NADŠKOF CARLO MARIA VIGANÒ O COVID-19 IN BOŽJI ROKI

 

Michael J. Matt; 29. marec 2020

 

Michael J. Matt (MJM): Vaša ekscelenca, kaj menite, kako naj navadni katoličani ocenjujejo pandemijo Covid-19?

+ Carlo Maria Viganò: Pandemija koronavirusa je tako kot vse bolezni in sama smrt posledica izvirnega greha. Greh Adama, našega prvega starša, je njemu in nam odvzel ne le Božje milosti, ampak tudi vse druge dobre stvari, ki jih je Bog naklonil stvarstvu. Potem sta bolezen in smrt prišli na svet kot kazen za nepokorščino Bogu. Odrešenje, ki nam je bilo obljubljeno v protoevangeliju¹ (Geneza 3), prerokovano v Stari zavezi in privedeno k dopolnitvi z utelešenjem, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem našega Gospoda, je odrešilo Adama in njegove potomce večnega prekletstva; vendar so posledice izvirnega greha ostale kot znamenje padca in jim bo dokončno zadoščeno šele ob vstajenju mesa, kot to izpovedujemo v veroizpovedi, in to se bo zgodilo pred sodnim dnem. Tega se moramo spominjati zlasti v času, ko so osnovna načela Katekizma nepoznana ali zanikana.

Katoličani vemo, da je treba bolezen – in torej epidemije, trpljenje in izgubo ljubljene osebe – sprejeti v duhu vere in ponižnosti, celo kot pokoro za svoje osebne grehe. Zahvaljujoč občestvu svetnikov – zaradi njih se zasluge vseh krščenih prenašajo na vse druge v Cerkvi – moremo te preizkušnje trpeti tudi za grehe drugih, za spreobrnjenje tistih, ki ne verujejo, in za krajšanje časa, ki ga morajo svete duše preživeti v vicah. Nekaj ​​tako groznega kot Covid-19 je lahko tudi priložnost, da rastemo v veri in dejavni ljubezni.

 

MJM: Več škofov in duhovnikov je trdilo, da Bog »ne kaznuje« in da je razmišljanje o koronavirusu kot o biču »poganska misel.« Ali se strinjate?

+ Carlo Maria Viganò: Prva kazen je, kot sem že rekel, doletela naša prva starša. Vendar, kot slišimo v hvalnici, ki se poje med velikonočno vigilijo, O felix culpa, qui talem ac tantum meruit habere Redemptorem! O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika!

Oče, ki svojih otrok ne kaznuje, jih ne ljubi, ampak jih zanemarja; zdravnik, ki za bolnika ne skrbi, ampak le opazuje, kako se mu stanje slabša, dokler ne nastopi gangrena, ne želi njegovega okrevanja. Bog je ljubeč Oče, ker nas uči, kaj moramo storiti, da bi bili vredni večne sreče v nebesih. Ko z grehom kršimo njegove zapovedi, nas ne pusti umreti, ampak nas poišče in nam pošlje veliko znamenj, pogosto zelo strogo. Potem popravimo svoje poti, se pokesamo, spokorimo in vrnemo k nekdanjemu prijateljstvu z njim. Moji prijatelji ste, če delate, kar sem vam zapovedal. Mislim, da besede našega Gospoda ne puščajo prostora za dvoumnost.

Prav tako bi moral dodati, da je resnica o pravičnem Bogu, ki dobre nagrajuje, hudobne pa kaznuje, del našega skupnega dedovanja po naravnem zakonu, ki ga je naš Gospod dal za vse v zgodovini. Gre za neustavljiv klic v naš zemeljski raj, ki celo poganom kaže, kako je katoliška vera nujna dopolnitev vsega, kar jim narekujejo iskrena srca dobre volje. Presenečen sem, da danes, namesto da bi poudarjali to resnico, zapisano globoko v srce vsakogar, tisti, za katere se zdi, da imajo toliko sočutja za pogane, ne uspejo sprejeti nečesa, kar je Cerkev vedno imela za najboljši način, kako jih pritegniti.

