ŠKOFOVSKA POSVEČENJA
Intervju z generalnim predstojnikom Duhovniške bratovščine sv. Pija X.
Oče Pagliarani pravi, da so potrebni novi škofje, da bi še naprej mogli skrbeti za duše v času doktrinarnega propada, zatiranja liturgije in zavračanja Rima, da bi zagotovil trajno zaščito tradicije.
LifeSite News; četrtek, 5. februar 2026
Opomba urednika: Sledi intervju z generalnim predstojnikom Duhovniške bratovščine sv. Pija X. z očetom Davidejem Pagliaranijem z dne 2. februarja 2026, ki je bil prvotno objavljen 5. februarja na FSSPX.News in je tukaj v celoti ponatisnjen.
(SSPX) Suprema lex, salus animarum – Najvišji zakon je zveličanje duš. Na tem višjem načelu temelji v končni fazi vsa legitimnost našega apostolata.
FSSPX.News: Spoštovani generalni predstojnik, pravkar ste javno napovedali, da nameravate 1. julija nadaljevati s škofovskimi posvečenji za Duhovniško bratovščino sv. Pija X. Zakaj ste se odločili oznaniti to napoved danes, 2. februarja?
Oče Davide Pagliarani (DP): Praznik Očiščenja presvete Device Marije ima v Bratovščini velik pomen. To je dan, ko kandidati za duhovništvo prejmejo sutano (duhovniško haljo). Danes praznujemo Gospodovo darovanje v templju, ki jih spominja, da je ključ do njihovega izobraževanja in priprave na prejem svetih redov v darovanju sebe, ki se zgodi po Marijinih rokah.
Gre za pomemben marijanski praznik, saj Simeon, ko Mariji oznani meč žalosti, jasno pokaže njeno vlogo so-odrešiteljice ob strani njenega božanskega Sina. Vidimo jo povezano z našim Gospodom od samega začetka njegovega zemeljskega življenja do izpolnitve njegove žrtve na Kalvariji. Na enak način Gospa spremlja bodočega duhovnika v njegovi pripravi in skozi vse življenje – ona je tista, ki še naprej oblikuje našega Gospoda v njegovi duši.
V zadnjih mesecih se je o tej napovedi vztrajno govorilo, zlasti po smrti škofa Tissierja de Malleraisa oktobra 2024. Zakaj ste čakali do zdaj?
DP: Tako kot nadškof Lefebvre v svojem času, je tudi Bratovščina vedno skrbela, da ne bi prehitevala Božje previdnosti, temveč ji sledila in se dala voditi njenim znamenjem. Tako pomembna odločitev se ne more sprejeti zlahka ali prenagljeno.
Ker ta odločitev jasno zadeva najvišjo avtoriteto Cerkve, se je zdelo zlasti nujno, da najprej pristopimo k Svetemu sedežu – kar smo storili – in počakamo razumen čas na odgovor. To ni bila odločitev, ki bi jo lahko sprejeli, ne da bi stvarno izrazili naše priznanje avtoritete Svetega očeta.
V svoji homiliji ste zapisali, da ste res pisali papežu. Nam lahko poveste več o tem?
DP: Prejšnje poletje sem pisal Svetemu očetu in prosil za avdienco (uradni sprejem; op. prev.). Ker nisem prejel odgovora, sem mu nekaj mesecev kasneje ponovno pisal, sinovsko in neposredno, brez skrivanja naših potreb. Omenil sem naše doktrinarne razlike, pa tudi iskreno željo, da služimo Katoliški cerkvi brez odlašanja, saj smo služabniki Cerkve kljub našemu nerednemu kanonskemu statusu.
Na to drugo pismo smo pred nekaj dnevi prejeli odgovor iz Rima od kardinala Fernándeza. Na žalost sploh ni upošteval našega predloga in ne ponuja ničesar, kar bi odgovorilo na naše zahteve.
Ta predlog, glede na zelo posebne okoliščine, v katerih se Bratovščina nahaja, konkretno temelji na tem, da prosi Sveti sedež, naj nam dovoli nadaljevati naše delo – začasno, v naši izjemni situaciji – za dobro duš, ki se obračajo k nam. Papežu smo obljubili, da bomo vso svojo odločnost posvetili varovanju tradicije in da bomo naše vernike oblikovali v prave sinove Cerkve. Zdi se mi, da je takšen predlog realen in razumen, in bi ga Sveti oče kot takega mogel odobriti.
A če tega dovoljenja še niste prejeli, zakaj vseeno menite, da je potrebno nadaljevati s škofovskimi posvečenji?
DP: To je skrajno sredstvo, sorazmerno z resnično in prav tako skrajno nujnostjo. Pravzaprav sam obstoj nuje za dobro duš ne pomeni, da je za odziv nanjo katera koli pobuda samodejno upravičena. Toda v našem primeru, po dolgem obdobju čakanja, opazovanja in molitve, se zdi, da stvarno stanje hude nuje, v katerem so danes duše, Bratovščina in Cerkev, zahteva takšno odločitev.
