PREVODI ČLANKOV

Škof Thomas Paprocki je v rahločutno ubesedenem, a temeljito v resnici utemeljenem pastoralnem vodniku izjavil, da »človek ne more spremeniti svojega spola« in »naj sprejme svojo spolno identiteto, določeno ob rojstvu ter si prizadeva živeti v skladu z njo.«

Malo pred smrtjo je papež Janez Pavel II. posvaril, da na zahodu odpad od vere in ponovna rast poganstva odpirata vrata novemu vzponu demonskih aktivnosti. »Hudič napreduje,« je svaril eksorcist. »Živimo v dobi, ko vera pojema. Če zapustite Boga, bo hudič zasedel njegovo mesto.«

Otvoritveno mašo ob srečanju članov »sinodalne poti« v Frankfurtu prejšnji mesec je daroval kardinal Reinhard Marx. Morda so bila na tej otvoritveni maši kršena določila kanonskega prava. Čeprav je bilo navzočih več kot sto škofov, duhovnikov in diakonov, je pri liturgiji sodelovalo nekaj izrednih delivcev svetega obhajila.

Resnično, sam Kristus jo je (Cerkev) sezidal na skali, ki je ne more premagati niti krivoverska in razkolniška »sinodalna pot« - četudi bi ta »pot« uživala tiho privoljenje papeža. Celotna Katoliška cerkev je močnejša od tega, katoliška vera pa je vedno zmagovita, saj je Marija, Mati Cerkve porazila vsa krivoverstva po celem svetu.

Odslej je prepovedano deliti ali prejeti sveto obhajilo na roke. Zaradi številnih prijavljenih primerov oskrunitve Evharistije, ki so bili povezani s prejemom Evharistije na roko, je primerno, da se vrnemo k bolj spoštljivemu načinu prejema Evharistije na jezik.

Česar Cerkev ne oglašuje, je to, da gre večina te nabirke, ki na letni ravni znaša več kot 50 milijonov evrov, za krpanje luknje v upravnem proračunu samega Vatikana, medtem ko se po besedah ljudi, ki so seznanjeni s skladom, zgolj 10% porabi za dela usmiljenja.

Vodilni italijanski nadškof je udaril po kritikih papeža Frančiška na god svetega Frančiška Saleškega, ko jih je povabil, naj se odločijo za »druge možnosti« in postanejo protestanti, če jim ni všeč politika sedanjega papeža.

Vsi tisti, ki častijo moje obličje v duhu zadoščevanja, bodo s tem opravili delo pobožne Veronike. Skladno s skrbjo glede zadoščevanja mojemu obličju, izmaličenemu od bogokletnikov, bom jaz skrbel za njihove duše, izmaličene zaradi greha.

Kot je imel navado reči sveti Pavel VI., je k nam vdrl satanov dim. Cerkev, ki naj bi bila prostor svetlobe, je postala domova­nje teme. Bila naj bi varen, miren družinski dom, toda poglejte: postala je brlog tatov! Kako lahko prenašamo dejstvo, da so se med nas pomešali plenilci, da so se vrinili v naše vrste? ...

»Silere non possum! Ne morem ostati tiho! Vem, kako poguben bi bil zame molk. Ne želim se namreč valjati v cerkvenih časteh, temveč verjamem, da bom moral za zaupane mi ovce odgovarjati Kristusu, prvemu Pastirju. Ne morem ostati tiho ali se delati nevednega.« …