 

MJM: Ali vaša ekscelenca meni, da obstajajo določeni grehi, ki so bolj kot drugih izzvali Božji gnev?

+ Carlo Maria Viganò: Hudodelstva, ki vsakogar od nas omadežujejo v Božjih očeh, so še en udarec s kladivom na tiste žeblje, ki so bili uporabljeni za pribijanje svetih in častitljivih rok našega Gospoda, udarec z bičem, ki trga meso z njegovega svetega telesa, pljunek v njegov ljubljeni obraz. Če bi le doumeli te stvari, ne bi nikoli več grešili. In grešniki bi jokali v globoki žalosti do konca svojega življenja. V resnici pa se je zgodilo naslednje: naš božanski Odrešenik je v času svojega trpljenja prevzel nase ne samo izvirni greh, ampak tudi vse grehe, ki so jih in jih še bodo zagrešili vsi ljudje. Najveličastnejša stvar je, da je šel naš Gospod umret na križ, ko bi bila dovolj že samo ena kapljica njegove predragocene krvi, da bi nas vse odrešila. Cujus una stilla salvum facere totum mundum quit ab omni scelere, kot nas uči sveti Tomaž.

Kot so grehi, ki so jih zagrešili posamezniki, so tudi grehi družb in narodov. Splav, ki celo v času pandemije še vedno mori nedolžne otroke; ločitev, evtanazija, gnusoba tako imenovanih gejevskih »porok«, slavljenje sodomije in drugih groznih izprijenosti, pornografija, zloraba otrok, špekulacije finančnih elit, onečaščenje nedelj, in seznam se nadaljuje …

 

MJM: Lahko vprašamo, zakaj Vaša ekscelenca razlikuje med grehi posameznikov in grehi narodov?

+ Carlo Maria Viganò: Sveti Tomaž Akvinski uči, da je dolžnost posameznika, da prepozna, časti in uboga enega pravega Boga. Iz istega razloga morajo gotovo tudi družbe – v katerih je veliko posameznikov – prepoznati Boga in zagotoviti, da njihovi zakoni članom družbe omogočajo doseči duhovni cilj, za katerega so bili namenjeni. So narodi, ki ne samo, da se za Boga ne zmenijo, ampak ga odkrito zanikajo. So taki, ki od svojih državljanov zahtevajo, naj sprejmejo zakone proti naravni morali in katoliškemu nauku, kot je priznavanje pravice do splava, evtanazije in sodomije. Drugi kvarijo otroke in onečaščajo njihovo nedolžnost. Tisti, ki ljudem dovolijo sramotiti božansko veličastvo Boga, se ne morejo izogniti Božji kazni. Javni grehi terjajo javno priznanje in javno pokoro, če si prizadevamo za obče odpuščanje. Ne pozabimo, da cerkveno občestvo, ki je tudi družba, ni izvzeto iz nebeške kazni, ko njegovi voditelji postanejo odgovorni za skupne žalitve.

 

MJM: Vaša ekscelenca pravi, da ima lahko Cerkev napake?

+ Carlo Maria Viganò: Cerkev je bila vedno neizmerno sveta, ker je skrivnostno telo našega Gospoda in Odrešenika, zato bi bilo ne samo nespametno, ampak res bogokletno, če bi sploh začeli razmišljati, da bi mogla biti ta Božja ustanova, ki jo je previdnost umestila na to zemljo kot edino barka zveličanja, celo v najmanjši meri nepopolna. Hvalnice, ki jih pojemo Materi Božji – ki ji pravimo prav Mater Ecclesiae (Mati Cerkve) – se lahko pojejo Cerkvi, srednici vseh milosti po zakramentih, materi našega Gospoda, čigar ude poseduje. Cerkev je skrinja zaveze, varuhinja presvetega zakramenta in zapovedi. Cerkev je zatočišče grešnikov, katerim po dobri spovedi podeli odpuščanje. Je zdravje bolnikov, ki jih je vedno obsipala z veliko skrbjo. Ta kraljica miru s pridiganjem evangelija spodbuja slogo. Vendar je tudi strašljiva vojska, postavljena v bojnem razporedu, ker je naš Gospod dal svojim svetim služabnikom moč streti demone in oblast nebeških ključev. Ne pozabimo, da Cerkev ni samo vojskujoča Cerkev tu na zemlji, ampak tudi poveličana in trpeča Cerkev, katerih člani so vsi sveti.