Glede na zapuščino, ki nam jo je zapustil papež Frančišek, temeljni razlogi, ki so upravičili škofovska posvečenja leta 1988, še vedno obstajajo in nas v mnogih pogledih priganjajo z novo nujnostjo. Drugi vatikanski cerkveni zbor ostaja bolj kot kdaj koli prej kompas, ki vodi današnje cerkvene može, in verjetno v bližnji prihodnosti ne bodo spremenili smeri.
Poleg tega glavne usmeritve, ki se že oblikujejo v tem novem pontifikatu – zlasti po najnovejšem konzistoriju[i] – to le potrjujejo. Vidi se izrecna odločnost, da se ohrani smer papeža Frančiška kot nepreklicna pot za celotno Cerkev.
Žalostno je to priznati, a dejstvo je, da v običajni župniji verniki ne najdejo več sredstev, potrebnih za zagotovitev večnega zveličanja. Zlasti manjka celostno oznanjevanje katoliške resnice in morale in tudi vredno podeljevanje zakramentov, kar je Cerkev vedno počela. Ta prikrajšanost je tisto, kar pomeni stanje nujnosti. V tem ključnem oziru naši škofje postajajo starejši, in ker se apostolat še naprej širi, jih ni več dovolj, da bi zadovoljili zahteve vernikov po vsem svetu.
Na kakšen način menite, da konzistorij, ki se je zgodil prejšnji mesec, potrjuje smer, ki jo je ubral papež Frančišek?
DP: Kardinal Fernández, ki je govoril v imenu papeža Leona, je Cerkev povabil, naj se vrne k temeljnemu navdihu papeža Frančiška, izraženemu v njegovi ključni okrožnici Evangelii gaudium. Preprosto povedano, verjame, da je treba evangelij oznanjati tako, da ga poenostavimo na prvinski in bistveni izraz, niz jedrnatih in izrazitih formul – kerygmo – z namenom vzbuditi ‘izkušnjo’, neposredno srečanje s Kristusom. Vse drugo naj bi bilo izločeno, ne glede na to, kako dragoceno je.
Konkretno povedano, vse, kar je tradicija, se šteje za postransko in drugotnega pomena. Prav ta metoda nove evangelizacije je povzročila doktrinarno praznino, značilno za papeževanje papeža Frančiška, ki jo številni v Cerkvi močno občutijo.
V podobnem duhu je treba dati nove in ustrezne odgovore na nastajajoča vprašanja našega časa, vendar pa je po mnenju kardinala Fernándeza to treba storiti s sinodalno prenovo, ne pa s ponovnim odkrivanjem klasičnih in vedno veljavnih odgovorov, ki jih ponuja tradicija Cerkve. Na ta način, v ‘duhu’ te sinodalne prenove, je papež Frančišek lahko vsilil katastrofalne odločitve celotni Cerkvi, kot sta odobritev svetega obhajila za ločene in civilno ponovno poročene osebe ali blagoslov istospolnih parov.
Skratka, skozi kerigmo je oznanjanje evangelija ločeno od celotnega zbira tradicionalne doktrine in morale. In s sinodalnostjo tradicionalne odgovore nadomeščajo samovoljne odločitve, pri čemer obstaja veliko tveganje, da bodo nesmiselne in doktrinarno neupravičene. Kardinal Zen meni, da je ta metoda manipulativna, in smatra, da je pripisovanje slednje Svetemu Duhu bogokletno. Na žalost se bojim, da ima prav.
Govorite o služenju Cerkvi, a v praksi lahko Bratovščina daje vtis, da Cerkev izziva, še zlasti, če se načrtujejo škofovska posvečenja. Kako lahko to razložite papežu?
DP: Cerkvi služimo predvsem tako, da služimo dušam. To je objektivno dejstvo, neodvisno od drugih premislekov. V osnovi Cerkev obstoji za duše; njen namen je njihovo posvečenje in zveličanje. Vsi lepi govori, različne razprave, glavne teme, o katerih razpravljamo ali bi o jih lahko razpravljali, nimajo pomena, če nimajo za svoj končni cilj zveličanje duš.
Bistveno je, da se tega spomnimo, saj je Cerkev v nevarnosti, da se bo ukvarjala z vsem in obenem z ničemer. Ekološke skrbi, na primer, ali obsedenost s pravicami manjšin, žensk ali migrantov povzročajo tveganje, da bo bistveno poslanstvo Cerkve izginilo iz vidnega polja. Če si Bratovščina svetega Pija X. prizadeva ohraniti tradicijo z vsem, kar to prinaša, je to zgolj zato, ker so ti zakladi ključni za zveličanje duš in ker stremi le k dobremu za duše in duhovništvo – ki je namenjeno njihovemu posvečenju.
