PREVODI ČLANKOV

Vatikanska akademija zagovarja opuščanje besede Bog iz dokumenta o pandemiji s ciljem doseči »najširše možno občinstvo«. Kritiki so poudarili, da vatikanski dokument »ne omenja Boga, Jezusa Kristusa, Svetega Duha, Cerkve, zakramentov, molitve in niti dobrodelnosti« »Nikjer v dokumentu ni omenjeno, da je Bog naš končni cilj, da je Kristus naše upanje in da potrebujemo milost Svetega Duha tako za naše moralno spreobrnjenje kot za dobro moralno življenje. Nikjer ni omenjena niti Cerkev - podeljevalka zakramentov kot vira milosti.«

Nadškof Hector Aguer je v svoji najnovejši kolumni navedel pet sodobnih »ran«, ki neposredno vplivajo na Cerkev in ne le na okoliško kulturo. V sekularizirani kulturi, ki zavrača Katoliško cerkev, je poseben značaj Aguerjevega stališča v tem, da meni, da nevarnost prihaja predvsem od znotraj. To tudi pomeni, da je odgovor v Cerkvi, ki mora te rane zaceliti, da bi lahko igrala svojo resnično vlogo. Zaključek Hectorja Aguerja je še posebej iskren: »Katoliška odsotnost z območij, kjer se pojavlja nova kulturna moč, pušča svet v rokah Očeta laži.«

Katoliška cerkev posveča mesec julij Jezusovi predragoceni Krvi. Sveti apostol Peter nas spominja, da smo bili, ko smo bili še mrtvi v svojih grehih, milostno odrešeni po predragoceni Krvi Jezusa Kristusa, našega Gospoda, Božjega Jagnjeta. Kot nas svari sveti Pavel v Pismu Efežanom 6, se naš boj ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. Nobeno človeško orožje ne more razorožiti teh zlih duhov, toda Jezusova predragocena Kri jih je vedno mogla in jih zlahka bo, če se bomo k njej pogosto zatekali.

Islamski učenjak je pojasnil, zakaj je bila ponovna osvojitev Hagije Sofije neizogibna kot posledica islamske teologije svetega prostora: »Islamska teologija trdi, da je v primeru, ko so bile v zgradbi izrečene muslimanske molitve, to mošeja.« »Grožnja Hagiji Sofiji je grožnja naši duhovnosti in zgodovini,« je opozoril patriarh Kiril, vodja Ruske pravoslavne cerkve. Odnos papeža Frančiška do islama je zanj veliko pomembnejši od njegovega ekumenskega odnosa do vzhodnih pravoslavnih kristjanov.

Upokojeni poljski nadškof je brate škofe in sobrate duhovnike opozoril, da bodo »končali v peklu« zaradi siljenja vernikov, naj kot odgovor na pandemijo koronavirusa sveto obhajilo prejmejo samo na roko. Nadškof Jan Paweł Lenga ni skoparil z besedami, ko je obtožil duhovnike, ki vztrajajo pri deljenju svetega obhajila samo na roko, da ne poznajo zgodovine in nimajo spoštovanja do svetega zakramenta. »Poljska je še vedno goreča v veri, poljski ljudje pa nočejo prejeti obhajila na roko in stoje, kot v izrojenem zahodnem svetu.«

Ko se ukrepi za zaustavitev COVID-19 v Evropi postopno odpravljajo in se svete maše previdno znova odpirajo za javnost, so se številne škofovske konference v državah, kot sta Italija in Avstrija, odločile, da bodo duhovnike obvezale, naj sveto obhajilo delijo samo na roko, čeprav je obhajilo na kolenih in na jezik tradicionalna praksa Katoliške cerkve. Za tradicionalno misleče katolike je ta obveznost enakovredna popolni prepovedi prejemanja svetega obhajila. Enaindvajset avstrijskih zdravnikov je napisalo pismo, v katerem so pozvali škofovsko konferenco svoje države, naj odpravi dejansko prepoved prejema svetega obhajila na jezik.

Resnično je nenavadno videti, kako spretno so bile uporabljene škarje in lepilo, saj berila pogosto preskočijo ključni verz ali niz verzov, ki učinkovito prenašajo stvarnost in izziv Božje besede, ko nas, padla človeška bitja, soočajo s klicem k spreobrnjenju in budnosti. Verz - »Vstali bodo namreč lažni kristusi in lažni preroki in bodo delali velika znamenja in čudeže, tako da bi zavedli celo izvoljene, če bo mogoče.« - se pri tradicionalni latinski maši bere vsako leto na zadnjo nedeljo po binkoštih, v novem lekcionarju pa se ne pojavi nikjer.

Moteče je, da se malo ljudi zaveda te dirke proti breznu in da le redki prepoznavajo odgovornost najvišjih ravni Cerkve pri podpiranju teh protikrščanskih ideologij, pri čemer se zdi, kot da bi si voditelji Cerkve želeli zagotoviti svoje mesto in vlogo med privrženci enoumnega mišljenja. Presenetljivo je, da ljudje vztrajajo pri tem, da ne želijo raziskati temeljnih vzrokov sedanje krize in se omejujejo na grajanje sedanjih izgredov, kot da niso logična in neizogibna posledica načrta, sestavljenega pred desetletji.

Kako je izdan moj Sin? Njegovi duhovniki, moji lastni sinovi, ga izdajo, kadar ga ne oznanjajo in ko s tem, da ne učijo skrivnosti njegove resnične navzočnosti, puščajo duše v temi nevednosti brez ognja ali svetlobe. Mojega Sina izdajo, ko s svojim zgledom preprečujejo spoštovanje in češčenje ter ljubečo pozornost do njegove navzočnosti. Izdajo ga, ko nevredno darujejo sveto mašno daritev in ko ga izročijo grešnikom, ki nimajo namena predati mu svoje srce in iskati njegovo usmiljenje ter njegovo odpuščanje za svoje grehe.