Moram reči tudi, da čeprav je Cerkev sveta, so nekateri njeni člani in njena hierarhija tukaj na zemlji morda grešniki. V teh nemirnih časih je bilo veliko duhovščine, nevredne svojega imena, kot so pokazali škandali z zlorabami, ki so jih zagrešili oni in na žalost celo škofje in kardinali. Brezvernost svetih pastirjev je škandal za njihove sobrate in za mnoge med verniki, ne le v smislu poželenja, žeje po moči, ampak tudi – lahko bi rekel še posebej – ko posegajo v celovitost vere, čistost cerkvenega nauka in svetost morale. Storili so celo dejanja, ki nosijo težo brez primere, kot smo videli pri češčenju malika Pachamame v samem Vatikanu. Dejansko mislim, da je naš Gospod upravičeno ogorčen nad veliko množico škandalov, ki so jih zagrešili tisti, ki bi morali biti čredam, ki so jim bile zaupane, dober zgled, saj so pastirji.

Ne pozabimo, da zgled, ki so ga dali mnogi v hierarhiji, ni škandal zgolj za katoličane: to je škandal za tiste zunaj, ki na Cerkev gledajo kot na svetilnik in jim je Cerkev merilo. To še ni vse: ta nadloga ne more odvezati Cerkve v njeni hierarhiji od tega, da bi temeljito izprašala svojo vest glede vdaje duhu tega sveta. Ne more se izogniti svoji dolžnosti, da odločno obsodi vse tiste napake, ki jih je dopustila po Drugem vatikanskem koncilu, zaradi katerih so jo doletele vse tiste pravične kazni. Popraviti moramo svoje poti in se vrniti k Bogu.

Boli me, da moram reči, da tudi zdaj, ko smo videli, kako Božji gnev premaguje svet, še naprej žalimo Božje veličastvo, ko govorimo o materi zemlji, ki zahteva spoštovanje, kot je pred nekaj dnevi rekel papež v enem svojih številnih intervjujev. Kar moramo storiti, je prositi odpuščanja za bogoskrunstvo, storjeno v baziliki svetega Petra in jo znova posvetiti, preden bo tam mogoče darovati sveto mašo. Sklicati bi morali tudi javno procesijo, da pokažemo pokoro, četudi bi se je udeležili le visoki cerkveni dostojanstveniki pod papeževim vodstvom. Priklicati morajo Božjo milost nase in na njegovo ljudstvo. To bi bil znak tiste resnične ponižnosti v zadoščenje za vse storjene žalitve, ki jo vsi čakamo.

Kako naj zadržimo svoje začudenje, ko slišimo besede, kot so bile izrečene v Domu svete Marte 26. marca? Papež je dejal: »Gospod nas ne sme spoznati na koncu našega življenja in nam reči: ‘Pokvarjeni ste. Zapustili ste pot, ki sem vam jo pokazal. Priklonili ste se pred maliki.’« Besede, kot so te, so resnično osupljive, še posebej, če se spomnimo, da je on sam s tistimi umazanimi in satanskimi podobami Pachamame pred očmi in ušesi celega sveta pred samim oltarjem pričevanja svetega Petra storil strašansko bogoskrunstvo, resnično oskrunitev, dejanje čistega odpadništva.

 

MJM: Na praznik Marijinega oznanjenja so portugalski in španski škofje svoje države posvetili Jezusovemu presvetemu Srcu in Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Škofje Irske, Anglije in Walesa so storili enako. V mnogih škofijah in mestih so škofje in lokalne oblasti tudi drugod izročili svoje skupnosti v varstvo Marije najsvetejše. Kako Vaša ekscelenca gleda na te dogodke?