S tem postavimo tisto, kar ohranjamo, v službo Cerkve. Cerkvi ne ponujamo muzeja starih in prašnih stvari, temveč tradicijo v njeni polnosti in rodovitnosti. Tradicijo, ki posvečuje duše, jih preobraža in vodi k porastu števila duhovnih poklicev in pristnih katoliških družin. Z drugimi besedami, prav za papeža kot takega hranimo ta zaklad do dneva, ko bo njegova vrednost ponovno razumljena in ko ga bo papež želel uporabiti za dobro celotne Cerkve. Kajti tradicija pripada Cerkvi.
Govorite o dušnem blagru, a Bratovščina nima pristojnosti nad dušami. Nasprotno, kanonično je bila zatrta pred več kot 50 leti. Na kakšni podlagi je mogoče upravičiti kakršno koli poslanstvo Bratovščine glede duš?
DP: Gre preprosto za vprašanje dobrodelnosti. Ne želimo si pripisati poslanstva, ki ga nimamo, hkrati pa se ne moremo odreči temu, da bi se odzvali na duhovno stisko duš, ki so vse bolj zmedene, zbegane in izgubljene. Kličejo na pomoč. In po dolgem iskanju je povsem naravno, da v bogastvu tradicije Cerkve najdejo globoko veselje, luč in tolažbo. Do teh duš imamo resnično odgovornost, tudi če nimamo uradnega poslanstva. Enako velja za človeka na ulici – če vidi nekoga v nevarnosti, je zavezan, da mu priskoči na pomoč glede na svoje možnosti, tudi če ni gasilec ali policist.
Število duš, ki so se tako obrnile k nam, se je skozi leta povečalo, zlasti v zadnjem desetletju. Prezreti njihove potrebe in jih zapustiti bi pomenilo izdajo in s tem izdajo same Cerkve, saj Cerkev, naj ponovim, obstoji za duše in ne za spodbujanje brezkoristnih in jalovih razprav.
Ta dobrodelnost je dolžnost, ki zapoveduje vsem drugim. Sama cerkvena zakonodaja to predpisuje. V duhu cerkvenega prava, ki je pravni izraz te dobrodelnosti, ima dobro duš prednost pred vsem drugim. Resnično predstavlja zakon vseh zakonov, kateremu so vsi drugi podrejeni in proti kateremu nobeno cerkveno pravo ne more prevladati.
Osnovno načelo suprema lex, salus animarum – najvišji zakon je zveličanje duš – je klasično pravilo cerkvenopravne tradicije, ki jo izrecno prevzema končni kanon Zakonika iz leta 1983. V sedanjem stanju nujnosti celotna upravičenost našega apostolstva in našega poslanstva do duš, ki se obračajo k nam, temelji na tem najvišjem načelu. Kar se tiče nas, mi opravljamo vlogo oskrbe med pomanjkanjem v imenu iste dobrodelnosti.
Ali se zavedate, da lahko razmišljanje o škofovskih posvečenjih postavi vernike, ki so našle zavetje v Bratovščini, pred dilemo: izbrati celostno tradicijo z vsem, kar to prinaša, ali polno občestvo s cerkveno hierarhijo?
DP: V resnici je ta dilema le navidezna. Katoličan mora ohraniti tako celostno tradicijo kot občestvo s hierarhijo. Med tema dobrinami se ne more odločati, ker sta obe nujni.
A prepogosto se pozablja, da je občestvo v bistvu utemeljeno na katoliški veri z vsem, kar to pomeni – začenši s pravim zakramentalnim življenjem – in to zahteva vodstvo, ki oznanja isto vero in zagotavlja, da se slednja izvaja v praksi, pri čemer svoje avtoritete ne uporablja samovoljno, temveč resnično z namenom v duhovni blagor duš, ki so mu zaupane v skrb.
Prav za zaščito teh temeljev – teh pogojev, potrebnih za obstoj občestva v Cerkvi – Bratovščina ne more sprejeti nečesa, kar istemu občestvu nasprotuje in ga izkrivlja, tudi če to prihaja od tistih, ki sami oblast v Cerkvi izvajajo zakonito.
Lahko navedete konkreten primer, česa Bratovščina ne more sprejeti?
DP: Prvi primer, ki mi pride na misel, sega v leto 2019, ko je papež Frančišek ob svojem obisku Arabskega polotoka skupaj z imamom podpisal znano deklaracijo iz Abu Dabija. Skupaj z muslimanskim voditeljem je zatrdil, da je mnoštvo religij izraz aktivne volje Božje modrosti.
Očitno je, da občestvo, ki bi bilo utemeljeno na sprejetju takšne izjave ali bi jo vključevalo, preprosto ne bi bilo katoliško, saj bi pomenilo greh proti prvi zapovedi in zanikanje prvega člena veroizpovedi.
