VERUJEM V SVETEGA DUHA
KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE (1997)
Prvi del
IZPOVEDOVANJE VERE
Drugi oddelek
IZPOVEDOVANJE KRŠČANSKE VERE
Tretje poglavje
VERUJEM V SVETEGA DUHA
683 »Nihče ne more reči ‘Jezus je Gospod’ razen v Svetem Duhu« (1 Kor 12, 3). »Bog je poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: ‘Aba, Oče!’« (Gal 4, 6). To spoznanje po veri je mogoče samo v Svetem Duhu. Če hočemo biti v stiku s Kristusom, se nas mora najprej dotakniti Sveti Duh. On prihaja pred nami in prebudi v nas vero. S krstom, prvim zakramentom vere, nam Sveti Duh v Cerkvi notranje in osebno priobči življenje, ki ima svoj izvir v Očetu in nam je ponujeno v Sinu:
Krst nam nakloni milost prerojenja v Bogu Očetu po posredovanju njegovega Sina v Svetem Duhu. Kajti tiste, ki nosijo božjega Duha, vodi le-ta k Besedi, se pravi k Sinu; Sin pa jih podarja Očetu in Oče jim podeli neminljivost. Brez Duha torej ni mogoče videti Božjega Sina in brez Sina se nihče ne more približati Očetu, kajti spoznavanje Očeta je Sin, in spoznavanje Božjega Sina uresničuje Sveti Duh.
684 Sveti Duh s svojo milostjo prvi prebudi našo vero in novo življenje, ki je v tem, da spoznajo Očeta in katerega je poslal, Jezusa Kristusa. Zadnji pa razodene osebe svete Trojice. Sv. Gregor Nacianški, »Teolog«, razlaga to napredovanje na podlagi pedagogike božje »ustrežljivosti« / synkatábasis/:
Stara zaveza je očitno oznanjala Očeta, Sina bolj nejasno. Nova je razodela Sina in dala slutiti božanstvo Duha. Duh ima zdaj državljansko pravico med nami in nam naklanja jasnejše gledanje nanj. Dejansko ne bi bilo pametno tedaj, ko še niso izpovedovali Očetovega božanstva, odkrito oznanjati Sina, in ko Sinovega božanstva še niso priznavali, dodajati Svetega Duha kot dodatno breme, če naj uporabim nekoliko drzen izraz … Polagoma in napredovaje »iz sijaja v sijaj« naj bi prihajala na dan svetloba Trojice v bolj sijočih jasninah.
685 Verovati v Svetega Duha se torej pravi izpovedovati, da je Sveti Duh ena izmed oseb svete Trojice, istega bistva z Očetom in Sinom, ki ga »z Očetom in Sinom molimo in slavimo« (nicejsko-carigrajska veroizpoved). Zato je bil govor o božji skrivnosti Svetega Duha v trinitarični »teologiji«. Tukaj bo torej šlo za Svetega Duha samo v božji »ojkonomiji«, se pravi v izvajanju večnega božjega načrta v zgodovini odrešenja.
686 Sveti Duh je na delu z Očetom in Sinom od začetka do dovršitve načrta našega odrešenja. V »poslednjih časih«, ki se začenjajo s Sinovim odrešenjskim učlovečenjem, pa je razodet in dan, spoznan in sprejet kot Oseba. Tedaj se bo ta božji načrt, dokončan v Kristusu, »Prvorojencu« in Glavi novega stvarstva, mogel utelesiti v človeštvu po razlitju Svetega Duha: po Cerkvi, občestvu svetnikov, odpuščanju grehov, vstajenju mesa in večnem življenju.
8. člen
VERUJEM V SVETEGA DUHA
687 Tega, kar se tiče Boga, nihče ne pozna kakor le božji Duh (prim. 1 Kor 2, 11). Njegov Duh, ki nam razodeva Boga, pa nam daje spoznavati Kristusa, njegovo Besedo, živo božjo besedo, a samega sebe ne izreka. Tisti, ki »je govoril po prerokih«, nam daje slišati Očetovo besedo. A njega samega ne slišimo. Spoznamo ga samo v vzgibih, s katerimi nam razodeva Besedo in nas pripravlja k temu, da jo sprejmemo v veri. Duh resnice, ki nam »razkriva« Kristusa, »ne govori sam od sebe« (Jn 16, 13). Takšno, prav božje stopanje v ozadje razloži, zakaj ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna, medtem ko ga tisti, ki verujejo v Kristusa, poznajo, ker ostaja z njimi.
