PET RAN CERKVE
Nadškof Aguer je opredelil »pet ran«, zaradi katerih Cerkev trpi.
Jeanne Smits; 25. junij 2020
Nadškof Hector Aguer, nekdanji nadškof La Plate v Argentini, je na španskem spletnem mestu InfoCatolica.com ponudil v razmislek premišljevanje o »petih ranah«, ki trenutno vplivajo na Katoliško cerkev, ki ji je vedno služil in jo ljubil.
Nadškof Aguer je po zgledu blaženega Antonija Rosminija (1789-1855), duhovnika in ustanovitelja Inštituta za dobrodelnost, želel ugotoviti, zaradi katerih ran danes trpi skrivnostno Kristusovo telo, njegova Cerkev. V času, ko je Rosmini napisal svojo knjigo Pet ran svete Cerkve, je Sveti sedež besedilo obsodil. Pozneje je bilo priznano hkrati z Rosminijem.
Hector Aguer, ki je bil čez noč »izgnan« iz svoje škofije, da bi se odprla pot za nadškofa Viktorja Manuela »Tucho Fernandeza«, avtorja najbolj spornih odlomkov Amorisa laetitia, ki ga je papež Frančišek imenoval na škofovski sedež v la Plati, je pogosto jasno izrazil svojo obsodbo kulture smrti in pohabljanja vesti otrok z napačnim poučevanjem.
Aguer je v svoji najnovejši kolumni navedel pet sodobnih »ran«, ki neposredno vplivajo na Cerkev in ne le na okoliško kulturo: relativizem, opustošenje bogoslužja, sekularizacija duhovniškega življenja in pomanjkljiva priprava v semeniščih, propad krščanske družine in naravnega družinskega reda ter nazadnje razkristjanjenje družbe, ki ga Aguer pripisuje pomanjkanju resničnega krščanskega življenja katoličanov, »kristjanov, ki ne živijo kot taki.«
V sekularizirani kulturi, ki zavrača Katoliško cerkev, je poseben značaj Aguerjevega stališča v tem, da meni, da nevarnost prihaja predvsem od znotraj. To tudi pomeni, da je odgovor v Cerkvi, ki mora te rane zaceliti, da bi lahko igrala svojo resnično vlogo.
Zaključek Hectorja Aguerja je še posebej iskren: »Katoliška odsotnost z območij, kjer se pojavlja nova kulturna moč, pušča svet v rokah Očeta laži.«
Sledi prevod dela nadškofa Aguerja, v katerem opisuje sodobne rane Katoliške cerkve, ki so ga pripravili na LifeSite.
Hector Aguer: pet ran Cerkve
Drznim si predstaviti domnevo glede ponovne oživitve teme o ranah Cerkve, ranah, ki jih trpi v teh dneh; to počnem skromno, kot izraz spoštovanja in ljubezni do katolištva, in bolečine, ki mi daje, da jih prepoznam. To niso moje lastne ideje; veliko avtorjev z večjo modrostjo in avtoriteto od moje je izrazilo svojo tesnobo in nešteto vernih izraža svoje mnenje o cerkvenih razmerah, včasih tudi z izbruhi ogorčenja, in niti ne skrivajo ideoloških stališč. »Družbeni mediji« so svetovni oder, zmedeni areopag1. Ne bom določal položaja ran kot Rosmini, katera je na kateri roki ali nogi, katera na strani. Naštel bom le pet vrst zla, o katerih sem govoril ob različnih priložnostih ali o njih pisal.