Takšno izjavo štejem za več kot le preprosto napako. To je preprosto nepredstavljivo. Ne more biti temelj katoliške skupnosti, temveč vzrok za njeno razpustitev. Verjamem, da bi moral katolik raje izbrati mučeništvo kot sprejeti takšno izjavo.
Po vsem svetu narašča ozaveščenost o napakah, ki jih Bratovščina že dolgo obsojala, zlasti na internetu. Ali ne bi bilo bolje, da bi se to gibanje razvilo in bi zaupali v Božjo previdnost, kot pa da se posega z močno javno potezo, kot so škofovska posvečenja?
DP: To gibanje je vsekakor pozitivno in lahko se ga samo veselimo. Nedvomno ponazarja pravilnost tega, kar zagovarja Bratovščina, in obstaja vsak razlog, da spodbujamo širjenje resnice z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Vendar pa ima to gibanje meje, saj se boj za vero ne more omejiti ali skrčiti na razprave in zavzemanje stališč na internetu.
Posvetitev duše je zagotovo odvisna od pristnega izpovedovanja vere, kar pa mora voditi k pobožnemu krščanskemu življenju. Ob nedeljah duše ne potrebujejo nasveta interneta, potrebujejo duhovnika, ki jih bo spovedal in jih poučil, ki za njih daruje sveto mašo, ki jih resnično posvečuje in vodi k Bogu. Duše rabijo duhovnike. Da bi imeli duhovnike, potrebujemo škofe, ne vplivnežev.
Z drugimi besedami, moramo se vrniti k stvarnosti – to je stvarnosti duš in njihovih dejanskih, objektivnih potreb. Škofovska posvečenja nimajo drugega namena kot zagotoviti vernikom, ki so privrženi tradiciji, podeljevanje zakramenta birme, svetih redov in vsega, kar iz njih izhaja.
Ali ne mislite, da bi se Bratovščina, kljub dobrim namenom, lahko na nek način začela dojemati kot Cerkev ali si pripisovati nenadomestljivo vlogo?
DP: Družba nikakor ne trdi, da nadomešča Cerkev ali prevzema njeno poslanstvo. Nasprotno, globoko se zaveda, da obstoji edino zato, da ji služi, in se opira izključno na to, kar je Cerkev sama vedno in povsod poučevala, verjela in udejanjala.
Bratovščina se prav tako globoko zaveda, da ni ona tista, ki rešuje Cerkev, saj samo naš Gospod ohranja in rešuje svojo Nevesto – on, ki nikoli ne preneha bedeti nad njo.
V okoliščinah, ki si jih ni izbrala, je Bratovščina preprosto privilegiran način kako ostati zvesti Cerkvi. Pozorna na poslanstvo svoje Matere (Cerkve; op. prev.), ki že 20 stoletij neguje svoje otroke z naukom in zakramenti, se Bratovščina s sinovskim duhom posveča ohranjanju in branjenju celostne tradicije, pri tem pa izkorišča neprimerljivo svobodo, da ostaja zvesta tej dediščini.
Po besedah nadškofa Lefebvra, Bratovščina ni nič drugega kot delo »Katoliške cerkve, ki nadaljuje s prenašanjem nauka«; opravlja vlogo ‘poslanca’. Ničesar si ne želi bolj kot to, da bi se ji v izpolnjevanju te dolžnosti pridružili vsi katoliški duhovniki.
Vrnimo se k papežu. Ali menite, da je stvarno moč verjeti, da bi Sveti oče sprejel ali vsaj dopustil, da Bratovščina posveti škofe brez papeškega pooblastila?
DP: Papež je predvsem oče. Kot tak je sposoben prepoznati pravi namen, iskreno voljo služiti Cerkvi in predvsem pristno zadevo vesti v izjemni situaciji. Ti elementi so objektivni in vsi, ki poznajo Bratovščino, jih lahko prepoznajo, tudi če ne delijo nujno njenih stališč.
V teoriji je to razumljivo. Toda mar menite, da bi Rim v praksi lahko dopustil takšno odločitev Bratovščine?
DP: Prihodnost ostaja v rokah Svetega očeta in, seveda, Božje previdnosti. Kljub temu je treba priznati, da Sveti sedež včasih zna pokazati določeno mero pragmatizma[ii] in celo presenetljivo prožnost, kadar je prepričan, da deluje za dobro duš.
Poglejmo trenutni primer odnosov s kitajsko vlado. Kljub stvarnemu razkolu Kitajske domoljubne Cerkve[iii], kljub neprekinjenemu preganjanju podzemne Cerkve, zveste Rimu, kljub sporazumom, ki jih kitajske oblasti redno obnavljajo in nato kršijo, je papež Frančišek leta 2023 a posteriori (naknadno, op. prev.) odobril imenovanje škofa Šanghaja s strani teh oblasti.
Nedavno je papež Leon XIV. sam a posteriori sprejel imenovanje škofa Xinxianga, ki je bil imenovan na enak način med izpraznjenim apostolskim sedežem[iv], medtem ko je bil škof, zvest Rimu, ki je bil večkrat zaprt, še vedno na položaju.
