

https://www.vatican.va/roman_curia/congregations/cfaith/documents/rc_ddf_doc_20251104_mater-populi-fidelis_en.html

– Vatican News: https://www.vaticannews.va/sl/vatikan/news/2025-11/doktrinalna-nota-o-marijanskih-nazivih-mati-vernega-ljudstva.html

[ii] Mark I. Miravalle, Mary: Coredemptrix, Mediatrix, Advocate, Santa Barbara 1993, Foreword.

[iii] Fr. Brian W. Harrison, “Alice von Hildebrand Sheds New Light on Fatima,” Introductory commentary, in: OnePeterFive, May 12, 2016.

[iv] Ludwig Maria Grignion von Montfort, Abhandlung von der Wahren Andacht zur allerseligsten Jungfrau Maria, 2. Teil, 2. Kapitel, 4. „Ein sicherer Weg“, 2, in: Das Goldene Buch, Feldkirch 1987, S. 120.

[v] Augustine, Serm. 208. E. B. app.

[vi] Alfons Maria von Liguori, Die Herrlichkeiten Mariens, Müstair 1991, S. 129.

[vii] Ibid., p. 128.

[viii] Bernard of Clairvaux, Serm. in Nativ. B. V., De Aquaeductu.

[ix] Ap. St. Bernardine, Pro Fest. V. M. serm. 5. c. 8.

[x] Bonaventure, Comment. in Evang. Lucae, c. I, n. 70 (op. 7, 27 ab).

[xi] Ibid., 26th sermon on Epiphany.

[xii] Bernardine of Siena, Pro Fest. V. M. serm. 5. c. 8.

[xiii] Ibid.

[xiv] Pope Pius X, Encyclical Ad diem illum (1904), ASS 36, pp. 453–454.

– De congruo je teološki koncept, ki pomeni ‘po ustreznosti’ ali ‘po primernosti’. Nanaša se na vrsto zaslug, pri katerih se človeška dejanja, čeprav si izrecno ne zaslužijo nagrade po pravičnosti, štejejo za primerna za nagrado od Boga zaradi njegove dobrote in velikodušnosti. To je v nasprotju z de condigno (‘po zaslužnosti’), ki je zasluga, ki jo je Bog dolžan nagraditi zaradi pravičnosti.

[xv] Pope Benedict XV, Apostolic Letter Inter Sodalicia (1918), AAS 10, p. 182.

[xvi] Pope Pius XI, Prayer at the solemn conclusion of the Jubilee, April 28, 1935, in: L’Osservatore Romano, April 29–30, 1935, p.

[xvii] Pope Pius XII, Radio broadcast to pilgrims in Fatima, May 13, 1946, AAS 38, p. 266.

– [xviii] https://www.gotquestions.org/Slovenscina/kenoza.html

Kristusova »izpraznitev« samega sebe je bila začasna odložitev njegovih božanskih in nebeških privilegijev. Druga oseba Trojice, Bog Sin, je zapustila svoj prestol v nebesih in privzela človeškost v Jezusu iz Nazareta, tako da »je sam sebe izpraznil« (Pismo Filipljanom 2,7a). Z utelešenjem se je Bog Sin odpovedal svojim božanskim privilegijem. Zakril je svoje veličastje in se odločil, da prevzame položaj sužnja.

[xix] Pope John Paul II, Encyclical Letter Redemptoris Mater (1987), no. 18.

[xx] Ibid., Homily at the Shrine of Our Lady of Alborada in Guayaquil (Ecuador), January 31, 1985.

[xxi] »Zdi se, da cilj Mater Populi Fidelis ni globlje in pravilnejše razumevanje izročila o Božji Materi, temveč spodbujanje agende. Katoličani ne mislijo, da je Mati Božja višja od našega Gospoda. Katoličani niso zmedeni glede tega, kdo nas je odrešil. Koga skrbi, da bi jo povzdignili previsoko in zakrili našega Gospoda? Kdo je tisti, ki ima težave z Marijo kot so-odrešiteljico in srednico? To so protestanti in janzenisti.« https://www.lifesitenews.com/news/transalpine-redemptorists-denounce-vatican-document-against-co-redemptrix/

[xxii] Louis Marie Grignion de Montfort, p. 19.