688 Cerkev, živo občestvo v veri apostolov, ki jo izroča naprej, je kraj našega spoznanja Svetega Duha:
– v Svetem pismu, ki ga je navdihnil;
– v izročilu, katerega vedno sodobne priče so cerkveni očetje;
– v cerkvenem učiteljstvu, ki mu stoji ob strani;
– v zakramentalni liturgiji, prek njenih besed in simbolov, kjer nas Sveti Duh združuje s
Kristusom;
– v molitvi, v kateri posreduje za nas;
– v karizmah in službah, s katerimi se gradi Cerkev;
– v znamenjih apostolskega in misijonarskega življenja;
– v pričevanju svetnikov, kjer razodeva svojo svetost in nadaljuje odrešenjsko delo.
I. Sin in Duh poslana skupaj
689 Tisti, ki ga je Oče poslal v naša srca, Duh njegovega Sina, je resnično Bog. Istega bistva z Očetom in Sinom je in torej neločljiv od njiju tako v notranjem življenju Trojice kakor v svojem podarjanju ljubezni za svet. Vendar ko vera Cerkve moli sveto Trojico, oživljajočo, istega bistva in neločljivo, izpoveduje tudi razlikovanje oseb. Ko Oče pošlje svojo Besedo, pošlje vedno tudi svoj Dih: Sin in Sveti Duh sta poslana skupaj, pri čemer sta različna, vendar neločljiva. Gotovo, Kristus je tisti, ki stopa v vidnost, on, ki je vidna podoba nevidnega Boga, Sveti Duh pa je tisti, ki Kristusa razodeva.
690 Jezus je Kristus, »maziljenec«, ker je Duh njegovo maziljenje, in vse, kar se dogaja od učlovečenja dalje, priteka iz te polnosti. Ko je Kristus končno poveličan, more tudi sam od Očeta pošiljati Duha tistim, ki verujejo vanj: podeljuje jim svojo slavo, to je Svetega Duha, ki ga poveličuje. Skupno, med seboj povezano pošiljanje bo poslej Oče še naprej uresničeval v posinovljenih otrocih v skrivnostnem telesu svojega Sina: poslanstvo od Očeta poslanega Duha posinovljenja bo v tem, da jih zedinja s Kristusom in jim daje, da v njem živijo:
Pojem maziljenja nakazuje …, da ni nobene razdalje med Sinom in Duhom. Kakor namreč med površino telesa in maziljenjem z oljem ne razum ne čutenje ne zaznata nič vmesnega, tako je neposreden tudi Sinov stik z Duhom, tako da je nujno, da tisti, ki naj po veri naveže stik s Sinom, sreča po stiku najprej olje. Dejansko ni nobenega delčka, ki bi bil brez Svetega Duha. Zato tisti, ki sprejmejo Sinovo gospostvo, le-to izpovedo v Svetem Duhu, saj Duh prihaja od vsepovsod naproti tistim, ki se bližajo po veri.
Premišljevanje: kdo je Sveti Duh? https://www.vsakstudent.com/a/kdojesvetiduh.html
Obstaja pa tudi eno opravilo, ki ga Sveti Duh opravlja tako med kristjani, kot tudi med nekristjani. Ljudem namreč zbuja vest, nas graja in v naša srca polaga resnico o tem, kako grešni smo – kako potrebujemo Božje odpuščanje. Govori nam o pravičnosti Jezusa Kristusa, ki je namesto nas ponesel na križ grehe vsega človeštva; govori nam o neizbežni sodbi, ki bo doletela ta svet in vse, ki Boga ne poznajo (Janez 16, 8-11). Sveti Duh naše srce in um spodbuja, naj se spokorimo in zatečemo h Gospodu po odpuščanje in novo življenje.