V obeh primerih je šlo za očitno vladi naklonjena prelata[v], ki ju je Peking enostransko vsilil, da bi nadzoroval Katoliško cerkev na Kitajskem. Treba je jasno poudariti, da to nista bila le pomožna škofa, ampak naslovna škofa, to je redna pastirja svojih škofij (ali prefektur), ki sta imela sodno oblast nad lokalnim duhovništvom in verniki. V Rimu je popolnoma znano, za kakšen namen sta bila ta pastirja izbrana in enostransko vsiljena.
Primer Bratovščine je popolnoma drugačen. Pri nas seveda ne gre za to, da bi dajali prednost komunistični ali protikrščanski oblasti, ampak izključno za zaščito pravic Kristusa Kralja in tradicije Cerkve v času splošne krize in zmede, v kateri so te pravice resno ogrožene. Namere in cilji očitno niso isti. Papež to ve. Poleg tega Sveti oče dobro ve, da Bratovščina nima nikakršnega namena podeliti svojim škofom kakršno koli sodno oblast, ki bi pomenila ustanovitev vzporedne Cerkve.
Iskreno povedano, ne razumem, kako bi papež lahko bil bolj zaskrbljen za duše zaradi Bratovščine kot zaradi vlade v Pekingu.
Glede tradicionalne svete maše, ali menite, da je potreba duš danes tako resna kot leta 1988? Po dobro znanih spremembah obreda svetega Pija V., njegovi osvoboditvi s strani Benedikta XVI. leta 2007 in omejitvah, ki jih je uvedel Frančišek leta 2021, v katero smer gremo z novim papežem?
DP: Kolikor mi je znano, je papež Leon XIV. ohranil določeno preudarnost glede te teme, kar v konservativnem svetu vzbuja velika pričakovanja. Vendar pa je bilo pred kratkim javno objavljeno besedilo kardinala Rocheja o bogoslužju, prvotno namenjeno kardinalom, ki so se udeležili konzistorija prejšnji mesec. Ni razloga za dvom, da v grobem ustreza usmeritvi, ki jo želi papež. Besedilo je nedvoumno, predvsem pa logično in jasno. Na žalost pa temelji na napačnem izhodišču.
To besedilo, ki je v popolni skladnosti s Traditionis custodes[vi], zavrača bogoslužni načrt papeža Benedikta XVI., po katerem sta stari in novi obred dve bolj ali manj enakovredni obliki, ki izražata isto vero in isti cerkveni nauk, zato se lahko medsebojno bogatita. Zaskrbljen za enotnost Cerkve, je Benedikt XVI. skušal spodbujati sobivanje obeh obredov in je leta 2007 objavil Summorum Pontificum[vii]. Za številne je to pomenilo, da so po Božji previdnosti ponovno odkrili mašo vseh časov, vendar je sčasoma povzročilo tudi gibanje, ki je postavilo pod vprašaj novi obred – gibanje, ki je bilo ocenjeno kot problematično in ki ga je apostolsko pismo Traditionis custodes leta 2021 skušalo zaustaviti.
Kardinal Roche, zvest papežu Frančišku, zdaj poskuša spodbujati izmikajočo se edinost Cerkve v skladu s predstavo, ki je v nasprotju s tisto Benedikta XVI. Kardinal Roche sicer ohranja trditev o neprekinjenem sosledju iz enega obreda v drugega skozi prenovo, vendar odločno nasprotuje njunemu sobivanju. V njem vidi vir razdora, grožnjo edinosti, ki jo je treba premagati z vrnitvijo k prvotni bogoslužni edinosti. »Primarno dobro edinosti Cerkve se ne doseže z zamrznitvijo razdeljenosti, ampak tako, da se najdemo v tem, da si medsebojno delimo tisto, kar je nemogoče ne deliti.« V Cerkvi »bi moral biti samo en obred v skladnosti s pravim pomenom tradicije.«
To je pravično in jasno načelo, saj ima lahko Cerkev, ki ima eno vero in en cerkveni nauk, samo eno bogoslužje, ki ju lahko ustrezno izraža. Je pa to načelo, ki se sklicuje na napačno pojmovanje tradicije. V skladu z novim pokoncilskim cerkvenim naukom kardinal Roche pojmuje tradicijo kot nekaj, kar se razvija, in novi obred kot njen edini živ izraz za naš čas. Vrednost tridentinskega obreda se zato lahko obravnava le kot zastarela, njegova uporaba pa je največ »odobritev« in »nikakor ne napredovanje«.
Da je med obema obredoma »razdelitev« in nezdružljivost, je zdaj očitno bolj kot kdaj koli prej. A naj bo jasno, edino bogoslužje, ki na nespremenljiv in neizmenljiv način ustrezno izraža tradicionalno pojmovanje Cerkve, krščanskega življenja in katoliškega duhovništva – to je tradicijo – je bogoslužje vseh časov. V tej točki se nasprotovanje Svetega sedeža zdi bolj nepreklicno kot kdaj koli prej.