+ Carlo Maria Viganò: To so dejanja, ki mi srce polnijo z upanjem. Čeprav niso dovolj, da bi se spokorili za naše krivde, so jih tisti na vrhu Cerkve povsem prezrli, čeprav so preprosti verniki svoje pastirje že dolgo prosili za slovesna dejanja, kot so ta. Naša Gospa iz Fatime je prosila papeža in vse škofe naj Rusijo posvetijo njenemu brezmadežnemu Srcu in napovedala vojne in katastrofe, dokler se to ne bo zgodilo. Njeni klici niso bili uslišani. Hierarhija se mora zdaj popraviti in ubogati Mater Božjo! Sramotno in škandalozno je, da se noben škof v Italiji ni pridružil tej veliki pobudi!

 

MJM: Kako presojate začasno ukinitev zakramentov, ki smo ji priča skoraj po vsem svetu?

+ Carlo Maria Viganò: To je strašno trpljenje, morda celo najhujše, kar so ga verniki kdaj videli. Neverjetno je misliti, da se je taka stvar odrekla umirajočim.

V tem trenutku se zdi, da hierarhija z zelo malo izjemami ni imela pomisleka pri zapiranju cerkev in preprečevanju udeležbe vernikov pri sveti mašni daritvi. Obnašali so se kot hladni birokrati, kot izvršitelji vladarjeve volje, in večina vernikov je njihova dejanja sprejela kot znak pomanjkanja vere. Kdo jih lahko krivi?

Skoraj se sprašujem – in grozno je tako misliti – ali zaprtje cerkev in začasna ukinitev vseh maš ni morda poleg pandemije še ena Božja kazen. Da bi se zavedeli, kako človeka tepe prav tisto, v čemer greši. (Modrost 11, 16) Čeprav žaljen zaradi nemarnosti in pomanjkljivega spoštovanja svojih duhovnikov, ogorčen nad skrunjenjem najsvetejšega zakramenta, ki se dogaja vsak dan, ko obhajilo delijo na roke, in naveličan neumnih pesmi ali krivoverskih pridig, je Bog še vedno – na svojem kraju tihote v tabernaklju – zadovoljen z resnim, umirjenim slavljenjem, ki ga darujejo številni duhovniki, ki še vedno obhajajo mašo vseh časov. Mašo, ki sega v čas apostolov. In ki je bila skozi stoletja utripajoče srce Cerkve. Spomnimo se tega najbolj resnega opozorila: Boga se ne zasmehuje.

Seveda razumem in delim mišljenje glede osnovnih skrbi za varnost in zaščito, ki jo oblasti zahtevajo za javno zdravje. Toda kakor imajo pravico sprejemati ukrepe za stvari, ki se tičejo naših teles, tako imajo tudi cerkvene oblasti pravico in dolžnost skrbeti za zdravje naših duš. Vernikom ne morejo odreči duhovne podpore, ki jo prejmejo od evharistije, da ne omenjam zakramenta spovedi, maše in svete popotnice.

Ko je bilo toliko trgovin in restavracij še odprtih, je več škofovskih konferenc že ukinilo vsa sveta opravila, tudi ko jih posvetne oblasti za to niso prosile. To je še en dokaz, da je hierarhija v grozljivem stanju in kaže, da so škofje preveč pripravljeni žrtvovati dobrobit duš, da bi pomirili moč države ali diktaturo idej.

 

MJM: Vaša ekscelenca je omenila restavracije. Kaj pravite na obroke za revne, ki so jih v zadnjih mesecih ponujali v bogoslužnih prostorih?

+ Carlo Maria Viganò: Za katoličane je pomoč potrebnim dejanje usmiljenja. Spominja nas, da je Bog ljubezen. Boga moramo ljubiti bolj kot vse drugo, z vsem svojim srcem, in bližnjega ljubiti zaradi ljubezni do njega. Tako lahko v skladu z blagri vidimo našega Gospoda v ubogih, bolnih, zapornikih in sirotah. Cerkev je bila od vsega začetka na tem področju vedno svetel zgled. Celo pogani so nas zaradi tega občudovali. Zgodovina nam kaže številna prepričljiva dela pomoči, ki so se začela z velikodušnostjo vernikov, sploh v času velike sovražnosti držav. Vladarji so ta dela pogosto prevzeli po naročilu prostozidarjev, ki so očitno prezirali velika dela toliko dobrih katoličanov. Skrb za revne in tiste na robu družbe ni nekaj, kar se je začelo z Bergogliom ali z različnimi osveščenimi društvi².