1. Začenjam z rano, ki se mi zdi najbolj obsežna in globoka: relativizem, zlo z zgodovinskimi koreninami, ki se je razširilo v 20. stoletju in preželo kulturo, miselnost in vedênje množic. Relativizem je prodrl v Cerkev in se v njej kaže kot dvom, zanemarjanje in opustitev nauka vere. Eden glavnih vzrokov je bila po mnenju mnogih pristranska razlaga Drugega vatikanskega koncila, zanikanje njegove homogene kontinuitete s prejšnjim učiteljstvom. Mojstri relativizma pogosto trdijo, da je bil ta velik zbor revolucija, ki je določila spremembo dobe. Z metafizičnega vidika je relativistično stališče enakovredno zanikanju Absoluta in je prikrito v dvoumne predloge. Kot miselna drža pomeni opuščanje objektivnih meril in primat subjektivizma2. Pravzaprav vsak reče, kar mu pride na pamet, in ni nikogar, ki bi ga popravil; še huje, tisti, ki bi ga morali popraviti, spodbujajo zmedo. V zadnjih desetletjih so številni avtorji izražali teološki relativizem, kar je pozneje povzročilo škodo pri pripravi duhovnikov in v pastoralni usmerjenosti duhovščine. Etični relativizem vključuje zanikanje narave, iz katere sledijo objektivna, splošno veljavna načela vedênja: vernike se izrecno ne opominja in ne poziva niti k naravnemu zakonu niti k zapovedim Božjega zakona kot vodilu v osebnem življenju in odnosu do drugih. Širjenje relativizma in njegove trenutne posledice ovirajo namero Vatikana II: »Celotna Cerkev si mora močno prizadevati, da bi ljudje postali sposobni popraviti popačenje časnega reda in ga usmeriti k Bogu po Kristusu« (Apostolicam Actuositatem, 7). Kardinal Robert Sarah je v svoji knjigi Proti večeru gre in dan se je že nagnil zapisal: »Odločilno je, da temeljne vrednote upravljajo življenje družb. Relativizem se hrani z zanikanjem vrednot, da bi potrdil svojo škodljivo namero.« Imamo izjemna sredstva za premagovanje skušnjave relativizma: Katekizem Katoliške cerkve in popolno ter jasno učiteljstvo svetega Janeza Pavla II. In Benedikta XVI.
Če se bo v Cerkvi trajno uveljavil relativizem, bo svet šel v propad.
2. Opustošenje bogoslužja. Strogo opozorilo Vatikana II ni bilo upoštevano: »Nobena druga oseba, tudi če je duhovnik, ne sme ničesar dodati, odstraniti ali spremeniti v bogoslužju po svoji lastni oblasti« (Sacrosanctum Concilium, 21§3). Res je, da veliko duhovnikov dostojanstveno daruje sveto mašo in uspešno vključuje vernike v »polno in aktivno sodelovanje« (prav tam). Vendar se ne da zanikati, in mislim na to, kar se je zgodilo v Argentini, da je bil najbolj sveti obred katolištva na široko manipuliran, vsiljene pa so bile improvizacija, odprava lepote, predvsem v glasbi, kretnje in drže, kot so vzklikanje, ploskanje in ples, ki so popolnoma tuje sveti naravi daritve. Sveto je spodkopano ali je izginilo. Sam sem slišal svoje kolege škofe reči, da ni več nobene razlike med svetim in posvetnim, in da so bili zadovoljni s tem razvojem. Enostransko pojmovanje maše kot bratskega zbora je zasenčilo njeno žrtveno naravo; nihče ne vidi, da je tisto, kar združuje vernike, nadnaravna resničnost: skupna udeleženost v veri in ljubezni pri Gospodovi velikonočni žrtvi, ki postane zakramentalno navzoča v obredu Cerkve. V nekaterih primerih darovanje postane predstava ali kratka zabava za otroke; čaščenje Boga izgine, poskuša se doseči samo zadovoljstvo, »dobro počutje« navzočih. S tem propadanjem, ki ga na kratko opisujem, vera postaja postranska, odnos do Boga pa nadomešča središčna vloga in prvenstvo človeka. Fenomenologija3 religije kaže napako takšne drže; verjetno bi se človek kamene dobe danes zgražal zaradi nekaterih katoliških maš; v njih ne bi našel nepogrešljivega sklicevanja na »tisto, kar je drugo«, na transcendenco, na svet bogov. Izguba občutka za čaščenje ima kulturni učinek, ki uničuje človekovo pristno človeštvo. Kardinal Robert Sarah je zapisal: »Občutek svetega je v središču vsake človeške civilizacije.« Tu se bom ustavil; bralci lahko zgornjim podrobnostim zagotovo dodajo svoje razmisleke in izkušnje.