Kardinal Roche kljub temu premore poštenost priznati, da so še vedno določene težave pri izvajanju prenove bogoslužja. Menite, da bi to lahko privedlo do zavedanja o njeni omejenosti?
DP: Osupljivo je, da se po 60 letih še vedno priznava resnična težava pri izvajanju prenove bogoslužja in da je njeno bogastvo še vedno treba odkriti. To je refren, ki se ponavlja vsakič, ko se obravnava ta tema, in ki se mu kardinal Roche v svojem besedilu ne izogne. A namesto da bi iskreno podvomil v notranje pomanjkljivosti nove maše in s tem v splošni neuspeh prenove, namesto da bi se soočil z dejstvom, da se cerkve praznijo in duhovni poklici upadajo, namesto da bi se vprašal, zakaj tridentinski obred še vedno privablja toliko duš, kardinal Roche ne vidi druge rešitve kot nujno predhodno izobraževanje vernikov in bogoslovcev.
Ne da bi se tega zavedal, tako vstopi v začaran krog, saj je prav bogoslužje tisto, ki je namenjeno oblikovanju duš. Skoraj 2000 let je vzgajalo in posvečevalo duše, pogosto nepismene, brez potrebe po kakršnem koli predhodnem izobraževanju. Nezmožnost prepoznati notranjo nesposobnost Novus Ordo[viii], da oblikuje in vzgaja duše, in nadaljnje zahtevanje vedno boljšega predhodnega izobraževanja, se mi zdi znak neozdravljive slepote. Prihaja do šokantnih protislovij: prenova je bila namenjena spodbujanju večje udeležbe vernikov, vendar so verniki množično zapustili Cerkev, ker jih to neokusno bogoslužje ni nahranilo – in to naj domnevno ne bi imelo nič opraviti s prenovo?
Danes v številnih državah skupine zunaj Bratovščine še vedno uporabljajo mašno knjigo iz leta 1962. Takšne možnosti leta 1988 skoraj ni bilo. Bi to ne bila zaenkrat zadostna druga možnost, zaradi česar bi bila nova škofovska posvečenja preuranjena?
DP: Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je naslednje: ali te možnosti ustrezajo temu, kar Cerkev in duše resnično potrebujejo? Ali zadostno odgovarjajo potrebam duš?
Nesporno je, da kjer koli se obhaja tradicionalna maša, je to pravi obred Cerkve, ki izžareva globok občutek svetosti, ki ga v novem obredu ni mogoče najti. Vendar pa ne moremo prezreti okvira, v katerem te slovesnosti potekajo. Neodvisno od dobre volje ene ali druge strani, in zlasti odkar je bil izdan dokument Traditionis custodes, ki ga je kardinal Roche potrdil, je ta okvir takšen, da je edini uradni in ‘normalni’ obred tisti, ki ga je uvedel Pavel VI. Obhajanje obreda vseh časov se torej opravlja kot izjema. Duhovniki, ki so navezani na ta obred, prejemajo po svojevoljni dobrohotnosti spregled, ki jim omogoča, da ga obhajajo, vendar je ta spregled napisan v logiki novega cerkvenega nauka. Zato tiho privzema, da novo bogoslužje ostaja merilo pobožnosti vernikov in pristen izraz življenja Cerkve.
Zakaj pravite, da ne moremo prezreti tega okvira, ki pomeni izjemo? Mar se kljub temu ne stori nekaj dobrega? Katere konkretne posledice bi bile obžalovanja vredne?
DP: Iz tega stanja izhajajo vsaj tri škodljive posledice. Najbolj neposredna je globoka strukturna krhkost. Duhovniki in verniki, ki uživajo določene ugodnosti, ki jim omogočajo uporabo tridentinskega bogoslužja, živijo v strahu pred prihodnostjo – ugodnost ni pravica.
Dokler jih oblast prenaša, lahko nemoteno nadaljujejo s svojo versko dejavnostjo. Toda takoj, ko oblast izrazi posebne zahteve, postavi pogoje ali iz kakršnega koli razloga nenadoma prekliče dodeljena dovoljenja, se duhovniki in verniki znajdejo v navzkrižju, brez možnosti, da bi se branili in si učinkovito zagotovili tradicionalno podporo, ki jo duše upravičeno pričakujejo. Kako je torej mogoče dolgoročno preprečiti takšne primere vesti, ko med dvema nezdružljivima pojmovanjema življenja Cerkve – utelešenima v dveh nezdružljivih oblikah bogoslužja – eno uživa popolno zakonitost, drugo pa se le dopušča?
