Sveti nadangel Mihael je že od nekdaj najbolj češčen angel, v stari zavezi kot varuh izvoljenega ljudstva, v novi zavezi pa kot varuh Cerkve in zavetnik umirajočih, ki tehta ob smrti duše. Zato se verniki, ki se znajdejo v težavah, duhovnem boju ali telesnih preizkušnjah, v molitvi pogosto obračajo na svetega Mihaela.

4. prikazanje (22. september 1656): »Jaz sem nadangel Mihael. Kdor koli bo imel pri sebi kamen iz votline z vklesanim križem in mojim imenom, ki ga boš ti blagoslovil, bo rešen kuge.«

Marijanska pobožnost, majska pobožnost, šmarnice. S temi različnimi poimenovanji skozi čas od začetka 19. stoletja katoličani poimenujejo eno najbolj priljubljenih ljudskih pobožnosti v čast Mariji, Jezusovi materi.

Začetki šmarnične pobožnosti gotovo segajo že pred leto 1815, ko je papež Pij VII. pobožnost meseca maja potrdil in obdaril z odpustki. S pobožnostjo, ki so jo poimenovali Marijin mesec, so začeli v Rimu, od koder se je hitro razširila po vsej Italiji, Nemčiji in Franciji.

Šmarnice so Slovenci hitro vzeli za svoje in se zbirali ob Mariji, še preden je bilo leta 1855 napisano prvo šmarnično branje. Z razmahom šmarnične pobožnosti se je pokazala potreba po šmarničnem branju in primernih pesmih.

Namen pobude je, da se ohrani stavba, v kateri je kapela presvetega Srca Jezusovega, ki je delo arhitekta in svetniškega kandidata Jožeta Plečnika. Na tem mestu naj bi se gradila parkirna hiša in kapela je v načrtu za rušenje, za notranjo opremo, ki je njegovo delo, pa je predvidena selitev na novo lokacijo, ki še ni pripravljena.

Naš dragi nadškof Alojz Uran je dotrpel…

Prav na dan, ko je Jezus v grobu, kako pomenljivo.
Mati Marija ga je vzela k sebi v zasluženo srečo, mir in svetlobo, da bo lahko že skupaj z vsemi svetimi prepeval vstajenjsko Alelujo.

Zanesljivo zgodovinsko poročilo pravi, da so se kristjani takoj na začetku, se pravi že po Gospodovem vnebohodu, zbirali na svetih krajih, kjer je Gospod trpel. Hodili so po poti, po kateri je Gospod šel na veliki petek s križem na Kalvarijo. Ni bilo določeno ne oštevilčeno ne napisano, kaj se je na katerem mestu zgodilo.

Vsa pot od sodne palače Poncija Pilata pa do vrha Kalvarije ali Golgote je bila ena sama postaja: Križev pot.

BLAGOSLOVLJEN VELIKI TEDEN!

Noči je skoraj konec. Današnji svet se bo zvil kot svitek papirja.

Mir vsem vam. Otroci, resnično vam povem, da je prava Luč že na poti vrnitve. Otroci moji, to vam pravim, da bi se lahko vsi pripravili, da bi me sprejeli. Noči vaše dobe bo kmalu konec. Spoznajte, kako grehi zatemnjujejo luč, ki je v vas.

Če bi razumeli, kaj vam podarjam, bi mi brez oklevanja in omahovanja izročili vse svoje srce.

Ko se skušamo najbolj polno notranje izraziti, zapojemo. To je v naši naravi.

Prav posebej morda to velja za petje o trpljenju, o krhki minljivosti našega zemeljskega življenja. V njem se naše srce odpre v tožbi in sočutju bolj kot (le) ob besedah. V tem smislu je njihov pomen nenadomestljiv, njihov izraz pa najbolj tesno povezan z našo presežnostjo.

Eksorcist p. Peter Vrabec OFM je 12. marca 2020 v cerkvi sv. Lenarta frančiškanskega samostana v Novem mestu (Klošter) daroval sveto mašno daritev za ozdravljenje in osvoboditev (koronavirus).

Na slovenski kulturni praznik in god svete Jožefine Bakhite je na prvo soboto h Gospodu odšel frančiškan p. dr. Leopold Andrej Grčar (1939 – 2020). Zadnja desetletja je deloval v svetišču na Brezjah, kjer je uredil muzej jaslic in leta 2001 ustanovil Društvo ljubiteljev jaslic. Bil je tudi iskan spovednik, pridigar in duhovnik na ljudskih misijonih.