3. Sekularizacija duhovniškega življenja in pomanjkljiva priprava v semeniščih. To je bilo eno najbolj osupljivih poglavij krize, ki je sledila Vatikanu II. Vzroke in pomen te krize bodo morali razložiti zgodovinarji, vendar ni mogoče zanikati, da smo, kot je potožil Pavel VI., »pričakovali cvetočo pomlad in namesto nje je prišla surova zima.« Jacques Maritain, velik prijatelj papeža Montinija4, v knjigi Kmet iz Garone5 prikliče v spomin »nalezljivo neomoderistično vročico, vsaj v tako imenovanih ‘intelektualnih’ krogih; v primerjavi s tem je bil modernizem v času Pija X. zmeren hlad.« Govori tudi o »nekakšnem notranjem odpadništvu, ki se je pripravljalo dolga leta, in katerega udejanjenje so pospešila določena mračna pričakovanja nižjih ravni duše, včasih lažno pripisana duhu koncila.« Posebno je bila prizadeta duhovščina; na tisoče duhovnikov je opustilo službo; neka vrsta »osvoboditve« je mnoge privedla do zanemarjanja duhovnega življenja; številni so bili tudi tisti, ki so se posvetili družbenemu in političnemu »aktivizmu«; duhovniški celibat, v zvezi s katerim je bilo mogoče zaznati bolj ali manj močno odklonilno stališče v kateri koli dobi, so kritizirali v samem načelu, danes pa prizadevanje za njegovo odpravo narašča.
Jasno učiteljstvo Pavla VI., Janeza Pavla II. in Benedikta XVI., ki je bilo vzrok za delno obnovo, ne šteje več veliko, in sicer ne samo glede celibata. Poskusi reorganizacije semenišč so se pomnožili, vznemirjenost in dvomi pa se nadaljujejo. Opazil sem, da se včasih nesmiselna pozornost namenja diskvalifikaciji in preganjanju učencev, pri katerih je mogoče zaslediti navezanost na tradicijo, na primer tistih, ki bi se radi dobro naučili latinščino in nosili talár (nekaterim pa ga je celo prepovedano nositi), ni pa upoštevana pravilnost doktrinarne, duhovne in kulturne priprave. Študij se pogosto postavlja v nasprotje s »pastoralno skrbjo«, prihaja do navala domnevno pastoralnih izkušenj, za katere mladi niso pripravljeni, in ki jim manjka izobraževalna vrednost. Kako lahko Cerkev uspeva ob zapostavljanju resne filozofske, teološke in duhovne priprave svojih bodočih duhovnikov? Ponižno se lahko imam za določeno avtoriteto na tem področju: desetletje sem bil organizator škofijskega semenišča in njegov rektor, pa tudi profesor na teološki fakulteti, kjer so se šolali semeniščniki iz različnih škofij. Med svojim dvajsetletnim služenjem v nadškofiji sem vsako soboto hodil v semenišče in vedno preživel počitnice s semeniščniki. Naučil sem se eno stvar. Ek toû kósmou ouk eisìn, »Niso od sveta« (Jn 17,16), je dejal Jezus o apostolih v svojem intimnem pogovoru z Očetom. Tudi duhovniki niso »od sveta;« njihova posvetnost je odprta rana v srcu Cerkve.
4. Propad krščanske družine in naravnega družinskega reda. Cerkev nikoli ni imela tako obsežnega učenja o zakonski ljubezni, zakonski zvezi in družini kot v zadnjih desetletjih. Vendar se trenutna kultura vsiljuje z neustavljivo silo. Splošnost razveze zakona, ki ji je zakonodaja naklonjena, je privedla do tega, da se mnogi ne poročijo, ampak živijo v priležništvu, glede katerega ni več neodobravanja. Zdaj ne govorimo o možu in ženi, ampak o »partnerju.« V skoraj vseh ubojih žensk je morilec fant ali bivši fant, partner ali bivši partner. Obžalovati moramo tudi dejstvo, da poroke – kadar do njih pride – ne trajajo; grozni primeri ljudi v «industriji zabave«, h katerim dodajam športnike in politike, ter mediji s svojim nenehnim poudarjanjem so privedli do razvrednotenja zakonske ljubezni in trdnosti družine; mnogi otroci so sirote živih staršev ali imajo »enega starša«. Spolne zlorabe se v osemdesetih odstotkih primerov dogajajo v družinskih okoliščinah, krivec pa je običajno materin partner. Zakrament poroke ni pravilno cenjen in milost, ki izhaja iz njega, ni poznana. Umetna kontrola rojstva je postala običajna praksa. Okrožnici Humanae Vitae6 so se uprli znatni deli Cerkve in njena petdeseta obletnica je minila neopaženo.