Poleg tega, in to je verjetno še bolj resno, razlog za pripadnost teh skupin tridentinskemu bogoslužju ni več razumljiv. To resno ogroža javne pravice cerkvene tradicije in s tem dobro duš. Če se namreč smatra, naj tisti, ki so navezani na mašo vseh časov, sprejmejo, da se mora sodobna maša darovati v vsej Cerkvi, in če velja, naj zahtevajo zase le določeno ugodnost, povezano s posebno nagnjenostjo ali lastno karizmo, kako je potem mogoče razumeti, da je ta maša vseh časov v nepremostljivem nasprotju z novo mašo, da ostaja edino pravo bogoslužje celotne Cerkve in da nihče ne sme biti oviran pri njenem obhajanju? Kako je mogoče vedeti, da maše Pavla VI. ni mogoče priznati, ker pomeni znatno odstopanje od katoliške teologije svete mašne daritve, in da nihče ne sme biti prisiljen, da jo obhaja? In kako naj se duše učinkovito odvrnejo od tega zastrupljenega bogoslužja, da bi pile iz čistih virov katoliškega bogoslužja?
Nazadnje je še ena, bolj oddaljena posledica, ki izhaja iz prejšnjih dveh: strah pred porušenjem krhke stabilnosti z vedenjem, ki velja za ‘moteče’, številne pastirje primora v prisiljeno tihoto takrat, ko bi morali dvigniti glas proti sramotnemu učenju, ki kvari vero ali moralo. Nujna obsodba napak, ki spodkopavajo Cerkev, potrebna za dobro duš, ki jih ogroža ta zastrupljena hrana, se tako ne zgodi. Človek lahko drugega osvešča v zasebnosti, če je zmožen razpoznati škodljivost dane zmote, vendar je to lahko le plašen šepet, v katerem se resnica le s težavo izraža s potrebno svobodo – zlasti v senci tiho sprejetih protislovnih načel. Ponavljam, duše niso več osveščene in so prikrajšane za kruh nauka, katerega ostajajo lačne. Sčasoma to vse bolj spreminja miselnost in postopoma vodi k splošnemu in nezavednemu sprejemanju različnih vrst prenove, ki vplivajo na življenje Cerkve. Tudi do teh duš čuti Bratovščina odgovornost, da jih osvešča in ne zapusti.
To ni vprašanje sodbe in obsodbe, ampak odpiranja oči in priznanja dejstev. Dolžni smo priznati, da v kolikor uporaba tradicionalnega bogoslužja ostaja pogojena z vsaj posrednim sprejemanjem prenove, ki izhaja iz Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, skupine, ki imajo od tega korist, ne morejo predstavljati ustreznega odgovora na globoke potrebe Cerkve in duš. Nasprotno, če povzamemo že izraženo misel, je treba katolikom danes ponuditi resnico brez odstopanja od načel, ki se ne pogojuje, skupaj s sredstvi, da jo lahko v celosti živijo, za odrešitev duš in službo celotni Cerkvi.
Ali se vam vendarle ne zdi, da bi Rim v prihodnosti lahko pokazal več radodarnosti v zvezi s tradicionalno mašo?
DP: Rim bo morda v prihodnosti zavzel bolj odprto stališče, kot se je zgodilo leta 1988 v podobnih okoliščinah, ko je bil stari misal odobren za določene skupine v poskusu, da bi vernike odvrnili od Bratovščine. Če bi se to ponovilo, bi bila to spet bolj politična kot doktrinarna odločitev. Tridentinski misal je namenjen izključno češčenju Božjega veličastva in negovanju vere; ne sme se ga uporabljati kot orodje za pastoralno prilagoditev ali kot spremenljivko v politiki popuščanja.
Kakor koli, večja ali manjša dobronamernost ne bi spremenila ničesar glede škodljivosti zgoraj opisanega okvira in zato ne bi bistveno spremenila stanja.
Povrh tega je dogajanje v resnici bolj zapleteno. V Rimu sta tako papež Frančišek kot kardinal Roche ugotovila, da širitev uporabe misala svetega Pija V. neizogibno sproži dvom o prenovi bogoslužja in Drugem vatikanskem cerkvenem zboru v obsegu, ki je obenem nadležen in zlasti neobvladljiv. Zato je težko predvideti, kaj se bo zgodilo, nevarnost, da bi se ujeli v logiko, ki je bolj politična kot doktrinarna, pa je stvarna.
Kaj bi želeli posebej povedati vernikom in članom Bratovščine?
DP: Rad bi poudaril, da je to čas za molitev in pripravo src, duš in umov. Pripraviti se moramo, da bomo sprejeli milost, ki jo bodo ta škofovska posvečenja prinesla celotni Cerkvi. To moramo storiti z zbranostjo, mirnostjo in zaupanjem v Božjo previdnost, ki Bratovščine ni nikoli zapustila in je tudi zdaj ne bo.
Še vedno upate, da se boste srečali s papežem?