Zavedati se moramo, da ko novi režim pomaga revnim, to stori povsem brez sklicevanja na nadnaravno. Vse, kar vidimo, so dela telesnega usmiljenja, medtem ko so bila dela duhovnega usmiljenja popolnoma izbrisana. In to ni vse: sedanje papeštvo je popolnoma odpravilo kakršno koli obliko apostolata in pravi, da Cerkev ne sme izvajati nobene misijonarske dejavnosti, ki ji pravi prozelitizem³. Zagotavljamo lahko samo hrano, gostoljubje in zdravstveno oskrbo, vendar nihče ne zagotavlja hrane, gostoljubnosti ali skrbi za duše tistih, ki jih tako obupno potrebujejo. Sodobna Cerkev je spremenjena v nekakšno nevladno organizacijo. Resnično usmiljenje nima nič skupnega s svojim prostozidarskim ponaredkom, naj ga še tako skušajo prikriti z izjemno nedoločenim občutkom duhovnosti: gre za čisto nasprotje, ker različne skupine, ki jih danes vidimo pri delu, zanikajo, da obstaja ena sama prava Cerkev, katere sporočilo odrešenja je treba oznanjati tistim zunaj nje. To pa še ni vse: Cerkev je pri vprašanjih verske svobode in ekumenizma po koncilu odneslo tako daleč, da zdaj mnogi dobrodelni organi ljudi, zaupane njihovi skrbi, potrjujejo v poganstvu ali brezboštvu. Nudijo jim celo mesta za češčenje, kamor lahko gredo in molijo. Videli smo celo grozne primere maš, ko so na izrecno prošnjo mašnika berilo namesto iz svetega evangelija vzeli iz Korana ali, kot se je zgodilo nedavno, da se je v katoliških cerkvah izvajalo malikovanje.

Mislim, da je odločitev spremeniti cerkve v jedilnice ali spalnice za potrebne dokaz te temeljne hinavščine, ki, kot smo videli pri ekumenizmu, na videz dobro stvar (na primer hranjenje lačnih ali dajanje zavetja brezdomcem) – izkoristi za pomoč velikemu prostozidarskemu načrtu za eno svetovno religijo brez dogem, brez obredov, brez Boga. Če uporabljate cerkve kot gostišča ob navzočnosti samovšečnih prelatov, ki pridejo mimo, da bi stregli pice ali svinjske zrezke s predpasnikom nad svojo cerkveno obleko, to pomeni, da jih skrunite. Še posebej kadar tisti, ki se nasmihajo v fotoaparate, absolutno nikoli ne odprejo vrat svojih graščin za tiste, ki jih želijo izkoristiti v politične namene. Naj se vrnem k temu, kar sem govoril, in ponovim, da je vse to svetoskrunstvo pravi, a ne takoj vidni vzrok trenutne pandemije.

Vse preveč pogosto uporabljajo revščino in brezdomstvo teh ubogih ljudi, da bi se lahko pojavili na prvih straneh časopisov. To smo prepogosto videli pri izkrcavanju vseh teh priseljencev. Edini namen je bil vzpostaviti novo industrijo za sprejem, za katero se skrivajo ne le nizkotni gospodarski interesi, ampak tudi njihova sokrivda s tistimi, ki si prizadevajo uničiti krščansko Evropo, začenši z Italijo.

 

MJM: V drugih primerih, na primer v mestu Cerveteri blizu Rima, so sile reda in miru ustavile duhovnika, ki je opravljal mašo. Kako so se cerkvene oblasti odzvale na tovrstno zadevo?