Pastirji Cerkve ne ponavljajo pravilno učenja, ki je dragoceno ne samo za krščansko življenje, ampak ima kulturno, družbeno in politično razsežnost. Pravna odobritev »istospolnih zakonskih zvez« in drugi sprijeni zakoni, ki jih je navdihnila ideologija spola, spreminjajo ustroj družinskega reda in legalizacija splava se širi. Verniki so podvrženi pritiskom brez primere. Zelo resen pojav je državno vsiljevanje šolskih programov spolne vzgoje, ki je v nasprotju z naravnim in Božjim zakonom in krši pravice staršev. Mlade je treba spremljati, da bodo lahko prepoznali vrednost, lepoto in korist, tako osebno kot družbeno, kreposti devištva, vendar se to ne zdi pastoralna prioriteta. V katoliških šolah je zelo težko oblikovati mlade v skladu s temi bistvenimi stvarnostmi in družine na splošno ne sodelujejo; v mnogih primerih ob vsem povedanem tega niso zmožne storiti.
Skratka, gre za odprto rano, ki obilno krvavi; s to krvjo odteka življenje družbe. Je to rana družbe? Zagotovo, ampak je tudi rana Cerkve. To je tragedija.
5. Razkristjanjenje družbe. Opisani proces je hkrati proces razčlovečenja. Njegov vzrok je najprej notranje, verske narave: kristjani, ki ne živijo kot taki; krščene osebe, ki niso končale krščanskega uvajanja ali po opravljenem obredu »samo obhajila« ne vztrajajo pri zakramentalni praksi. Niso bile poučene o resnicah vere in požrla jih je poganska kultura. Že sveti Pavel je opazil to težavo, na primer v skupnosti v Korintu; šel je tako daleč, da je rekel, da niti med pogani ni bilo tako hudih pregreh (prim. 1 Kor 5,1; 6,8-11). Ta notranja šibkost Cerkve, duhovni padec njenih članov z ravní, ki se spodobi za krščansko skupnost, preprečuje njeno vitalno navzočnost v kulturi in v strukturah družbe. Vernikom onemogoča, da bi v njej žareli, hos phosteres in kosmos, kakor zvezde na svetu, kot je učil sam apostol (Fil 2,15). Razkristjanjenje ni opredeljeno s spremembo oblik političnega organiziranja. Leon XIII. je izjavil, da »pravica do upravljanja ni nujno vezana na kakšen poseben način vladanja. Lahko privzame to ali ono obliko, pod pogojem, da morajo vladarji po naravi vladanja vedno imeti v mislih, da je Bog najvišji vladar sveta, in ga morajo postaviti pred sebe kot svojega vzornika in zakon v upravljanju države« (Okrožnica Immortale Dei7, 4).
V tem dokumentu iz leta 1885 je spomnil, da je »nekoč bil čas, ko je države upravljala filozofija evangelija« in je energija, ki je bila lastna krščanski modrosti, prežemala zakone, ustanove in običaje ljudi; prežemala je vse razrede in odnose v družbi.
Socialni nauk Cerkve se je homogeno razvijal; Kompendij, ki ga je leta 2004 razglasil Janez Pavel II., vključuje pritožbo zoper sekularizem, ki je v demokratičnih družbah »sovražen do dopuščanja kakršne koli politične ali kulturne pomembnosti cerkvenim veroizpovedim. Taka nestrpnost skuša izključiti delovanje kristjanov iz družbenega in političnega območja, ker si kristjani prizadevajo zagovarjati resnice, ki jih uči Cerkev, in so pokorni moralni dolžnosti ravnanja v skladu s svojo vestjo. Ta stališča gredo celo tako daleč in so tako radikalna, da zanikajo temelj naravne morale« (št. 572). Kot kaže ta zadnja izjava, zanikanje višjega reda duha vodi v razčlovečenje, v zanikanje človeške narave in njenih zahtev.
