Najbolj žalostno in najbolj zaskrbljujoče za prihodnost človeštva je, da je sama Cerkev (to je predstavniki Cerkve) pozabila, da je Božja milost vredna veliko več kot naša življenja v sedanjosti. Zato zapirajo cerkve v skladu z zdravstvenimi in higienskimi protokoli. Cerkev je postala zdravstvena agencija, namesto da bi ostala prostor, kjer najdemo zveličanje.

Na splošno torej »lahko rečemo, da epidemija, ki je v teku … trenutno črpa vso svojo moč ne iz števila žrtev ali objektivne nevarnosti, temveč iz duhovne šibkosti človeštva.«

Belgija ima nekaj najbolj ohlapnih zakonov o evtanaziji na svetu, ki niso omejeni na smrtno bolne ali na odrasle, saj lahko tam umorijo tudi otroke in ljudi s psihiatričnimi stanji.

Kljub že veljavnim ohlapnim zakonom zakonodajalci trenutno preiskujejo možnosti, kako nadalje razširiti zakonodajo, da bi omogočili evtanazijo, ki temelji na »dopolnjenem življenju«.

Prepoved obhajila na jezik je v primerjavi z velikimi tveganji za zdravje pri obhajanju na roko v času pandemije neutemeljena. Takšna prepoved pomeni zlorabo pooblastil. Poleg tega se zdi, da nekatere cerkvene oblasti razmere epidemije uporabljajo kot izgovor.

Žal je v Vatikanu laganje postalo del sistema, resnica se je popolnoma obrnila na glavo, v najbolj izprijene prevare pa so brez sramu vpletene osebe, od katerih bi to najmanj pričakovali, in so se zdaj predale delovanju v vlogi sokrivcev Nasprotnika.

Ob teh trditvah ostane človek brez besed: »neodvisne Cerkve« so lahko hkrati v občestvu s papežem, to je izjava, katere posledice segajo daleč onkraj Kitajske cerkve, in predlaga novo ekleziologijo. Prav to je papež Benedikt XVI. v Pismu kitajskim katoličanom zanikal, ko je razglasil, da so statuti Domoljubne zveze »nezdružljivi s katoliškim naukom.« In vendar, kolikor lahko rečemo, jih je tajni dogovor naredil zakonite.