+ Carlo Maria Viganò: Cerveteri je bil morda preprosto pretirana vnema dveh krajevnih policistov, še posebej, če morata delati pod vsem dodatnim stresom, ki je nastal od izbruha koronavirusa. Kljub temu pa mora biti jasno, zlasti v državi, kot je Italija, ki je leta 1929 s Cerkvijo podpisala konkordat, da imajo cerkvene oblasti izključno pravico nad kraji češčenja. Sveti sedež in krajevni ordinariat bi res morala ugovarjati zaradi take kršitve Lateranske pogodbe, ki je bila ponovno potrjena leta 1984 in še vedno velja. Spet se avtoriteta škofov, ki jim jo je neposredno dodelil Bog, topi kot sneg in se pokaže, kako strahopetni so vsi. Če se to ne popravi, lahko v prihodnosti privede do še hujših zlorab. Dovolite mi, da izkoristim priložnost in zahtevam odločno obsodbo tega nesprejemljivega vmešavanja vladnih sil v zadeve, za katere so neposredno odgovorne cerkvene oblasti.

 

MJM: Papež Frančišek je pozval vse kristjane, katoličane in tiste, ki to niso, naj se 25. marca zberejo in prosijo Boga, da ustavi to pandemijo in dal razumeti, da lahko molijo tudi pripadniki drugih ver.

+ Carlo Maria Viganò: Verski relativizem, ki ga je prinesel Vatikan II, je mnoge ljudi privedel do tega, da ne verjamejo več, da je katoliška vera edino sredstvo za zveličanje in da je sveta Trojica edini pravi Bog.

Papež Frančišek je v deklaraciji iz Abu Dabija dejal, da Bog želi vse religije. Ne samo, da je to očitno krivoverstvo, temveč je tudi zelo resno odpadništvo in strašno bogokletstvo. Reči, da Bog hoče biti čaščen kot nekaj drugačnega od tega, kakor se je sam razodel, pomeni, da so utelešenje, trpljenje, smrt in vstajenje našega Odrešenika popolnoma nesmiselni. Pomeni, da je razlog za ustanovitev Cerkve, razlog, zaradi katerega so milijoni svetih mučencev dali svoje življenje, zaradi katerega so bili uvedeni zakramenti skupaj z duhovništvom in samim papeštvom, brez pomena.

Na žalost je ravno takrat, ko bi se morali pokoriti za svoje žalitve zoper Božje veličastvo, tukaj nekdo, ki nas prosi, naj molimo k Bogu na praznični dan njegove Matere skupaj s tistimi, ki zanikajo njeno Božje materinstvo.

Mar ne bi bil to najboljši način za odpravo sedanje kužne bolezni?

 

MJM: Res je tudi, da je Apostolska penitenciarija⁴ podelila posebne odpustke za tiste, ki jih je prizadela ta grozna stiska in za tiste, ki jim materialno in duhovno pomagajo.

+ Carlo Maria Viganò: Najprej naj poudarim, da odpustki nikoli ne morejo nadomestiti zakramentov. Močno se moramo upreti sramotnim odločitvam več pastirjev, ki so duhovnikom prepovedali poslušanje spovedi ali krst otrok. Ti ukrepi – skupaj s prepovedjo javnih maš in ukinitvijo svetega obhajila – nasprotujejo Božjemu zakonu in so dokaz, da za vsem stoji Satan. Le zlobna kača lahko razloži te ukrepe, ki bodo privedli do duhovne izgube veliko duš. To bi bilo kot naročiti zdravnikom, naj ne zdravijo bolnikov v smrtni nevarnosti.

Zgledu škofov na Poljskem bi morala slediti vesoljna Cerkev: odredili so obhajati več maš, da bi se jih več vernikov moglo varno udeležiti. To bi se zgodilo, če bi hierarhija dejansko skrbela za večno zveličanje katoličanov. Ne pozabite, da so na Poljskem učinki pandemije precej blažji kot v drugih državah.

Nauka Cerkve o odpustkih revolucionarji niso odpravili, in to je dobro. Čeprav ima rimski škof moč zajemati iz neskončnega bogastva milosti, je tudi res, da se odpustkov ne sme trivializirati⁵ ali jih obravnavati kot nekakšen popust pri posezonski razprodaji. Verniki so čutili podobno proti koncu jubileja usmiljenja, ko je bil popolni odpustek podeljen pod tako čudnimi pogoji, da so tisti, ki so ga zaslužili, komaj dojeli, kaj se dogaja.