DP: Da, zagotovo. Menim, da je izredno pomembno, da se pogovorim s Svetim očetom. Z njim bi rad delil veliko stvari, ki jih nisem mogel vključiti v svoja pisma. Na žalost odgovor kardinala Fernándeza ne obravnava možnosti uradnega sprejema pri papežu. Prav tako nakazuje možnost novih kazenskih ukrepov.
Kaj bo Bratovščina storila, če se bo Sveti sedež odločil, da jo obsodi?
DP: Najprej naj spomnimo, da v takih okoliščinah kakršne koli cerkvenopravne kazni ne bi imele nobenega dejanskega učinka.
Kljub temu, če bi bile izrečene, bi Bratovščina gotovo sprejela to novo trpljenje brez zagrenjenosti, tako kot je sprejela pretekla trpljenja, in bi ga iskreno darovala za dobro Cerkve. Bratovščina deluje za Cerkev. In ni dvoma, da bi bilo tako stanje, če bi do njega prišlo, le začasno, saj je Cerkev Božja in je naš Gospod ne bo zapustil.
Bratovščina bo še naprej delovala po svojih najboljših močeh, da bo ostala zvesta katoliški tradiciji in ponižno služila Cerkvi tako, da bo skrbela za potrebe duš. Prav tako bo še naprej s sinovsko vdanostjo molila za papeža, kot je to vedno počela, v pričakovanju dneva, ko bo osvobojena vseh nepravičnih kazni, kot je bilo leta 2009.
Prepričani smo, da bodo rimske oblasti nekega dne z zahvalo priznale, da so ta škofovska posvečenja po Božji previdnosti pripomogla k ohranitvi vere, večji slavo Boga in zveličanju duš.
Intervju je bil opravljen v Flavigny-sur-Ozerainu dne 2. februarja 2026, na praznik očiščenja presvete Device Marije.
Objavljeno z dovoljenjem Bratovščine sv. Pija X.
[i] Konzistorij je uradno zborovanje kardinalskega zbora, ki ga skliče in mu predseduje papež za reševanje pomembnih cerkvenih zadev ali slovesne dogodke, kot je imenovanje novih kardinalov.
[ii] Pristop, ki ocenjuje teorije ali prepričanja glede na uspešnost njihove praktične uporabe.
[iii] CCPA (Chinese Catholic Patriotic Association; Kitajska domoljubna katoliška zveza) je nacionalna organizacija za katolicizem v Ljudski republiki Kitajski. Ustanovljena je bila leta 1957, potem ko se je skupina kitajskih katolikov v Pekingu srečala z uradniki Kitajske komunistične partije (KPK) in Urada za verske zadeve. Je glavno organizacijsko telo katoličanov na Kitajskem, uradno odobreno s strani kitajske vlade.
[iv] V času, ko po smrti prejšnjega papeža novi še ni bil imenovan.
[v] Visok cerkveni dostojanstvenik z vodstveno funkcijo, zlasti škof ali opat.
[vi] Traditionis custodes (Varuhi tradicije) je apostolsko pismo v obliki motuproprij o rabi rimskega bogoslužja pred prenovo leta 1970, izdano s strani papeža Frančiška in razglašeno dne 16. julija 2021. Omejuje obhajanje tridentske maše rimskega obreda, ki jo včasih v pogovornem jeziku imenujejo ‘latinska maša’ ali ‘tradicionalna latinska maša’. Apostolsko pismo je spremljalo papeževo pismo katoliškim škofom sveta.
[vii] Summorum Pontificum Cura (Skrb vrhovnih papežev) je apostolska pismo papeža Benedikta XVI. v obliki motupproprij , izdano dne 7. julija 2007. To pismo določa okoliščine, v katerih lahko katoliški duhovniki latinske Cerkve darujejo mašo v skladu z misalom, ki ga je leta 1962 razglasil papež sveti Janez XXIII. (zadnja izdaja rimskega misala v obliki, znani kot tridentinska maša) in podeljujejo večino zakramentov v obliki, ki se je uporabljala pred liturgičnimi reformami po Drugem vatikanskem cerkvenem zboru.
[viii] Novus Ordo (Redna oblika) je oblika rimskega obreda bogoslužja, ki jo je razglasil papež Pavel VI. leta 1969, bogoslužne knjige pa so bile objavljene leta 1970; Bogoslužje je bila prva zadeva, ki jo je obravnaval Drugi vatikanski cerkveni zbor (1962-1965). Dne 4. decembra 1963 je slednji izdal dokument o bogoslužju znan kot Sacrosanctum Concilium. https://en.wikipedia.org/wiki/Mass_of_Paul_VI
Radio Ognjišče: Kakšen je pomen tradicionalne latinske maše?
Kar je bilo za prejšnje rodove sveto, tudi za nas ostaja sveto in pomembno ter se ne more naenkrat povsem prepovedati ali celo razglasiti za škodljivo.« (iz spremnega pisma k Summorum Pontificum) https://spletnicasnik.si/post/139602/radio-ognjisce-kaksen-je-pomen-tradicionalne-latinske-mase