Cerkev si mora najprej opomoči od notranje krize, ki jo tare, da bo postala pomembnejša v kulturnem in družbenem redu, in bo lahko pomagala človeku, da se usmeri k svoji prvotni usodi. Katoliška odsotnost z območij, kjer se pojavlja nova kulturna moč, pušča svet v rokah Očeta laži (prim. Jn 8,44). Potrebna je reakcija in skladno ter odločno delo, da bi oblikovali proti-kulturo kot resnično alternativo.
1 Areopag (grško Areios pagos, Aresov grič) je grič v Atenah, Grčija, severozahodno od Akropole. Ime bi naj dobil po grškem bogu vojne Aresu (Areios Pagos). Areopag označuje tudi atensko vrhovno sodišče, ki se je nekdaj tam sestajalo.
Po zatonu antične Grčije je grič postal kraj srečevanja filozofov različnih smeri. Vsak Grk ali tujec je lahko tam predstavil svoje mnenje ali imel govor, čemur so Atenčani radi prisluhnili. Za izobražene Grke je bila to največja zabava in dogodek v mestu.
Na Areopagu je imel tudi apostol Pavel svoj znameniti nagovor Atencem.
2 Subjektivízem je prikazovanje, obravnavanje pojavov, dejstev odvisno od osebnih nazorov, interesov.
3 Fenomenologíja je opis pojavov kakega področja.
4 Giovani Battista Enrico Antonio Maria Montini je papež Pij VI.
5 Peasant from Garonne (Kmet iz Garone) je delo, prvič objavljeno leta 1968: pri osemdesetih je Jacques Maritain, najuglednejši katoliški filozof dvajsetega stoletja, napisal to, kar ponuja kot svojo zadnjo knjigo, in izkazalo se je kot nekaj pretresljivega. »Kmet«, kot sam sebe v naslovu imenuje Maritain, je človek, ki bobu reče bob; in v Franciji se je takoj po objavi knjige začela nevihta polemik, ko sta se desnica in levica opotekli od sile Maritainove kritike. Kmet iz Garone je oster napad na »novo filozofijo« v upanju ohladiti vročično željo po spremembah, za katero Maritain verjame, da ogroža tradicionalno duhovnost Cerkve in celó bistvo nauka.
6 Humanae vitae (slovensko Posredovanje človeškega življenja) je papeška okrožnica, ki jo je napisal papež Pavel VI. leta 1968.
V okrožnici je papež ponovno izpostavil nauk Katoliške cerkve glede splava, kontracepcije in drugih vprašanj glede človeškega življenja.
Okrožnica je naletela pri družbenih občilih na veliko pozornost. Mesece pred objavo so mediji ugibali in pričakovali, da bo ta dokument morda spremenil stališče Katoliške cerkve o kontracepciji. Ko so se leta 1960 pojavile kontracepcijske tablete, je papež blaženi Janez XXIII. leta 1963 na predlog koncilskih očetov osnoval komisijo šestih evropskih strokovnjakov z namenom, da bi preučevali vedno bolj pereče vprašanje družinskega načrtovanja. Člani komisije, mediji in mnogi ljudje tudi znotraj Katoliške cerkve so pričakovali, da bo papež sprejel njihovo mnenje, ki je bilo naklonjeno uporabljanju kontracepcije. To se vendarle ni zgodilo; okrožnica je namreč potrdila dotedanje stališče. Odklonilno mnenje o kontracepciji je izrazil že papež blaženi Pij IX. sredi 19. stoletja, ko se je to vprašanje pojavilo. Moralno učenje okrožnice temelji na katoliškem učenju, na posnemanju Jezusa Kristusa in na naravnem moralnem zakonu. Cerkev uči, da obstaja naravni nravni zakon, katerega je Stvarnik »vpisal v srce slehernemu človeku«. Izraža izvirni naravni moralni čut, ki človeku pomaga ločevati dobro od hudega. Cerkev ga ima za splošnega in nespremenljivega.