Obstaja tudi težava z zakramentom pokore in evharističnim obhajilom, ki sta potrebna za veljavnost odpustka, in ju je Apostolska penitenciarija preložila do nedoločenega »takoj, ko bo mogoče.«

 

MJM: Ali vaša ekscelenca meni, da se v sedanji epidemiji lahko uporablja obče podeljevanje splošne odveze namesto odveze posameznikov?

+ Carlo Maria Viganò: Neposredna nevarnost smrti opravičuje nekatere rešitve, ki jih je Cerkev v svoji vnemi za večno odrešenje duš vedno velikodušno dopuščala. Tak je primer splošne odveze vojakov, ki se bodo odpravili v boj ali ljudi na krovu potapljajoče se ladje. Če izjemne razmere na oddelku za intenzivno nego pomenijo, da duhovnik lahko vstopi le pod izredno strogimi pogoji in ne more posamično spovedati umirajočih, mislim, da je takšna rešitev morda najboljša.

Če pa je postavljen precedens, s katerim se splošna odveza razširi na vse primere, tudi ko spokorniki niso v neposredni smrtni nevarnosti, moramo biti zelo previdni, da zagotovimo, da tisto, kar Cerkev dopušča v skrajnih primerih, ne postane pravilo.

Naj spomnim ljudi, da gledanje maše po internetu ali televiziji ne odvezuje od predpisa obiskovanja nedeljske maše. Lahko je dober način za posvečevanje Gospodovega dne, ko je popolnoma nemogoče iti v cerkev; vendar moramo vedno vedeti, da tega, da bi zakramente živeli, ni mogoče nadomestiti z njihovo virtualizacijo⁶. Povedano na bolj vsakdanji način: ne moremo nahraniti telesa z gledanjem fotografije hlebca kruha.

 

MJM: Kakšno sporočilo bi želela vaša ekscelenca dati odgovornim za obrambo in vodenje Kristusove črede?

+ Carlo Maria Viganò: Papež, hierarhija in vsi škofje, duhovniki in redovniki se morajo takoj in povsem spreobrniti. To je tisto, kar laiki zahtevajo, ko trpijo, ker nimajo trdnih in zvestih vodnikov. Ne moremo dovoliti, da bi neverni najemniki razkropili čredo, ki jo je naš Gospod zaupal naši skrbi. Moramo se spreobrniti in popolnoma preiti na drugo stran, da bomo na strani Boga. S svetom ne smemo delati prav nobenih kompromisov.

Škofje morajo obnoviti zavest o svoji apostolski oblasti, ki je osebna in je ni mogoče prenesti na posredne subjekte, kot so škofovske konference ali sinode, ki so popačile izvajanje apostolske službe in povzročile resno škodo Božjemu ustroju Cerkve.

Nastopil je čas, da se končajo sinodalne poti. Da se odpravi nesmiseln občutek manjvrednosti in laskanja pri ravnanju s svetom; hinavska raba besede dialog namesto neustrašnega pridiganja evangelija. Nehati moramo poučevati lažne nauke in se nehati bati pridiganja o čistosti in svetosti. In nehati molčati ob predrznosti zla. Prenehati prikrivati ​​grozne škandale. Nehati lagati, goljufati in se maščevati.

Katoliško življenje mora biti boj do konca, ne pa vesela brezskrbna hoja proti prepadu. Od vseh nas, ki smo prejeli svete redove, bo naš Gospod zahteval račun o dušah, ki smo jih rešili, in tistih, ki smo jih izgubili, če jih nismo opominjali in obvarovali. Vrnimo se k eni pravi veri. K življenju svetosti. To je edino češčenje, ki je Bogu všeč.

Spreobrnjenje in kesanje, kot nas prosi naša blažena Gospa, Mati Cerkve. Vsi prosímo njo, Tabernakelj Najvišjega, naj duhovnikom in škofom da junaški zagon, ki ga potrebujejo za rešitev Cerkve in za dosego zmage njenega brezmadežnega Srca.

 

                 + Carlo Maria Viganó
                    5. postna nedelja 2020