O zakonski ljubezni je papež napisal, da je ljubezen čisto posebna oblika osebne skupnosti, v kateri mož in žena velikodušno delita vse, ne misleč le nase. Kdor resnično ima rad svojega zakonskega soproga, ga ljubi ne le zaradi tega, kar dobiva, ampak ga ima rad zaradi njegove dobrobiti.
Papež Pavel VI. je imenoval kontracepcijo znamenje sebičnosti v družbi in izražanje neodgovornega vedenja. V okrožnici je poudarjeno, da sta zakonska partnerja sodelavca z Bogom pri ustvarjanju in vzgoji novih človeških življenj. Spolni odnos v zakonu mora biti združevalen in odprt za novo življenje. Glavna napaka kontracepcije je v tem, da postavlja oviro Božjemu delovanju pri ustvarjanju novih človeških bitij. Uporaba umetnih kontracepcijskih ali protispočetnih sredstev je smrtni greh. Če obstajajo pametni razlogi, Cerkev dopušča uporabo naravnih metod pri družinskem načrtovanju, kot je npr. Billingsova ovulacijska metoda, ki je danes razširjena že po vsem svetu. Njo je priporočala v prid naravnega družinskega načrtovanja tudi blažena Mati Terezija.
Papež je opozoril, da ima lahko uporaba kontracepcije mnogo slabih posledic. Izrazil je bojazen, da bo razširjenost kontracepcije privedla do povečanega števila prešuštev in nezvestobe v zakonu ter do širjenja nemoralnosti. Moški, ki so navajeni na kontracepcijo, so po njegovem mnenju v nevarnosti, da gledajo v ženski predmet zadovoljitve poželenja in da prenehajo gledati v njej soprogo, ki zasluži nežnost in pozornost. Seveda velja tudi obratno.
Papež Pavel VI. je omenil pisanje v sodobnih medijih, ki so v nasprotju s cerkvenim učenjem. Cerkve ne preseneča, da je postala kot njen utemeljitelj Jezus – »znamenje nasprotovanja«. Mnogi danes to okrožnico imenujejo preroško in pogumno dejanje, kajti vse to, kar je v njej papež predvideval, se je danes uresničilo. Vendar ga je ta odločitev stala veliko notranjih bojev. O svojem mučnem položaju se nam Pavel VI. sam izpoveduje: »Predvsem smo čutili težko odgovornost. Ta občutek nas je vpeljal v žarišče vprašanja in nas v njem držal ves čas štiriletnega preučevanja in pripravljanja okrožnice. Zaupamo vam, da nam je ta odgovornost povzročila mnogo trpljenja. Nikoli nismo bolj občutili breme naše službe kakor v okoliščinah reševanja tega problema. Preučevali smo, brali in se pogovarjali, kolikor nam je bilo mogoče. Mnogo smo molili. Nekatere okoliščine te zadeve so vam znane. Morali smo odgovoriti Cerkvi in vsemu človeštvu.«
Papež spodbuja vernike, naj črpajo ljubezen in milost iz evharistične skupnosti z Jezusom, kar jim bo pomagalo vztrajati v dobrem. Tistim, ki so padli, pa priporoča kesanje in spoved.
Videti je, da niti sam Pavel VI., ki je bil kot milanski nadškof Giovanni Montini zelo popularen, ni pričakoval toliko negativnih odzivov zlasti znotraj Cerkve. Tudi v zvezi s tem je omenil: »Drugi vatikanski zbor je odprl okna Cerkve, noter pa je vdrl hudičev dim zmote in zablode.«
7 Okrožnica Immortale Dei papeža Leona XIII., ki se nanaša na krščanski ustroj države (De Civitatum constitutione Christiana), je bila izdana 1. novembra 1885, v času Kulturkampfa (kulturnega boja) v Nemčiji in odvzemanja krščanskega značaja šolam v Franciji. Okrožnica je ponovna potrditev cerkvenih pravic in v njej je papež Leon XIII. obžaloval to, kar je videl kot sodobno težnjo po tem, da bi v družbi uveljavili premoč človeka na račun izključenosti Boga. Menil je, da so teorije socialnih pogodb nevarne, saj pospešujejo avtoritarnost.
Vir: https://www.lifesitenews.com/news/archbishop-identifies-five-wounds-afflicting-the-church